Petkov večer v Orto Baru ni bil le še en koncertni termin v koledarju, temveč prej nenavadna zmes ambicij, estetik in izhodišč, ki jih na prvi pogled druži bolj malo. Na istem odru sta se znašla kar dva izvajalca, ki sta se v preteklosti spogledovala z odrom Eme – folk pop pevka Kiki in RAI, ob njima pa še povratniki Hogminister, ki so se po treh letih tišine na sceno vrnili s prvencem The Great Unknown. Prav ta raznolikost je bila osrednja značilnost večera; ne gre zgolj za tri različne bande, temveč za tri skoraj nezdružljive glasbene svetove. Tokrat niti ni smiselno govoriti o različnih vejah metala – pri RAI in Hogminister bi to še nekako šlo skozi – medtem ko Kiki v to zgodbo vstopa iz povsem drugega, skoraj antipodnega prostora.

Večer je odprla Kiki  skupaj s svojo razširjeno zasedbo in že zelo zgodaj je postalo jasno, da ne gre za ogrevanje v klasičnem pomenu besede. Ob njej sta na odru stali še Nika Trdin in Gala Pregel kot spremljevalna vokala, instrumentalni del pa so držali Jan Kopač (kitara), Martin Jocif (bobni) in Matevž Košutnik (klaviature). Radio Študent je Kiki nekoč opisal kot »čarovnico intimnih pripovedk«, in če obstaja oznaka, ki se skoraj sumljivo dobro ujema s tipom narativov, s katerimi se ukvarjamo pri Paranoidu, je to prav ta. No, šalo na stran: Orto Bar je bil v času njenega nastopa presenetljivo poln. Ne zaradi glasbene zvrsti, ampak za prvo izvajalko večera, ki je stopila na oder še v tistem liminalnem delu večera, ko se marsikdo šele odloča med izhodom in udobjem doma oziroma med koncertom in večno ljubljansko meglo – to je podatek, ki pove več kot statistika. Kiki se v najavah pogosto pojavlja kot folk pop pevka, »ki presega žanrske okvire«, kar je zame predvsem olajšanje: ni se mi treba pretvarjati, kako sem dovolj kulturen, da zanesljivo razločujem »nemetalske« podžanre. Vendar prepoznati dobro glasbo ni tako zapleteno, tudi če uho ni sistematično izurjeno izven distorzije in blast beatov. Na odru je bilo hitro jasno, da ima zasedba popolnoma izkristalizirano dinamiko. Vokalistkam je na razmeroma majhnem odru uspelo vpeljati celo nekaj osnovne koreografije, kar je delovalo presenetljivo organsko, odziv publike pa je bil izrazito topel. Resda sem vajen drugačnih koncertnih refleksov, toda iskrenega navdušenja ni težko prepoznati: petje s strani publike, burno ploskanje po vsakem komadu in vzklikanje, ki ni delovalo niti malo avtomatsko – to so kar univerzalni znaki. Da še dodatno razgalim lastno nevednost: šele med njenimi najavami sem ujel, da je s skladbo O-Ou nastopila na Emi. V živi izvedbi in ob polni zasedbi skladbe pridobijo dodatno energijo, kar se je najbolj izrazito pokazalo prav v hitrejšem delu O-Ou, med katerim sem med publiko celo ujel nekaj povsem nepričakovanih zametkov headbanganja.

Kiki je publiko ogrela ravno prav – dovolj, da je bil prostor odprt za naslednji premik večera, tokrat v precej drugačno smer. Na oder je stopil mlad kolektiv RAI, ki se je prav tako že preizkusil na Emi, in sicer s skladbo Frederick’s Dead. Že uvod je dal vedeti, da se band ne jemlje pretirano resno … ali pa se vsaj zavestno poigrava s to idejo. Nastop so odprli s predvajanim kolažem komentarjev o samih sebi; med njimi sta mi v spominu najbolj ostala »we are just another band like Dream Theater« in nekoliko manj laskavi »poslušal sem njihovo glasbo – bolj kot RAI je to pekel«. Humor je deloval simpatično, tudi samoironično, a hitro se je izkazalo, da ima z realnostjo na odru precej malo skupnega. RAI so nastopili izredno samozavestno: ves čas v tihem dialogu med seboj, prek pogledov, nasmeškov in natančnih gest, popolnoma usklajeni in absolutno brez olepševanja objektivno vrhunski glasbeniki. Če že iščem razpoke, za kar se moram kar potruditi, jih najdem le pri vokalistu Vanji Roku Vrtovcu, ki se občasno nekoliko lovi pri višjih legah, a jih praviloma ujame. Torej res iskanje »dlake v jajcu« (da ne izpadem takoj kot fanboy), še pomembneje pa je, da ima izrazito močno odrsko prezenco. Karizma, ki jo pokaže na posnetku z Eme, se v živo ne izgubi – nasprotno, deluje še bolj neposredno in nalezljivo. RAI so odigrali obsežen nabor skladb, pri čemer sta mi najbolj ostali v spominu Reason in Frederick’s Dead. Prva predvsem zato, ker je v živo zvenela praktično identično kot na plošči – kar pri tako kompleksnem in tehnično zahtevnem komadu ni samoumevno. Reason je izrazito resna, strukturirana skladba z veliko dinamičnimi preskoki, norimi riffi, izpostavljenimi solažami ter zelo natančno ritmično podporo basa in bobnov. Druga, Frederick’s Dead, pa deluje kot njen popoln antipod. Če bi moral izbirati osebno: Reason. Zaradi zahtevnosti, resnosti in koncentrirane glasbene teže. Objektivno pa Frederick’s Dead. Ta skladba namreč pokaže RAI v celoti, ne le kot tehnično brezhiben band, temveč kot performativen kolektiv. V živo se komad prelevi v nenavadno, a izjemno zabavno mešanico avantgardnega metala, tanga in skoraj gledališke predstave, v kateri ima vokalist prostor, da v celoti razgrne svoje izrazne sposobnosti. Rezultat ni le prepričljiv, temveč preprosto izjemen.

Zatem je večer zdrsnil v rahlo »težje« riffe in agresivnejše bobne ter vokale. Na oder so stopili Hogminister, še en domač band, ki se po treh letih vrača na odre s prenovljeno zasedbo. Od ustanovne postave ostajata vokalist Luka Logar in kitarist Miha Andrenšek, pridružili pa so se jima basist May Blazinšek, kitarist Rok Golavšek in bobnar Luka Boco Thaler. Že po nekaj minutah je postalo jasno, da je energija pri Hogminister drugačne vrste kot pri predhodnikih. Luka Logar je izjemno dinamičen vokalist, saj se popolnoma zlije z glasbo, ki jo preostanek banda gradi pod njim. Njegovo gibanje po odru pogosto deluje kot nekakšen progresiven ples, ki sledi nepravilnim ritmom in nenavadnim prehodom skladb. Zanimivo je, da se ta intenzivnost skoraj v celoti razblini v trenutkih, ko glasba utihne; takrat postane presenetljivo umirjen in zadržan napovedovalec naslednjih komadov, kar ustvari nenavaden, a učinkovit kontrast. Pri Hogminister ima bas izrazito pomembno vlogo. Pogosto deluje bolj kompleksno kot kitara – še posebej v »fingerstyle« delih, pri katerih ne služi zgolj kot ritmična opora, temveč kot enakovreden nosilec strukture. Bas se občasno prebije tudi v solaže, kar deluje naravno in predvsem zelo prijetno za uho. Kitarski riffi so težki, ritmično nepravilni in natančno dodelani, a kljub temu ne delujejo pretirano razkazovalno. Veliko je eksperimentiranja in stilskih premikov, vendar ti niso tako eksplicitni kot pri RAI. Namesto nenehnega lomljenja okvirov gre pri Hogminister za bolj stabilno zasnovo, znotraj katere si skupina dopušča precej svobode. Rezultat je zvok, ki je raznolik, a hkrati koherenten in predvsem prepričljiv. Gre za band, ki ga je vsekakor vredno spremljati tudi v prihodnje, z iskreno željo, da tokrat ne bi znova poniknil v večletno tišino.

Raznolikost večera je bil tisti element, ki ga je v resnici naredil posebnega. V primerjavi z napovednim plakatom se je zaporedje nastopajočih spremenilo in večer je sledil, verjetno nenamerno, presenetljivo jasni notranji logiki. Gibali smo se od čiste intime s Kiki, preko izrazite teatralnosti z RAI vse do udarnosti s Hogminister; od zadržanosti k ekstrovertiranosti, od teatralnosti k teži. Prehod iz »mehkejšega« v »težjega« ni deloval prisiljeno, temveč skoraj naravno, kot da bi bil dramaturški lok vpisan v sam večer, ne glede na organizacijske okoliščine. Publika je pri tem ostala konstanta in Orto Bar je bil ves čas poln. Ne do točke, ko bi postalo nevzdržno, temveč ravno prav, da je spodnja koncertna dvorana dihala kot enoten prostor. Občutek je bil tisti redkejši in je dodal vrednost večeru – da se je publika dejansko zadržala zaradi glasbe, ne zgolj zaradi enega imena na plakatu.