REPORTAŽE

28. 6. 2005

Gods Of Metal 2005

Arena Parco Nord, Bologna, Italija / 11. in 12. 6. 2005

Nekaj dni pred začetkom festivala so na uradni strani festivala objavili novico, da je prodanih že 35.000 kart. Številka je obetala rekorden obisk in to se je zgodilo; uradna številka je 50.000. Neprimerno večja kot lansko leto, a če se pogleda na seznam nastopajočih, potem se zdi rekorden obisk čisto razumljiv. Iron Maiden so za Italijane tako ali tako bogovi, najpopularnejši glam band vseh časov Mötley Crüe se je v originalni postavi vrnil v Evropo, Slayer so pač Slayer, veliki Megadeth, tretjo četrtino velike thrash četverice pa so dopolnjevali v postavi njihovih zlatih časov ponovno združeni Anthrax. Seveda to ni bil edini veliki povratek, tu so bili floridski velikani Obituary, to poletje dolgoletne želje svojih fanov (še zadnjič) osrečujejo legendarni Accept in tako dalje.
Ob našem prihodu v zgodnjih jutranjih urah je bilo v Areni Parco Nord že veliko več ljudi kot lani. Drugače pa se zgodba od lanskega začetka skoraj ne razlikuje. Podlaga je še vedno nemogoča za postavljanje šotora, sonce je že lepo sijalo, o stvareh, ki jih že lani ni bilo, pa tudi letos ne duha ne sluha. Umivanje in opravljanje ostalih »večjih« higienskih potreb za dva dni odpade. No ja, mogoče pa odgovorni niso mislili, da bi kdo od petdesettisočih pomislil na kaj takega, tistih nekaj WC-jev in trije umivalniki na prizorišču bi očitno že morali biti dovolj.
Začetek je bil napovedan za 10.30 in počasi je bilo treba v areno. Najprej še po karto in pozitivno presenečenje je bila cena, saj se jo je dobilo po 90 EUR. Če ste na festivalih navajeni določenih »pravil« (eno naj bi bilo to, da je karta na dan festivala dražja od predprodaje), tu veljajo druga.
Po neprespani noči bi se za kakšno uro še raje vrgli v horizontalo, vendar otvoritvenega banda se ni smelo zamuditi. Gods Of Metal 2005 so odprli Evergrey. No, odprli ga niso oni, pred njimi se je na odru pojavil nek starejši menih z dolgo sivo brado, ki je v italijanščini odpel »kancono« festivala, Gods Of Metal. Sploh ni imel slabega vokala, Italijani pa so bili vsi navdušeni. Navdušenje ni pojenjalo po njegovem odhodu, že so se pojavili vzkliki »Evergrey, Evergrey«. Wacken 2002 ob enajstih, sedaj ob pol enajstih, je lahko še bolj zgodaj? Švede bi raje gledali kasneje in dalj časa in tako je pol ure minilo kot bi mignil. Premalo (in prezgodaj) za nek konkreten vtis, a vseeno jih je bilo užitek gledati. Blinded, More Than Ever, Recreation Day so predstavljali udarno prvo polovico, potem pa je Tom odložil kitaro in se vsem »opravičil« z balado I'm Sorry. Za tako rano uro je bilo pod odrom že lepo število ljudi, tudi odziv je bil zelo dober, še posebej pri odličnem zaključku Touch Of Blessing in Masterplan.
V primerjavi z lani je imelo prizorišče eno veliko in zelo pomembno pridobitev: velik pokrit prostor s klopmi in večji pult s hrano in pijačo. Dan je bil še dolg, sončni žarki so že neusmiljeno greli in prazna klop v senci je bila za naslednji dve uri kot naročena. Izbira pasivnega spremljanja oziroma le poslušanja na eno uho je prvi dan namreč padla na naslednja dva banda, Mudvayne in Mastodon. Uspelo mi je ujeti, da imajo Mudvayne zelo odpičenega basista in če bi izbiral, kaj se je bolje slišalo od teh dveh, bi se verjetno tudi odločil za slednje.
Lani so bili žrtve vremenskih razmer, letos se jim je vse vrnilo z obrestmi. Britanski »fantje z vseh vetrov« bi morali lansko leto odpreti drugi dan festivala, a ker zaradi naliva prejšnjega popoldneva oder ni bil pripravljen pravočasno, so Dragonforce črtali iz programa. Letošnje poletje pa bodo zagotovo imeli v lepšem spominu, saj na delu evropske turneje spremljajo Iron Maiden, igrajo pa tudi na nekaj največjih evropskih metal festivalih. Med Dragonforce je bilo na celem prizorišču in pod odrom verjetno že več ljudi kot lani oba dneva skupaj. Tisti na hribu so jih bolj opazovali, pod odrom pa so imeli močno podporo številnih fanov. Italijani »palijo« na melodični power metal in take zadeve, ki jih izvaja hitroprsti dvojec Li/Totman. Njihov show je bil prepričljivejši kot pred nekaj dnevi v Grazu z Iron Maiden, ZP Theart je zelo dobro vodil nastop in vzpostavil pravi kontakt s publiko. Poglavje zase pa je ponovno bil pravi »showman«, klaviaturist Vadim. Slabe tričetrt ure je bilo ravno dovolj za šest komadov. V primerjavi z graškim koncertom so Revelations zamenjali z Black Winter Night, ostalo pa je bilo enako: Blackfire, Fury Of The Storm, Soldiers Of The Wasteland, My Spirit Will Go On in Valley Of The Damned.
Power metala je bilo za soboto konec, publika se je zamenjala, prišel je čas za nekaj čisto drugega, kanadske »odfukance« Strapping Young Lad z genialnim Devinom Townsendom. Tip je imel brez konkurence najboljše nagovore na festivalu in tudi kasnejši roadie pri Obituary pri preizkušanju enega izmed mikforonov: »Who's gonna suck my cock tonight?«, mu ni segel do k****. Devin je na odru čisti »psiho«, njegove mimike in geste so unikatne. To je bil nastop poln adrenalina, cela ekipa je energijska bomba, Jed Simon, Byron Stroud (Fear Factory) in seveda Gene Hoglan. Gene sedi za bobni kot kralj na prestolu in tako tudi igra; ko pa ga gledaš dobiš občutek, da na svetu ni početi nič lažjega. Strapping Young Lad so začeli z uvodnima komadoma zadnjega albuma Alien, Imperial in Skeksis, kmalu pa je na vrsto prišel famozni Velvet Kavorkian. Po In The Rainy Season so odigrali »balado« Love?, Relentless in Aftermath pa sta zastopala Strapping Young Lad album. Na srečo je bila Shitstorm edina nevihta festivala, od navdušene publike pa so se poslovili z Detox. Ta navdušena publika pa je tudi med njihovim nastopom že skandirala »Maiden, Maiden«; SYL niso bili edini. No, na Iron Maiden je bilo treba še počakati, tole se je pa tudi splačalo pogledati!
Ja, nevihte letos na srečo ni bilo, vreme je bilo za festival skoraj idealno. Vseeno pa ne bi bilo slabo, če bi vsaj na prostor med odrom in mešalnim stolpom padla kakšna kaplja dežja. Prah, ki se je dvigal iz tega peska je bilo težko prenašati. In v soju sončnih žarkov ter dvigajočem se prahu smo čakali na death metalski dogodek festivala. Na vrsti so bile ameriške legende Obituary, ki so lani zakrivili najbolj težko pričakovani death metal reunion. Obituary so posneli nov album Frozen In Time in z njega tudi odigrali en komad, drugače pa so se seveda osredotočali na starejši material, pokrili so vse svoje albume, najbolj pa še klasiko Cause Of Death. Glavna »atrakcija« Obituary je bil John Tardy s svojim unikatnim vokalom, brez konkurence pa bi zmagal, če bi podeljevali naslov »naj čupa« festivala. Obituary so odigrali super, kot da ne bi bilo večletnega premora. Threatening Skies, By The Light, Chopped In Half, Turned Inside Out, vsi komadi so bili odlično sprejeti. Zanimiv je vizualni kontrast članov banda, na eni strani z dolgo »grivo« oziroma poraščeni, oba Tardyja ter Peres, na drugi pa bolj »novo metalski« Frank Watkins in »peresno lahki«, pobriti Allen West. Obituary so uživali v nastopu, mi pa tudi ob zvokih Cause Of Death, Body Bag, Kill For Me, Till Death in Slowly We Rot, s katero so se poslovili. Pa ne za dolgo.
Lacuna Coil so po zadnjem albumu Comalies postali mednarodno najuspešnejši italijanski metal band in tudi doma so, kot kaže, zelo popularni. Veliko te popularnosti gre na račun vokalistke Cristine Scabbia, na katero so Italijani »čisto nori«. Lacuna Coil so tako ob velikem odobravanju prišli na oder in začeli s Swamped. Sam nastop je bil dokaj podoben njihovim ostalim, ki sem jih videl do sedaj, zelo uigrano in usklajeno delujejo z značilnim kolektivnim »prepogibanjem« ter dramatičnimi vokalnimi dueli. Vsi moški člani banda so nosili majice z napisom na hrbtu »GothFathers«, ki so jih tudi prodajali, vendar naj si o tem vsak ustvari svoje mnenje. Začetno navdušenje publike pa je tekom nastopa nekoliko pojenjalo in da bi spet dvignil razpoloženje, je moral vokalist Andrea dvakrat povedati, da za njimi igrajo še Slayer in Iron Maiden. Lacuna Coil tudi pripravljajo nov album in vsaj en komad z njega so predstavili v Bologni, igrali pa so tudi ostale najbolj poznane, Entwine, Senzafine ter Heaven's A Lie. Ta nastop je bil terminsko kar pravšnji za nabiranje moči pred velikim finalom.
Prvi veliki vrhunec festivala je bil nedvomno nastop mogočnih Slayer. Tik pred začetkom showa ameriških thrasherjev se je prvič na festivalu zgodilo, da je »riti dvignil« dobršen del obiskovalcev na hribu. Ta je bil tako natrpan, da se je dalo nanj normalno priti le ob straneh in na sredini za mešalnim stolpom, ki je zastiral pogled na oder. Slayer so brez kakršnega koli uvoda prikorakali na oder in za začetek povedali, da nas bog še vedno vse sovraži. »Are you ready for war?« Ja, to je bila prava vojna, z moje pozicije se je lepo videlo gibanje publike v ospredju, kar je dvigalo oblake nadležnega prahu. Prvi del nastopa je bil mešanica novejših in starejših komadov, ki z redkimi izjemami, niso redno v set listi. »We're gonna do a love song for you,« je Araya napovedal presenečenje Necrophiliac. Araya sicer ni veliko govoril, a nagovorov se je vedno lotil s pravo mero humorja. »Do you wanna die?« »Yeaaah«. »Do you really wanna die?!« Pri Slayer nikoli ni v ospredju show, vedno totalen šus in tudi tokrat ni bilo drugače. Najhuje pa je bilo, ko so se začele nepozabne klasike Hell Awaits, Raining Blood, South Of Heaven itd. Naslednjo presenečenje je bil v dodatku odigran Silent Scream, poslovili pa so se seveda z Angel Of Death. Odlično.
Set lista Slayer: Disciple, War Ensemble, At Dawn They Sleep, Black Magic, Necrophiliac, Blood Red, Born Of Fire, Stain Of Mind, Dead Skin Mask, Chemical Warfare, Hell Awaits, Postmortem, Show No Mercy, Raining Blood, South Of Heaven, Silent Scream, Mandatory Suicide, Angel Of Death.
Nikoli v življenju še nisem videl toliko Iron Maiden majic, kot to soboto v Bologni, vendar nikoli ne tako majhen procent originalnih majic. Nikoli pa tudi nisem videl, da bi na festivalu tako velik del obiskovalcev nosil majice enega banda. Pri ne malo prej nastopajočih so Italijani že vzklikali »Maiden, Maiden«, ob pol desetih pa so končno začeli vzklikati pravim. Najboljši (in tudi najslabši) Iron Maiden koncert sem do sedaj imel priložnost videti v Italiji, ne samo zaradi igranih komadov, ampak tudi zaradi vzdušja. Ker sem jih gledal dober teden nazaj v Grazu, sem za ogled izbral pozicijo pod vrhom hriba, kjer je bil odličen pregled nad vsem dogajanjem. In bilo je res fantastično. Prizori, ko je celotna publika, vključno z vsemi na hribu, skakala, ploskala in pela na vse glas pri The Trooper, Run To The Hills, Iron Maiden itd, so bili nepozabni. Sama set lista se ni v ničemer razlikovala od tiste v Grazu, show pa je bil nekoliko drugačen. Oba Eddieja, pri Iron Maiden in pri Drifter, sta bila različna, ni bilo »hudičevk« pri The Number Of The Beast, kot tudi ne rdeče-belega ozadja s 666. Pred The Number Of The Beast je bilo nekoliko zmede na odru, ko je Nicko začel že Hallowed Be Thy Name. A Bruce ga je potem ustavil in kar sam začel z »Woe to you, oh earth and sea...«. Nekaj zmede je bilo tudi v dodatku, ko je Bruce napovedal Drifter namesto Running Free. Mogoče je band zmedel odziv publike, ki je po rednem delu nenavadno utihnila in sploh ni začela klicati banda nazaj na oder. Čudno, do takrat je bila publika fenomenalna. No, v dodatku je bilo potem vse po starem.
Set lista Iron Maiden: The Ides Of March (intro), Murders In The Rue Morgue, Another Life, Prowler, The Trooper, Remember Tomorrow, Where Eagles Dare, Run To The Hills, Revelations, Wrathchild, Die With Your Boots On, Phantom Of The Opera, The Number Of The Beast, Hallowed Be Thy Name, Iron Maiden, Running Free, Drifter, Sanctuary.
Drugi dan je oder Arene Parco Nord zaživel prav tako ob pol enajsti uri, a ker na sporedu ni bilo še nič zanimivega, smo na prizorišče prišli nekoliko kasneje. Izpustili smo domačine Exilia, ki jih sicer dosti vrtijo po Vivi, ob našem prihodu so nastop počasi zaključevali še eni domačini, Extrema. Kolikor sem na hitro uspel ujeti, gre za nekaj s primesmi Machine Head in Pantera, pod odrom pa so imeli kar nekaj privržencev.
Prizorišče je bilo veliko bolj prazno kot v soboto ob tej uri in tudi Hammerfall so imeli dosti manj publike, kot smo je pri njih vajeni. Mogoče je bilo še malo prezgodaj, zgleda pa tudi, da Hammerfall v Italiji nimajo takšnega statusa kot v drugih evropskih državah. V Wacknu so vedno predstavljeni kot eden največjih bandov festivala, tukaj pa so igrali bolj obrobno vlogo. Začeli so s precej nespektakularnim Secrets, uvodnim komadov zadnjega Chapter V albuma, potem pa so sledili Riders Of The Storm, Renegade, Let The Hammer Fall, Hammerfall, Heeding The Call, Blood Bound in Hearts On Fire. Band je odigral dobro, nastop pa ni imel naboja, kot ga ima ponavadi, publika se je bolj razživela šele proti koncu. Že na Metal Campu bo verjetno precej drugače.
Naslednji dve uri sta bili rezervirani za kitarske virtuoze. Zakk Wylde, Yngwie Malmsteen, dva velika kitarska mojstra, a dva popolnoma različna nastopa. Zatulile so sirene in na oder so prišli Black Label Society, zadnji med njimi Zakk, ki je intro potegnil z daljšim solom in potem se je začelo. Black Label Society so bili s svojim metalom s southern rock pridihom nekaj čisto svojega na Gods Of Metal. Veliki prijatelj Dimebaga Darrella, Zakk, se je izkazal za izrednega kitarista in frontmana obenem, niti slučajno pa ni bil to samo njegov show, ampak show celotnega banda. Bikersko »booze metalski ZZ Top« so imeli neprimerno boljši obisk kot njihovi predhodniki, tudi odziv je bil odličen. Ničesar niso odigrali od Ozzyja, držali so se svojega materiala, Stoned And Drunk, Destruction Overdrive, Suffering Overdue, Spread Your Wings in ostalih. Kul.
Čisto nasprotje je bil nastop švedskega egocentrika Yngwie Malmsteena, pri katerem se točno ve, kdo je leader, glavna figura na odru in kdo so le pomagači. Začetek je bil zelo obetajoč z Rising Force in Never Die, Yngwie je bil odlično razpoložen, potem pa je nastop kmalu prerasel v njegovo solo preigravanje, najprej še ob pomoči ostalih, drugi, še mnogo daljši instrumentalni del pa je bil čisto njegov. Tistim, ki so prišli občudovati samo njegovo igranje, je bilo to v redu, tistim, ki bi radi poslušali komade, pač ne. Pri omejenem času, ki ga je imel na voljo, bi lahko brez problemov skrajšal te solo točke in skupaj z bandom odigral kak komad več. Tako pa ni ostalo kaj dosti več časa kot za Don't Let It End, Demon Driver, I'll See The Light Tonight in za Burn od Deep Purple. Potem pa si je Yngwie še enkrat dal duška in zdemoliral svojo »Statocasterico« ter jo po koščkih pometal med publiko. Ah, ti zvezdniki. Ob tem sem imel priložnost slišati, kako barvit in pester s kletvicami je italijanski jezik.
Ok, U.D.O. na svojih koncertih igrajo vsaj pol materiala od Accept, Udo Dirkschneider je zaščitni znak obeh zasedb, pa vendar je videti Accept v živo nekaj drugega, kot gledati U.D.O. Accept veljajo za enega najvplivnejših bandov zgodovine heavy metala, njihovi koncerti so veljali za ene najbolj spektakularnih, a velika večina od nas nikoli ni imela priložnost gledati mojstre pri delu. Čeprav naj ne bi nikoli več nastopali skupaj, so se le premislili, glavni protagonisti pri tem pa so bili pri nemški reviji Rock Hard. Nestrpnost pred nastopom je bila velika in ob pol petih popoldan so Udo Dirkschneider, Wolf Hoffman, Herman Frank, Peter Baltes in Stefan Schwarzmann stopili na oder. Kaj reči o nastopu Accept? Bilo je navdušujoče, magično, leta skupne koncertne abstinence se niti slučajno niso poznala, bili so izredno uigrani, poze so bile prave iz osemdesetih, bandu pa se je poznala velika sproščenost in veselje do igranja. Predvsem Wolf Hoffman, eden najboljših, če ne celo najboljši nemški heavy metal kitarist vseh časov, je blestel s svojim unikatnim igranjem in pozami ter bil enakovreden akter karizmatičnemu Udu. Tudi ostali so se izkazali, edino Peter Baltes je imel nekaj problemov z geografijo; pomota ali nevednost, vendar Gods Of Metal ni v Barceloni (Udo ga je potem popravil). Accept so odigrali kar nekaj komadov, ki jih tudi U.D.O. ne igrajo v živo, recimo Starlight, London Leatherboys, Breaker in Head Over Hills, vrhunec pa je prišel na koncu z legendarnimi Fast As Shark, Princess Of The Dawn, Balls To The Wall.
Set lista Accept: Starlight, Living For Tonight, London Leatherboys, Metal Heart, Breaker, Head Over Hills, Restless And Wild, Son Of A Bitch, Monster Man, Fast As Shark, Princess Of The Dawn, Balls To The Wall.
Od enege banda, ki je močno zaznamoval dogajanje v osemdesetih, do drugega, od (verjetno) začasnega reuniona, do (bolj verjetno) dalj trajajočega, od Accept k Anthrax. Ponovna združitev Anthrax postave z Joey Belladonno, Dannyjem Spitzem in vrnitvijo Franka Bella je naslednji izmed najodmevnejših dogodkov letošnjega leta. Čeprav so Anthrax že lani s popolnoma drugo postavo bili ena največjih festivalskih atrakcij, so letošnji Anthrax še zasenčili lanske. Scott Ian in Charlie Benante sta bila še bolj »napaljena«, da o ostalih sploh ne govorim. Joey ni mogel skrivati navdušenja nad novo priložnostjo pri Anthrax, je pa še vedno klasa frontman in je definitivno upravičil visoka pričakovanja pred nastopom. Podobno kot prej Baltes pa je tudi on enkrat omenil Barcelono in ne Bologne. Nastopu primeren je bil odličen odziv in če malo špekuliram, so imeli Anthrax verjetno celo najštevilčnejšo publiko drugeg dne. Če ne tega, pa ob Caught In A Mosh, N.F.L. in Indians naj mosh drugega dne. Seveda so se striktno držali albumov iz Joeyevega obdobja, še najbolj Among The Living. Frankov in Joeyjev raperski vložek I'm The Man bi lahko zamenjali s še kakšno drugo klasiko, drugače pa je bila set lista 1A.
Set lista Anthrax: Among The Living, Got The Time, Caught In A Mosh, Antisocial, Efilnikufesin (N.F.L.), Medusa, Indians, Be All End All, I'm The Man, I Am The Law.
Enemu vrhuncu je sledil drugi. Megadeth so se po štirih letih vrnili na Gods Of Metal, a Mega Dave ima tokrat ob sebi čisto drugo postavo, z bivšim Iced Earth basistom Jamesom Macdonoughom ter brati Drover (Eidolon), ki so pokazali, da so pravi člani za Megadeth. Glede na Daveove napovedi naj bi bila to zadnja priložnost videti Megadeth, vendar osebno temu ne verjamem. Megadeth so ob velikem navdušenju začeli svoj set z novim komadom Blackmail The Universe in takoj prešli na že skoraj pozabljenega Set The World Afire. Če smo prej tri ure poslušali le, kaj se je dogajalo v osemdesetih, se Megadeth tega niso držali in so predstavili vse, kar so naredili v svoji bogati karieri z izjemo albuma Killing Is My Businness. Dave je v svojem prvem kratkem nagovoru dejal, da ne bo govoril on, ampak glasba. In prav je bilo tako. Megadeth so stopnjevali svoj nastop do Hangar 18, ki je začel fantastični zadnji del s samimi nepozabnimi klasikami.
Set lista Megadeth: Blackmail The Universe, Set The World Afire, Skin' O My Teeth, The Scorpion, Wake Up Dead, In My Darkest Hour, She Wolf, Die Dead Enough, Trust, Kick The Chair, Hangar 18, Tornado Of Souls, Symphony Of Destruction, A Tout Le Monde, Peace Sells But Who's Buying, Holy Wars.
Po Megadeth pa je prišlo na vrsto zadnje dejanje festivala, legendarni Mötley Crüe. Eden najkontroverznejših bandov vseh časov se je prvič po štirinajstih letih vrnil v Evropo in občinstvo je bilo malce deljeno; nekateri so jih pričakovali z navdušenjem, spet drugi pa so bili mnenja, da takšni »pozerčki« nimajo kaj iskati na festivalu, kot je Gods Of Metal. Sam (Grega) sem jih čakal z mešanimi občutki; dejstvo je, da je to eden mojih priljubljenih bandov, po drugi strani pa sem poslušal »live« posnetke iz 1997, kjer Vince zveni obupno. Moja razmišljanja pa so bila kmalu ostro presekana z zvokom bobnov – fantje so na oder prihrumeli ob zvoku Shout At The Devil in v družbi treh striptizet. Boljši kot kdajkoli. Glasnejš kot kdajkoli. In, kar ni zanemarljivo, treznejši kot kdajkoli. Očitno so med seboj zgladili svoje spore, saj so na odru delovali povsem usklajeno in tvorili dobro naoljeno, rutinirano in zvokovno dodelano hard 'n' heavy pošast. Ljudem v prvih vrstah se je dejansko mešalo, ko so začeli nabijati hit za hitom. Too Fast For Love, Red Hot, Looks That Kill so k sodelovanju podžgali tudi prej bolj pasiven del publike v ozadju. Seveda so Mick, Tommy, Nikki in Vince takoj pokazali, da gre tu za prave glammerje; pa naj gre za nastop sam, za Nikkijevo razbijanje fenderjevega bassa, za Tomyjevo obrazno masko in njegovo snemanje prsi prisotnih Italijank, za njegovo molitev med koncertom, skratka, nebesa za vse ljubitelje teatralnega AOR-ja. Največje presenečenje je bil definitivno glas Vincea Neila. Ne vem, ali je bilo to samo moje navdušenje, ampak tip je pel bolje kot na US festivalu daljnega leta 1983. Sredi nastopa so nato predstavili svojo novo kompilacijo Red, White & Crüe, z novim komadom Sick Love Song; povprečen komad, namesto njega pa bi dosti raje slišal na primer Too Young To Fall In Love (edini komad, ki sem ga zares pogrešal). Nato so se zvrstili še Primal Scream, Home Sweet Home, Dr. Feelgood, Kickstart My Heart in nato prvi odhod z odra. A še nismo imeli dovolj. Po skoraj desetminutnem prepričevanju so se na oder vrnili v delovnih kombinezonih in odžagali še izvrstno priredbo Sex Pistols Anarchy In The U.K. Vse, kar sem pa nato videl od Mötley Crüe je bil kombi, poln samih blondink, ki je sledil njihovi karavani v hotel… Hja, glam on.
Set lista Mötley Crüe: Shout At The Devil, Too Fast For Love, Ten Seconds To Love, Red Hot, Looks That Kill, Louder Than Hell, Live Wire, Girls, Girls, Girls, Don't Go Away Mad (Just Go Away), Primal Scream, Home Sweet Home, Sick Love Song, Dr. Feelgood, Kickstart My Heart, Anarchy In The U.K.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
14. 12. 2010Sonisphere U.K. 2011 / Novice
28. 9. 2005Wacken Open Air 2005 / Reportaže
12. 8. 2005Metal Camp 2005 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana