Ko so Heaven Shall Burn najavili headline turnejo, nikakor nisem okleval in sem brez pomisleka pritisnil gumb »kupi vstopnico« za koncerta na Dunaju in v Münchnu. Turingijce bi lahko v živo videl nastopiti že kar nekajkrat, a se je na koncu vedno nekako izjalovilo. Nazadnje v Ljubljani lansko leto, ko bi morali nastopati ob boku In Flames, vendar je Marcus doživel nekakšne težave z glasom in so bili Heaven Shall Burn primorani odpovedati nastop. Ne vem, kakšen je bil miselni proces, vendar glede na to, da so goreča nebesa meni daleč najljubša skupina, sem nekaj dni kasneje kupil še vstopnico za Budimpešto. Šest dni, trije koncerti, zgleda da je moja glava želela kompenzirati vse zamujene nastope.

Večer so koncertno dogajanje točno ob napovedani uri (18.30) odprli ameriški death metalci Frozen Soul. Roko na srce, za njih pred turnejo še nisem slišal, vendar mi je hitro brskanje po spletu pokazalo, da ponujajo nekakšno mešanico death metala in hardcora. Že ob prvi pesmi, Encased in Ice, smo začutili čezmerno navite subwooferje, ki so se sprožili ob vsakem breakdownu. Od samega začetka je bila dvorana kar precej polna, temu primerno pa se je že ob začetku odprl tudi mosh pit. Vokalist Chad Green je publiko venomer spodbujal k circle pitu, manjkala pa ni niti stena smrti. Set je trajal dobre pol ure, z milo rečenim povprečno zmešanim zvokom, kjer je bil vokal medlo slišen med vsemi ostalimi instrumenti, iskreno pa nisem slišal nikakršnih novitet v primerjavi z ostalimi death metal skupinami, kar je povzročilo, da sem z večjo nestrpnostjo pričakoval konec seta in naslednji band na seznamu nastopajočih, kot da bi užival v nastopu Teksašanov.

Setlista Frozen Soul: Encased In Ice, Absolute Zero, Chaos Will Reign, Morbid Effigy, No Place of Warmth, Arsenal of War, Invoke War, Crypt of Ice.

The Black Dahlia Murder. Band, ki sem ga poleg glavnega akta večera težko pričakoval, ob koncu pa imel nekako grenak priokus. Če ne bi poznal njihovega repertoarja, ne bi vedel, katera pesem je na sporedu. Vse, kar sem slišal, so bili snare, kicki in baskitara. Koncert so večinoma posvetili najnovejši izdaji Servitude, vendar niso pozabili niti na največje hite, kot sta What a Horrible Night to Have a Curse ter Everything Went Black z albuma Nocturnal, ki je verjetno še vedno njihova največja uspešnica. Brian Eschbach ima odličen stik s publiko in je uspel sprožiti tudi prvi val crowd surfanja, ki se je tekom večera samo še stopnjeval. Torej, da povzamem. Ozvočenje je bilo obupno na vseh treh koncertih in sem v njihovih nastopih užival precej manj, kakor sem užival 2024 v Ljubljani. Glede na to, da sem se moral večino časa truditi, da bi razločil kitare in vokale iz vsega »šundra«, je bil vsaj lightshow vrhunski.

Setlista The Black Dahlia Murder: What a Horrible Night to Have a Curse, Kings of the Nightworld, Aftermath, A Vulgar Picture, Mammoth's Hand, Cursed Creator, Nightbringers, Everything Went Black, Utopia Black.

Po hitri menjavi so na oder prišli izredno pozitivno presenečenje vseh treh večerov. Superskupina The Halo Effect iz švedskega Göteborga, ki se je formirala, da bi na sceno pripeljala originalen göteborški zvok melodičnega death metala, ki so ga skovale skupine In Flames, Dark Tranquility ter At the Gates, je prinesla točno to, kar je obljubljala. Pred koncertom sem sicer poznal nekaj pesmi, vendar sem zdaj še bolj odločen, da se bodo na mojih glasbenih seznamih pojavili precej večkrat, kot so se do sedaj.

Že ob prihodu na oder sem doživel navdušenje. Energija, ki so jo oddajali, je prevzela prav vse v prostoru. The Curse of Silence je že prinesel harmonijo med bandom in publiko, ob prvih taktih March of the Unheard pa se je Niclasu, Petru, Danielu in Patriku pridružil še Mikael Stanne, vedno nasmejani vokalist skupine Dark Tranquility. Set je prinesel vse in še več, kar sem od banda pričakoval. Odrska postavitev je bila preprosta, z dodatnimi lučmi na tleh, večino časa, če ne skoraj ves čas, pa so bili odeti v zeleno. Sproščenost, nora publika in neizmerna količina crowd surferjev so atmosfero dvignili na nivo, kakršnega bi pričakovali ob nastopu glavne skupine. Glede na to, da zasedba deluje relativno malo časa, bi lahko rekel, da smo slišali skorajda polovico njene diskografije. Ljudje smo složno prepevali vse refrene in uživali v vsaki sekundi, ko so bili Švedi na odru. Milo rečeno. Brez pripomb, obisk njihovega koncerta priporočam vsakemu, ki uživa v harmoniji hitrosti in melodike.

Setlista The Halo Effect: This Curse of Silence, March of the Unheard, Feel What I Believe, The Needless End, Detonate, Become Surrender, Gateways, Our Channel to the Darkness, Between Directions, A truth Worth Lying For, Shadowminds, Coda.

Glavni akt večera, Heaven Shall Burn, so nastop začeli skriti za zaveso z uvodnim instrumentalom Ad Arma z najnovejše izdaje Heimat, sledil pa je takojšen prehod v War is the Father of All. Pesem je sicer super, vendar meni osebno premalo udarna za začetek seta, kar se je pokazalo tudi na samem vzdušju. Publika je le nemo čakala na nekaj bolj udarnega, kar pa ni trajalo dolgo. Že druga pesem, Voice of the Voiceless, je povzročila borbo za življenje. Mosh pit se je verjetno gibal vse od ograje do ozadja dvorane, ki sprejme skoraj 6000 ljudi. Še dobro, da sem bil bolj v ospredju, ker je bil pritisk kar precejšen, količina crowd surferjev, ki so uspeli prisurfati preko moje glave, pa je krepko presegla 5 ljudi na pesem, in sicer vse do konca koncerta, ne glede na to, da sem se poskušal taktično postaviti na levo stran odra in se izogniti ravno temu. Nič ne de, koncert je bil ne glede na to vrhunski.

Odrska kulisa je bila postavljena iz ruševin industrijskega mesta, v ozadju pa je bil backdrop, ki je prikazoval Berlin. Heimat oziroma dom. Distopična kulisa je bila izpopolnjena s pirotehničnimi efekti, ki so bili prisotni tekom celotnega šova, celotna odrska postavitev pa je bila močan dodatek v primerjavi s koncertoma na Dunaju in v Budimpešti, kjer je bilo vse skupaj precej bolj preprosto.

Turneja je bila namenjena promociji novega albuma, temu primerno je bil zastavljen tudi nadaljnji repertoar, vendar Nemci niso pozabili na klasike, kot so Endzeit, Black Tears, The Weapon They Fear, Godiva ter Counterweight. Za razliko od Budimpešte so namesto pesmi Tirpitz na Dunaju in v Münchnu zaigrali Martyrs' Blood, ki je požela precej več navdušenja. Na rednem repertoarju se je v Münchnu znašla tudi priredba Valhalla, ki jo v originalu izvajajo nemški power metal velikani Blind Guardian. Na moje veselje so zaigrali tudi komad Armia, ki je po navedbah Maika Weicherta danes vse bolj aktualen. Govori namreč o mladih Poljakih, ki so se 80 let nazaj borili proti nacističnim okupatorskim silam, danes pa imamo na oblasti po celem svetu stare prdce, ki mlade pošiljajo v gotovo smrt, namesto da bi jim dovolili uživati življenje.

Glede na lanske zdravstvene probleme Marcusa je koncerte odkričal odlično, in če so me The Black Dahlia Murder pustili skoraj da ravnodušnega, je bilo v primeru Heaven Shall Burn ravno nasprotno. Po desetih letih čakanja sem jih končno videl v živo in na naslednji turneji jih bom verjetno spet. Mogoče celo na letošnjem Tolminatorju.

Setlista Heaven Shall Burn: (Ad Arma) War Is the Father of All, Voice of the Voicless, My Revocation of Compliance, Godiva, Counterweight, Armia, Confounder, (Awoken) Endzeit, Black Tears, Übermacht, The Martyrs' Blood, (March of Retribution) Thoughts and Prayers, (Echoes) The Weapon They Fear, A Whisper From Abover, Valhalla.