Noči so na takih festivalih kratke, a to pot sem festival doživljal precej udobno, saj lahko v enoosebnem klimatiziranem apartmaju jutro precej podaljšaš. Sploh, če se program začne ob obiskovalcem prijazni popoldanski uri; švicarski Fighter V so namreč kot prvi zasedli oder šele ob 14.45. Drugače je sicer za vse tiste, ki imajo VIP-vstopnice – ti so deležni posebnih jutranjih akustičnih koncertov, a novinarske akreditacije tega ne pokrijejo, moja denarnica pa še manj (pogovarjamo se namreč o kar štirimestnih številkah).

Fighter V so sicer švicarski band, na sceni od leta 2019, a v njem so izkušeni glasbeniki, ki so se kalili v drugih skupinah. Švicarji so v tem žanrskem polju sicer znani po Krokus in Gotthard, zvok Fighter V pa bi lahko nekako opisali kot zmes obeh bandov, a tokratni nastop nikakor ni bil posrečen. Skupina je namreč že ob nastanku izdala super album Fighter, a nato je leta 2021 prišlo do konkretnih rošad v bandu. Poslovil se je vokalist David Niederberger in njegova zamenjava Emmo Acar enostavno ni na istem nivoju, saj njegov pretežno hripav vokal ne paše ravno v njihov zvok. Že na ploščah zveni malce »mimo«, no, na dotičnem koncertu pa je šlo mimo kar konkretno in po dveh komadih sem se preselil v prijeten zunanji atrij v okviru kompleksa, kjer je bilo vedno na voljo hladno pivo, in tam čakal naslednjo zasedbo, domačine Hell in the Club.

Hell in the Club je zasedba, ki obstaja od leta 2009 in je sprva igrala melodičen sleaze metal, podoben na primer zasedbi Crazy Lixx. Tedaj je bil njihov vokalist Davide Moras, sicer bolje znan kot Damnagoras, pevec folk zasedbe Elvenking, ko pa se je leta 2024 posvetil izključno Elvenking, ga je nadomestila švedska pevka Tezzi Persson, njihova glasba pa je postala še za odtenek bolj melodična in mehkejša. No, nastop vseeno ni izostal, saj jih je publika kot domačine sprejela z navdušenjem, Hell in the Club pa so se oddolžili z lepim presekom kariere, pri čemer je bilo največ poudarka na novi plošči iz lanskega leta, Joker in the Pack.

Sredi nastopa Hell in the Club sem dobil ponudbo – a gremo obiskat Stryper? Kolega iz Brazilije je namreč eden večjih fanov Stryper. Sledi jim po celem svetu in baje so ga povabili na druženje v hotel. No, take ponudbe ne zavrneš in čez nekaj minut smo se znašli v hotelu, v katerem spijo pravzaprav vsi nastopajoči na festivalu. Stryper ni bilo na spregled, zato pa smo spili pivce s člani zasedbe Giant in kompletno postavo skupine Nelson, pri čemer sem se z bratoma Nelson, Gunnarjem in Matthewom, zapletel v krajši pogovor, med katerim mi je Matthew s telefona prek slušalk predvajal celo njihovo novo ploščo, ki naj bi izšla oktobra. Kar sem slišal, je zvenelo super, fantje pa so bili res neizmerno prijazni, kapo dol. Zadržali bi se še dlje, a smo že zamudili nastope Atlantic in Degreed, vsekakor pa nisem nameraval zamuditi skupine Heavens Edge.

Heavens Edge so vrhunski ameriški band iz poznega vala hair metala, mesto med legendami žanra pa so zacementirali predvsem s samonaslovljenim prvencem iz leta 1990, ki ga zaznamujejo predvsem odlične kitarske akrobacije Reggieja Wuja. Skupina je v vsem obstoju izvedla samo eno kadrovsko rošado, še ta pa je bila nujna, saj je odlični basist George G.G. Guidotti leta 2019 podlegel raku, zamenjal pa ga je Jaron Gulino. Koncert so odprli z odlično Play Dirty, nato pa skoraj izmenično igrali skladbe s prvenca in druge plošče Some Other Place - Some Other Time, vmes pa stisnili še dve pesmi s plošče Get It Right iz leta 2023. Band zveni in je videti res odlično, predvsem vokalist Mark Evans je od daleč videti skorajda identično kot pred 30 leti (ko sem ga po koncertu vprašal, kako mu to uspeva, se je zasmejal in dejal »pijača in rokenrol, stari«), na odru pa so več kot očitno res uživali, kar je prepoznala tudi publika in prišlo je do krasne sinergije. Videti Heavens Edge v Evropi v tem tisočletju je res redka priložnost, zato sem bil toliko bolj vesel, da je koncert zares uspel, sploh ob skorajšnjem zaključku s himno Skin to Sin, ki jo je s skupino prepevala cela dvorana.

Nekaj minut čez osmo so oder zasedli mlajši švedski prvaki melodičnega rocka, skupina H.E.A.T. Mlajši seveda v narekovajih, saj bo band drugo leto praznoval 20 let od izdaje prvenca. Med letoma 2010 in 2020 je pri zasedbi sicer pel Erik Grönwall, nekdanji zmagovalec švedskih talentov in nato tudi pevec legendarnih Skid Row, pred tem je in za tem pa zdaj mesto vokalista znova zaseda Kenny Leckremo. Verjetno je prav to dejstvo tudi razlog, da iz obdobja z Erikom skorajda ne igrajo ničesar več v živo, moj najljubši album Tearing Down the Walls pa celo povsem ignorirajo. Skupina je bila pred 10 leti na robu preboja v mainstream, nato pa so izdali izjemno pop/elektronsko naravnano ploščo Into the Great Unknown, ki jim ni prinesla komercialnega preboja, obenem pa so jim hrbet obrnili številni stari fani. Nato je prišlo do ponovne rošade na mestu vokalista, od tedaj pa H.E.A.T. kljub solidnim albumom nekoliko stagnirajo. Takšen je bil tudi nastop na festivalu Frontiers – spodoben, a brez prave energije s strani banda. Publika jih je navdušeno čakala, »sing-along« refreni so delovali, a band mi je pod črto deloval nekako hladno. Še največje presenečenje je bila vključitev dela skladbe War Pigs med izvajanjem hita Beg Beg Beg, kar je izpadlo precej shizofreno; kombinacija ene najbolj lahkotnih skladb H.E.A.T. z eno najtemačnejših legend metala morda ni bila najbolj posrečena. No, koncert se je vseeno zaključil pozitivno s še dvema popolnima klasikama sodobnega melodičnega hard rocka, Living on the Run in One by One.

Drugi dan festivala se je zaključil z Američani Night Ranger. Skupina, ki je nastala leta 1982 in še istega leta zaslovela s prvencem Dawn Patrol, je na oder takoj udarila z legendarno You Can Still Rock in America in pokazala, da bo brez težav odnesla titulo banda dneva. Odličen zvok, superiorna izvedba in neverjetna energija so tudi po 40 letih še vedno zaščitni znak skupine, katere člani so sicer igrali tudi pri Ozzyju Osbournu (kitarist Brad Gillis), Damn Yankees (pevca Jack Blades in Kelly Keagy) ter Warrant, Pretty Boy Floyd in Alice Cooper (drugi kitarist Keri Kelli). Skupino vso kariero zaznamujejo odlične vokalne harmonije, za katere sta odgovorna Jack Blades, ki ob tem igra baskitaro, in Kelly Keagy, pojoči bobnar zasedbe. Poleg klasik Night Ranger smo dobili tudi tri odlično izvedene klasike Damn Yankees, tj. Coming of Age, Come Again in seveda balado High Enough, ki je še danes standard na radijskih postajah širom po svetu. Vseeno pa baladni vrhunec večera ni predstavljala ta skladba, ampak eden največjih hitov zgodnjega MTV-ja, Sister Christian, ob katerem ni pela samo vsa publika, ampak še kompletno pomožno osebje v dvorani. No, balade vseeno niso ključni del nastopa Night Ranger in publika je dala od sebe zadnje atome energije ob skladbah, kot so Sing Me Away, When You Close Your Eyes in zaključni, naravnost izjemni skladbi, ki je obenem tudi otvoritvena na njihovem prvencu, Don't Tell Me You Love Me. Prav ta skladba je odmevala še na parkirišču dvorane še dolgo po tem, ko je band že pospravil svoje stvari.

Drugi dan, druga odlična doza melodičnega hard rocka je bila za nami. Čakal nas je še en dan festivala, prej pa filanje energije v udobni postelji in pivce ali dve na poti do nje …