Spet je tisti čas leta in ljudje smo živali navad. Kot mladenič (in tudi danes) nisem nikoli razumel ljudi, ki vsako leto rinejo na dopust na isto lokacijo. Poznam primere, kjer ljudje 20 ali več let hodijo na dopust na isto lokacijo na Hrvaškem na točno isti čas v letu. Iz retrospektive zdaj gledam to malenkost drugače – navsezadnje, sam nisem boljši, saj sem na vse verzije in imena metal festivala v Tolminu hodil s presledki vse od 2005. Kaltenbach se dogaja zame že tretje leto, odkar imam stalno rezidenco v Gradcu, tradicionalno v tretjem vikendu avgusta. Okej, metal festivalov je resda občutno manj kot dopustniških lokacij na morju, a vseeno v obeh primerih obstaja neka, kako naj rečem, rutina/nostalgija/ritual, ki daje doživetju svojevrsten pečat – kot božič, velika noč in ostali ciklični prazniki. In tako sem se, žival navad, podal na tridnevno dogodivščino v Spital am Semmering, kakšno uro vožnje iz Gradca. Tradicionalno se festival začne ob poldnevu na četrtek in konča nekaj ur po koncu sabbatha (sončnega zahoda v soboto).

Četrtek je bil, žal, težak oreh za celodnevni dopust, a sem se v službi lahko dogovoril za vsaj polovičko – ob 12.00 sem pobral šila in kopita iz pisarne in se narisal pred odrom ob zaključku Basement Torture Killings. Zamudil sem prolog festivala, ki ga je odprla trojica Shimmer, Schänder ter Anime Torment. Pa saj je bila ura šele štiri popoldan, pred sabo sem imel celotno osemurno izmeno metalske službe, tudi to ni slabo. Najbolj pridni metalski piflarji so lahko ujeli vse naslednje skupine:

12.00-12.40 Shimmer
13.00-13.40 Schänder
14.00-14.40 Anime Torment
15.00-15.40 Basement Torture Killings
16.00-16.50 Bodyfarm
17.10-18.00 Distant
18.20-19.10 Bewitched
19.30-20.20 Uada
20.40-21.40 Vomitory
22.00-23.00 Deströyer 666
23.20-00.30 Havok
00.50-01.30 Guyod

Bodyfarm na Kaltenbach Open Air 2024
Alkohol je nekaterim gostom že relativno zgodaj skisal možgane, saj sem pri manjši skupini, ki je stala pred mano, na uho ujel pogovor v napornem avstrijsko-štajerskem narečju, da namreč igrajo Body Count. Predstavljam si njihovo začudenje, ko so na odru videli pobeljene in osivele nizozemske postave. Death metal je začel lomastiti med mogočnimi iglavci, ki so kljubovali metalskim agresorjem med idilično, recimo temu alpsko krajino. Letos je band postregel z EP-jem Malicious Ecstasy in temu primerno predstavil komada Retaliate in Pervitin. Slišal sem tudi meni ljubi Soul Damnation z lanskega Ultimate Abomination. Po nastopu sem se šel okrepčat v backstage, kjer sem grobo izkoristil prijazna gospoda iz Vulvathrone, da sta mi s svojimi VIP-privilegiji priskrbela zastonj pivo. Še več, nekako sem se znašel v pogovoru z basistom od Bodyfarm ter mu malo opit potarnal, da mu po eni strani zavidam, da ni zapadel v boj za preživetje ter brezskrbno brez žene, otrok, kredita, hiše, kariere in vsega zahodnega sna uživa na odru, dokler ga zdravje ne izda. Glede na to, da je žena stala ob meni, se je gospod znašel v zadregi in me čudno pogledal.

Distant na Kaltenbach Open Air 2024
»To je deathcore band«, sem podučil ženo. Sarkastično je odvrnila »Suuuuuper, moj naaaaaaaajljubši žanr« (še zdaj ni mogla preboleti grozne izkušnje s Suicide Silence z Resurrection Festa leta 2015). Njeno mnenje so očitno delili old school abrahamovci, ki so z gnusom na obrazu dvigali obrvi ob breakdownih in »nemetalski garderobi« zasedbe. Meni pa sta, v nasprotju z vox populi, malo spremembe in zasuk v modernejši metal ustrezala. Če zelo pretiravam, bi jih lahko primerjal s poenostavljenimi Lorna Shore, brez simfoničnih odsekov ter melodičnih riffov. Distant so se, po mojem mnenju, še najbolj približali »rjavemu tonu«, ki z nizkimi frekvencami povzroči, da se človek podela. Band je na dobri poti, da se na sceni ustali kot gospodinjsko ime znotraj žanra, ampak potrebuje nekaj, da se loči od morja deathcore klonov, ki vsi stavijo na preverjeno formulo nizke uglasitve, pujsek vokalov in breakdownov.

Bewitched na Kaltenbach Open Air 2024
Ne spomnim se, kaj se je dogajalo med menjavo bandov, sem pa prepričan, da tokrat nisem kramljal z nobenim članom Distant – ime sem vzel dobesedno in držal spoštljivo razdaljo. Backstage je bil tako ali tako dolgočasen, folk se ni dal motiti in je ostal znotraj začrtanih poznanstev, »hashtag tough crowd«. Iz tega razloga sem Bewitched raje pričakal pred odrom z navadnimi smrtniki. Če bi Motörhead odrekli drogo izbire – speed – ter jo nadomestili s Satanom in black metal vokalom, bi zveneli kot Bewitched. Pentagram, narobe obrnjeni križi, corpsepaint … Med nastopom so mi misli bežale k Lemmyju in spraševal sem se, kakšno recenzijo bi on namenil Bewitched? Urok gor ali dol, nekaj je zagotovo delovalo, da se je folk začel viti iz šotorov iz kampa do odra. Ura sove je odbila in temna bitja so bila poklicana v službo temnim silam. Mosh pitov sicer še nisem videl, a sem v kosteh čutil, da niso več daleč.

Uada na Kaltenbach Open Air 2024
Gospodje, ki so pred kratkim mešali Body Count z Bodyfarm, so mi nastavili ogledalo. Mislil sem namreč, da sledijo sludgerji/doomerji Urna, ki so me navdušili lani na Gojiri. Ne ne, bo kar black metal, Ožbej! Kaltenbach ni naklonjen zvrstem, ki niso »kao« ekstremne in sodijo v eno ali več teh kategorij: death, thrash, black, grind, pika. Uada sem sicer poznal in takoj, ko so začeli svoj glasbeni ritual s kapucami čez glave, me je ambient prevzel in vse je bilo spet v najlepšem redu. Ženi je prijalo še bolj kot meni, saj je bila po njenem mnenju glasba zelo čustvena in ženstvena (kar koli to pomeni). Luna v parcialni eklipsi na platnu nad odrom je dajala obliko okrogle črke Y, kjer je od spodnjega kraka kapljala bela tekočina. Ajde, je bila neka romantika v vsem, posebej čarobna je bila klasika Cult of a Dying Sun. A vseeno premalo, da bi mi ženo po nastopu Uade uspelo zvabiti v avto na mehko peno za ležišče. Biti moški res ni preprosto.

Vomitory na Kaltenbach Open Air 2024
Band moje mladosti in zatorej osebni nosilci dneva. Ozrl sem se po prizorišču in opazil člane festivalskega osebja v rdečih majicah, kako so se šli »pijansko policijo«. Sem omenil, da je na Kaltenbachu bilo ogromno prekomerno alkoholiziranih zanemarjenih moških v poznih štiridesetih/zgodnjih petdesetih? »Pijanska policija« je ob zaznavi teh osebkov stala poleg njih in jih poskušala na lep način odstraniti s prizorišča – Piece by Stinking Piece (a ne nujno med igrajem tega komada) – da ne bi kvarili izkušnje drugim obiskovalcem. Ko sem ravno pri setlisti: na sporedu je bilo vse od moje mladosti pa do aktualnega All Heads Are Gonna Roll. Začelo se je, kakopak, z All Heads Are Gonna Roll, če so že imeli izobešeno naslovnico aktualnega albuma … »Who the king of kings? Jeeeesus! Who the first to the last?« In začel je doneti Revelation Nausea. Setlista je bila malenkost drugačna kot tiste dni v Gradcu. Posebej sem se veselil komada Blood Rapture, ki pooseblja vso brutalnost  – počasno in hitro – death metala. Refrenski growli »Eksekjuuuuuuššššššnnnnnn!!!« in »Suuuuuuiiiissaaaaaaajdddd!!!« so se me dotaknili tako, kot se me še nobena ženska (ali moški) niso znali. Kaj je boljši zaključek komada in nastopa kot blast beati v neskončnost? »Blooooooooooooooddddd!!!! Reeeeeeeepččččččččurrrrrrrrr!! Inflikkkinnnn the peeeeejnnnnnnnnnn!«

Deströyer 666 na Kaltenbach Open Air 2024
Po intenzivnih – če uporabim terminologijo Vomitory – teroriziranju, brutalizaciji in sodomiji sem potreboval počitek. Čas je bil za nabiranje moči v kampu. Pozobal sem ostanke hrane iz nahrbtnika in med obedom razlagal ženi politične nekorektnosti naslednjega banda, ki v današnjem svetu snežinkic zapade s svojimi izjavami v vse interpretacije homofobije, nacizma, misogonije in še česa. Deströyer 666 mi ni uspelo ujeti na Tolminatorju, zato sem bil vesel snidenja z njimi, pa čeprav sem bil tako utrujen, da sem komaj držal odprte veke. Program je bil logično nadaljevanje Vomitory, a z bolj blackmetalsko noto death metala. Vzdušje ni pojenjalo, pijanci so obležali ob ograji, (napol) trezni pa so sodelovali v mosh pitu. Banda ne poznam podrobno, prav tako sem bil utrujen, zato se niti ne bom trudil dajati vtisa, da sem vedel, kateri komadi so bili na sporedu. Lahko rečem le, da je v soju odrskih luči pevec na momente spominjal na neobritega Dava Mustaina.

Havok na Kaltenbach Open Air 2024
Koliko časa je že preteklo, odkar sem jih nazadnje videl? Napisal sem si v opomnik, naj preverim, katero majico Havok imam doma. Preveril sem in odgovor se je glasil Unnatural Selection. Torej sem, uf, kupil majico pred skoraj desetimi leti, ko je band promoviral ta album. Havok so bili del thrash revival zgodbe pred dobrim desetletjem in so klasičen thrash iz 80-ih predstavili na moderen način. Temu primerno začinjeni so bili tudi albumi iz tega obdobja, kot sta na primer Time is Up (2011) in Unnatural Selection (2013). Novejši izdelki pa so, kot sem jamral v določenih recenzijah Dust Bolt in Angelus Apatrida, izgubili prvobitno surovo thrasherstvo in ga zamenjali z bolj progresivnimi in melodičnimi elementi. Ravno tega sem se bal, da se bo zgodilo – dolgočasen in šibek nastop. In tako zaspan, kot sem bil, bi me vse drugo kot br00tal blast beati takoj zazibalo v spanec. Moje skrbi so bile odveč! Nastop je bil energičen in tudi nežnejši komadi/deli komadov so zaradi splošnega vzdušja zveneli divje in mladostniško. »Thrash the way your mom likes it« in pika.

Moji zajčki so si umili zobe in šli spat po risanki že po koncu Vomitory, zato me telo ni več ubogalo in je želelo spanca v avtu, opremljenim s peno, krojeno po meri. »Na vse sem pomislil«, sem si ponosno rekel, ko sem raztegnil utrujene noge na udobnem ležišču. V glavi sem preletel potek dneva in ocenil, da sem res oddelal osemurno izmeno pred odrom. Tik preden se je zgodil »Enter Sandman«, sem zaslišal hrup iz odra. Guyod so začeli tam, kjer sem jaz končal.