God Is An Astronaut / Shadow Universe

Minulo soboto, 23. septembra, se je v Kinu Šiška le odvil prestavljeni koncert zasedbe God Is An Astronaut, tokrat ob spremstvu domačega post rock dvojca/tria Shadow Universe. Obetal se je večer glasnih in vseobsegajočih zvočnih krajin, ki je poslušalcem obljubljal skorajda transcendentalno zvočno izkušnjo. Pa so bila pričakovanja izpolnjena?

Kakšne četrt ure po osmi zvečer sta pred dobro napolnjeno dvorano stopila domača Shadow Universe. Za obstoj zasedbe sem, sram me bilo, izvedel zgolj nekaj ur pred koncertom, ki pa me je nato pustil odprtih ust. Shadow Universe ustvarjata mogočne, nekoliko melanholične, lahko bi rekli temno pastelne zvočne kulise, kjer lahko skorajda nežne zvočne strukture v vsakem trenutku preseka udarna distorzirana kitarska nevihta. Opis, da skupina izvaja post rock s soundtrack strukturami, je tu vsekakor na mestu, pri čemer v izključno instrumentalne aranžmaje nasnetih samplov, energičnega bobnanja in kitare občasno vstopi še tretji član, ki z vnosom nekonvencionalnih zvokov trobente vsekakor doda novo, zanimivo dimenzijo zvoka. Zvočna slika je bila skozi ozvočenje dvorane Katedrala izjemna, čista, močna in dovolj glasno agresivna, da so skladbe v slabi uri programa lepo prišle do izraza. Edini minus živega nastopa Shadow Universe je pravzaprav njegova digitalnost. Poleg nasnetih samplov namreč kitara igra z digitalnim modulatorjem, kar doprinese k hladnosti zvoka, vendarle odnese surovo energijo koncerta, tisto, ki so jo s svojim nastopom vsekakor dostavili nosilci večera. Modulatorji so vsekakor zelo priročne naprave, a po mojem mnenju je čista energija do roba navitih ojačevalcev na odru še vedno zmagovalna kombinacija. Kljub temu pa je publika nastop sprejela navdušeno, videli smo tako poplesavanja enega dela publike do zanosa drugih v skorajšnjem transu.

Po kratkem premoru so točno ob napovedani uri 21.25 oder zasedli nosilci večera, irski God Is An Astronaut. Skupina, ki od lani dalje ponovno nastopa v obliki tria (pred tem so bili skoraj polno desetletje kvartet), ima pri nas številne oboževalce, ki so jih tudi tokrat sprejeli odprtih rok. Prej omenjeni ojačevalci so zarohneli in skupina se v svojem dobro uro dolgem nastopu ni ustavila praktično niti za trenutek. V setlisto, sestavljeno iz 15 skladb, so uvrstili pesmi osmih plošč, pri čemer je bil najbolj zastopan drugi in verjetno še danes najbolj znani All is Violent, All is Bright, ki ga je bilo mogoče v vinilni verziji kupiti tudi na stojnici s spominki in s katerega so poleg naslovne odigrali še Suicide by Star in odlično Fragile. Ponovno je treba pohvaliti zvočno sliko, ki je bila kljub izjemni glasnosti namreč čista in dinamična, pozornemu poslušalcu pa ni ušel niti najmanjši odigran detajl. Kljub visoki decibelni številki sem imel celo občutek, da bi bilo vse skupaj lahko še glasneje. God Is An Astronaut je pravi vrtiljak čustev; z intenziteto in ritmičnimi spremembami te zlahka ponesejo od blažene umirjenosti do tesnobne utesnjenosti, kjer lahko v hladni zvočni sliki ujamemo občutke osamljenosti posameznika v množici sodobne odtujene družbe, skratka številne Pink Floyd prvine, odete v mestoma zares težke metalske riffe. Ob tem se mikrofon uporabi le za kratko zahvalo in pozdrav na začetku ter na koncu nastopa, ostali del koncerta pa je izključno instrumentalen. Zanimiva je tudi publika te zasedbe, saj je bilo v dvorani opaziti vse od osivelih in ogolelih glav metalskih starešin do mladih deklet v belo/roza kombinacijah, ki pa so v koncertu uživale vsaj toliko, kot prej omenjeni standardni konzumatorji trših riffov.

Da odgovorim na vprašanje iz prvega odstavka: koncert vsekakor je izpolnil pričakovanja. Dobri dve uri post rockovskih zvočnih pokrajin v zavetju odličnega Kina Šiška sta bili vsekakor odlična popestritev nekoliko deževnega sobotnega večera in publika je po koncertu prizorišče zapuščala vidno zadovoljna. God Is An Astronaut, hvala in nasvidenje do naslednjič!