Z vsem spoštovanjem do The Who in Pink Floyd, a po mojem skromnem mnenju je najboljši konceptualni album vseh časov posnela skupina Queensrÿche. To je osebno mnenje (in nisem edini), ki pa ne zmanjšuje vrhunskosti albumov Tommy in The Wall ter njunega nespornega zgodovinskega pomena za razvoj rock glasbe.

Že uvod ima nekoliko fanovskega pridiha, ki se pojavi še kdaj kasneje v reportaži. A tako pač je, ko v živo slišiš vrhunsko izvedbo enega svojih najljubših albumov vseh časov; albuma, ob katerem me skoraj štiri desetletja po izidu ob vsakem poslušanju preplavi kurja polt.

Operation: Mindcrime je bil v vsej svoji zgodovini že nekajkrat odigran v živo v celoti. Prvič se je to zgodilo na turneji za album Empire, ko so bili Queensrÿche na vrhuncu moči in priljubljenosti. Posnetek, ovekovečen kot Operation: Livecrime, je popoln od prve do zadnje sekunde kot studijska izvedba in za vedno neponovljiv. Sam sem imel čast prisostvovati celoti izvedbi albuma leta 2004 na festivalu Bang Your Head z znamenito Pamelo Moore v vlogi sestre Mary. 22 let je bilo treba čakati na novo izvedbo, ki sta jo tokrat omogočila Geoff Tate in njegov band.

Po razhodu s Queensrÿche njegova kariera ni šla vedno v smer, ki bi si je želeli njegovi fani. Albumi so bili zelo povprečni, tudi koncertni nastopi so bili kdaj daleč od navdušujočih. Kot fan pri svojih najljubših izvajalcih po slabših albumih in koncertih vedno upaš, da se bodo zadeve obrnile na bolje. Enako je bilo pri Geoffu. Navsezadnje se mi je kot mulcu prvič in zadnjič v življenju zgodil občutek, da sem zagledal (in slišal) Jezusa, ko so na RTV SLO zavrteli videospot Queensrÿche za skladbo Jet City Woman. Odločitev, da še zadnjič v celoti izvede Operation: Mindcrime, se je izkazala za zadetek v polno. Odzivi na njegove nastope so bili v zadnjih letih vse boljši, kar so potrjevali tudi koncertni posnetki na spletu. Tudi obeti za ljubljanski koncert so bili pozitivni, čeprav nisem povsem vedel, kaj pričakovati. Na koncu je izpadlo še bolje, kot bi si upal predstavljati. A pojdimo lepo po vrsti.

Inner Vitriol je band, ki Geoffa Tata spremlja na celotni turneji in si z njim tudi deli bobnarja. Gre za temačno obarvano progresivno metal zasedbo, ki prihaja iz Bologne. Zveni kot nekakšna mešanica bandov, kot so Katatonia, Fates Warning (novejše obdobje), Tool in Evergrey; zelo neobičajno italijansko, a učinkovito. Temačnemu pedigreju navkljub je njihov ljubljanski nastop deloval zelo pozitivno. Fantje so tehnično glasbeniki na nivoju, kar so tudi dokazali. Bili so zelo sproščeni, frontman pa zna pritegniti publiko, zna se zabavati. To je pokazal tudi z nagovorom pred Butterflies, ki ga je zaradi dolžine napovedal kot novo verzijo A Change of Seasons. Pevec Gabrielle Gozzi svoje vokalne sposobnosti dokazuje tudi pri nemških power metalcih Induction. Če kdo ve, kako je treba s publiko, so to power metal frontmani. Inner Vitriol v živo zvenijo precej trše kot na studijskih izdajah. V Ljubljani so gotovo dobili kakšnega novega fana. Pravijo, da se vrnejo kmalu. Bi se jih splačalo še kdaj videti.

Setlista Inner Vitriol: On a Cold Floor, Slowly She Dies, Waterfall, The Frozen Wind, Weaker and Fading, Butterflies, Impressioni di settembre, Endless Spiral.

Masterplan so pred Geoffom nastopili le na koncertih v hrvaški in slovenski prestolnici, nato pa nadaljevali svojo headlinersko turnejo. Na začetku kariere so Masterplan veliko obetali, a po dveh albumih in razhodu z Jørnom Landejem so se nekako izgubili in mogoče je s prihajajočim albumom Metalmorphosis čas za nov vzpon. Koncertno so bili v zadnjih letih dosti bolj aktivni kot v studiu in tudi na odru je bilo vidno, da imamo opravka s prekaljenimi koncertnimi »mački«. Potrebovali so komad, dva, da so se zadovoljili z zvokom basa, potem pa je steklo. Med publiko je bilo kar nekaj oboževalcev ali vsaj poznavalcev skupine, in temu primeren je bil tudi odziv. Nekaj spodbude je bilo potrebne, a kot sem že omenil, so power metal frontmani tisti, ki znajo in kažejo tudi največjo vnemo po sodelovanju s publiko. Nastop nemškega power metal banda brez neprestanega spodbujanja pevca s »hej, hej, hej« je bolj kot ne obvezen in Rick Altzi se je tega seveda držal. Rick je zelo na nivoju frontmana, ni pa čisto prva liga nemškega power metala. Masterplan sem nazadnje gledal, ko je bil z njimi še Jørn, in Rick kar na nivoju odpoje njegove komade, mu pa manjka nekaj vokalne karizme in občutka. Malce ga je zmanjkalo pri Kiskejevih delih pri Heroes, a peti komade, ki so originalno od drugih, je bolj nehvaležno kot peti svoje.

Kemija v bandu je bila prava, tako da je band na odru užival in se zabaval. Klaviaturist Axel Mackenrott je pojava že zaradi svoje velikosti, zna pa popestriti nastop tudi z zabavnimi vložki. Šef banda Roland Grapow je dokazal, da je eden boljših power metal kitaristov, in podobno velja za basista Jarija Kainulainena, ki je najbolj plodna leta kariere prebil v zlatem obdobju Stratovarius, zdaj se pa zdi bolj sproščen in energičen na odru kot takrat. Band je premierno v živo odigral en nov komad, drugo so bili pa sami hiti, največ seveda z odličnega, po bandu naslovljenega prvenca.

Setlista Masterplan: Chase the Light, Enlighten Me, Spirit Never Die, Lost and Gone, Crimson Rider, Back for My Life, Kind Hearted Light, Keep Your Dream Alive, Crystal Night, Soulburn, Heroes, Crawling from Hell.

Geoff je z bandom začel nekaj čez deveto. Ob I Remember Now in Anarchy X so najprej oder zavzeli ostali glasbeniki, pred začetkom prvih verzov Revolution Calling pa kot zadnji še Geoff. Koncert je bil razprodan, Orto je bil tako nabit, da je bilo premikanje že nekje na sredini dvorane praktično onemogočeno. Ob Geoffovem prihodu je takoj prišlo do eksplozije navdušenja in več sto grl je pelo od prvega verza dalje. Vzdušje na začetku je bilo fantastično in med koncertom ni popuščalo niti za malenkost; kvečjemu se je le še stopnjevalo. To je bilo pravo presenečenje. Noben nastop Queensrÿche, ki sem ga videl do zdaj v živo, se glede atmosfere ne more primerjati s torkovim večerom v Ortu. Od Revolution Calling, Operation: Mindcrime, prek Speak, Spreading the Disease in vse do fenomenalnega vrhunca prvega dela izvedbe albuma z The Mission in Suite Sister Mary! Komadom delam krivico, kajti določiti vrhunec je praktično nemogoče, vrhunec je trajal namreč od prve do zadnje sekunde te mojstrovine. V vlogi Sister Mary je bila odlična irska pevka Clodagh McCarthy, ki je sicer tudi klaviaturistka zasedbe. Njena prezenca zato ni bila tako dominantna, »nadnaravna«, a vokalno je bila zelo prepričljiva, kar velja tudi za dramatičnost predstave z Geoffom Tatom. Geoff je blestel. Nepričakovano je bil v vseh pogledih fantastičen. Razpoloženost v prejšnjih nastopih, ki sem jih gledal, se niti slučajno ni mogla kosati s to. Bil je neverjetno dobro razpoložen, pozitiven, interaktiven, res je užival na odru. Ne le sama prezenca, tudi vokal je bil fantastičen. Pri skoraj sedemdesetih tako odpeti in to zdaj ponavljati večer za večerom je težko predstavljivo, a Geoff je z razlogom eden največjih, najboljših heavy metal vokalistov vseh časov. Ne vem, mogoče je pa res nekaj resnice v mojih prvih prej omenjenih najstniških vtisih o njegovi nadnaravnosti. Skozi celoten Operation: Mindcrime sem užival v top predstavi zasedbe na odru, istočasno pa so se mi vseskozi prikazovali prizori koncerta Operation: Livecrime z DeGarmom, Rockenfieldom, Wiltonom, Jacksonom in Tatom. Neponovljivo, katarzično.

A to še ni bilo vse. »Šele dobro smo začeli,« je nadaljeval Geoff in sledil je še nekakšen »best of« preostalega materiala Queensrÿche, saj so si do konca rednega dela sledili Empire, Walk in the Shadows, Jet City Woman ter Take Hold of the Flame. Poslastica za poslastico. Na dodatek ni bilo treba dolgo čakati in prositi zanj. Začel se je z balado vseh balad, Silent Lucidity. Le nekaj dni pred ljubljanskim koncertom se je na spletu pojavila njena priredba, ki jo z Geoffom v duetu odpoje Kurt Deimer. Izvedba je vrhunska, z izredno emocionalno noto, ki je še dodatno podprta z besedilnimi dejstvi o samomorilnosti. Geoff tega ni omenil, je pa pred eno svojih najljubših pesmi predstavil pripovedi drugih o tem, kaj jim pomeni Silent Lucidity in ob kakšnih priložnostih so jo poslušali. Mimogrede je dodal, da jo je tudi sam poslušal med »delanjem« dveh od svojih treh hčera. To ni bila edina skrivnost večera, saj je tudi razkril, da ta večer igra v najmanjšem koncertnem prizorišču svoje kariere. To je skoraj gotovo treba vzeti malo z rezervo, a dejstvo je, da je bil Orto premajhen za vse, ki so želeli priti na koncert. Škoda. Slišati za konec še Queen of the Reich v taki izvedbi je bilo nepozabno. Ja, tudi njegov spremljevalni band je bil vrhunski.

Setlista Geoff Tate: I Remember Now, Anarchy X, Revolution Calling, Operation: Mindcrime, Speak, Spreading the Disease, The Mission, Suite Sister Mary, The Needle Lies, Electric Requiem, Breaking the Silence, I Don't Believe in Love, Waiting For 22, My Empty Room, Empire, Walk in the Shadows, Jet City Women, Take Hold of the Flame, Silent Lucidity, Queen of the Reich.

Kaj sploh še dodati za konec? Ne spomnim se, da bi kdaj po koncu govoril s toliko različnimi ljudmi, ki so vsi drug za drugim kazali tako navdušenost nad koncertom. Hvala, Geoff, in upam, da so ti postregli s kakšno dobro kapljico slovenskega porekla.