Evropska rock 'n' roll družina, zbrana v Italiji

Frontiers Music srl je italijanska glasbena založba, ki jo je pred natanko 30 leti v Italiji zasnoval glasbeni zanesenjak Serafino Perugino in ki danes velja za ključno založbo za predvsem veteranske bande iz polja melodičnega hard rocka, glama, sleazea in podobnih žanrov. Po tem, ko so začeli pred kakimi 15 leti strmo rasti, je bil logičen korak organizacija hišnega festivala in tokrat je pred nami opis osme edicije tega festivala, ki ga je vmes seveda za nekaj let prekinila epidemija covida-19. Festival se odvija v idiličnem mestecu Trezzo sull'Adda, kakih 30 kilometrov pred Milanom, idiličnost mesta pa pomeni tudi logistično težavo, saj je število turistom namenjenih postelj tam precej manjše kot pa število obiskovalcev tega festivala, pri čemer kampiranje zaradi časovnega termina kot tudi emša povprečnega obiskovalca ni ravno realna opcija. Številni obiskovalci so tako dnevno migrirali med festivalom in Milanom/Bergamom, no, slovenskemu dvojcu pa se je tokrat uspelo naseliti v centru dogajanja, le kakih 100 metrov od prizorišča. Imenuje se Live Music Club in gre za res krasen plac; sprejme kakih 5000 ljudi, ima dovolj velik oder in odlično akustiko. To pot je bil festival razprodan zgolj prvi dan, verjetno na račun enega zares zelo redkih nastopov melodičnih hardrockerjev Giant. Ampak gremo po vrsti.

Pot do Milana je vedno riskantna zadeva. Italijanske in slovenske večpasovnice so znane po neskončnih zastojih in v strahu pred takšnim scenarijem sva se s kolegom odpravila na pot že ob 6h zjutraj. Ja, zelo nerokenrol ura, ampak ziher je ziher. Ko je že vse kazalo na to, da sva jo srečno odnesla, se je kakih 100 km pred ciljem stvar zakomplicirala in za naslednjih 8 km sva porabila uro in pol. Krasno … na koncu so se nama prikazovale hladne pločevinke hmeljevega napitka kot fatamorganske oaze izgubljenim v puščavi. A začetna zaloga je bila dovoljšna, da smo prispeli, se uspeli seznaniti z nastanitvami in se narisati v dvorani s prvim pivom ravno v času, ko so oder zasedli prvi nastopajoči, Streetlight. Gre za švedsko zasedbo, ki inspiracijo za svojo glasbo išče pri zasedbah Toto, Kansas in Journey, seveda s poudarkom na opusu, ki so ga omenjeni ustvarili pretežno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Dovršeno in spevno, a brez kakršne koli odrske prezence in brez kakih posebno zapomnljivih refrenov je njihov nastop minil v stilu »okej, a brez presežkov, sedi, –3«. Že naslednji band je obljubil – in dostavil – precej več.

Drugi na sporedu so bili finski sleaze metalci Shiraz Lane, ki so dostavili dozo odličnega, nekoliko spoliranega sleazea. Več kot polovico setliste so predstavljale skladbe z aktualne plošče In Vertigo, ki je tudi med fani očitno dobro sprejeta, nekoliko presenetljiv pa je bil zaključek polurnega koncerta, saj so nas presenetili s priredbo osladne pop klasike To the Moon and Back pozabljenih poprockerjev Savage Garden. Sicer prirejeno na svoj način, a vseeno me stvar ni ravno navdušila.

Sledil je nastop visoko pretencioznega Dana Bryna, vokalista, ki je postal manjša viralna senzacija na račun impresivnega vokala in močno pretirano produciranih komadov, za katere sem dvomil, da bodo v živo izpadli kredibilno. Sumi so se izkazali za resnične in tako sem njegov nastop kmalu izkoristil kot super priložnost za prvo »pir pavzo«. Ta se je zavlekla v prvo polovico nastopa drugih Švedov, skupine Creye, katere opis bi lahko pravzaprav bil identičen opisu sonarodnjakov Streetlight; še ena doza, tokrat sicer malenkost bolj bombastično zastavljenega melodičnega hard rocka, ki je iskal inspiracijo pri malenkost trših zasedbah à la Europe in modernejših Heat. Posebnost sta dva stalna vokalista, spet pa me je zmotil precej pohleven odrski nastop, ki je v tem žanru ključnega pomena za pravo vzpostavitev sinergije med bandom in publiko, ta pa je bistvena za razvoj koncertne magije. Torej še enkrat –3.

No, z vzpostavljanjem komunikacije s publiko ni imel nikakršnih težav superveteran Russ Ballard. Glasbenik, ki bo letos dopolnil 81 let (ja, to ni napaka, gospod je letnik '45), je dostavil učno uro pristnega melorockerskega šarma. Vokal mu še vedno štima, igranja kitare leta niso zadela, in če si v karieri igral z Argent, obenem pa pisal uspešnice za Rainbow, Acea Frehleyja in celo člane Abbe, ti je napolniti uro programa šala mala. In to četudi te pokličejo v zadnjem momentu, saj so svoje nastope zaradi bolezni le nekaj dni pred festivalom odpovedali Nemci Frontline, Američani House of Lords in odlična pevka Robin Beck. Russ je nadomestil prav slednjo. V repertoarju so tako mesto našle klasike, kot je In the Night, ki se je bo kak bralec spomnil iz kultne serije Miami Vice, iz istega štosa izhaja tudi skladba Voices, zaključek pa je pripadel kultni Since You've Been Gone, ki jo je Russ spisal za Rainbow in je leta 1979 postala velika uspešnica, nato pa še himnična God Gave Rock and Roll to You, ki jo je Russ posnel z Argent, nato pa so jo uspešno predelali še Kiss. Super špil, veliko presenečenje in kapa do tal, Russ.

Z Ballardom smo prvi dan festivala Frontiers prišli do vrhuncev, za večino pa je to predstavljal nastop banda Giant. Ustanovila sta ga brata Huff, mnogi pa ga odpisujejo kot muho enodnevnico zaradi baladnega megahita I'll See You in My Dreams, a imajo po drugi plati Giant mnoge zagrizene oboževalce. Prav ti so zasedli prve vrste predvsem zaradi obljube, da se jim bo na odru pridružil Dann Huff, glavni avtor banda, ki pa zaradi obveznosti z njimi nastopa le poredko. In Dann se je tudi zares pojavil na odru, ni pa tam bilo basista Mika Brignardella, ki se je poškodoval tik pred koncertom in tako skupina na odru sploh ni imela baskitarista, kar se je močno poznalo na zvoku, ni pa vplivalo na navdušenost publike, ki je bandu jedla iz roke. Dann Huff dandanes igra zgolj kitaro, na mestu vokalista pa ga je zamenjal pevec, ki ga zaradi drobne postave hitro zgrešiš – tako sem zgrešil tudi njegovo ime – a manko centimetrov je nadomestil z zares odličnim vokalom. Skupina je svoj dobro uro dolg set seveda pretežno posvetila prvencu Last of the Runaways, s katerega so odigrali kar osem komadov, preostali del seta pa je predstavljal prerez ostalih plošč in še predstavitev Dannove solo skladbe Waiting on a Whisper. Solidno, okej, a brez baskitare in brez presežkov. Fani Giant so dobili svoje, vse pa nas je čakala še nosilna skupina večera, Starship.

Zgodba Starship je ena bolj zanimivih in turbulentnih v svetu rocka. Začetki segajo v šestdeseta in k psihedelični zasedbi Jefferson Airplane, ki se je v sedemdesetih preimenovala v Jefferson Starship, na začetku osemdesetih pa je po sodnem sporu izgubila še predpono Jefferson in postala Starship. Tedaj so zabeležili uspešnice, kot so We Built This City, Sara, Nothing's Gonna Stop Us Now in It's Not Enough. Skupino dandanes drži pokonci vokalist Mickey Thomas, ki je naveden tudi v uradnem nazivu banda (Starship featuring Mickey Thomas), ki je bil sicer tudi glas vseh omenjenih uspešnic ob legendarni pevki Grace Slick. Vse te komade smo v festivalu primerno ojačani različici slišali tudi ta večer, Mickey pa je dokazal, da talentu niti leta (gospod je letnik 1949!) ne morejo do živega. Band je z odličnim vokalom in fantastično izvedbo brez matric poskrbel, da je publika od sebe dala še zadnje atome energije in zadnje ostanke glasu ob številnih »sing-along« momentih. »Mala šola rokenola« bi lahko rekli ob nastopu, ki je sicer zajemal tudi nesmrtne rockovske klasike Jefferson Airplane, kot sta White Rabbit in Somebody to Love. Nastop, ki sem ga pričakoval relativno zadržano, je na koncu poskrbel, da smo prisotni dvorano zapustili ob skupnem prepevanju klasik hard rocka osemdesetih. Starship, sedi, pet! Jaz pa v horizontalo, pričakujoč dan dva in predvsem legendarne Night Ranger.