Po neverjetnem performansu kot predskupina (edini pravi!) Batushki pred točno letom dni v zagrebški Močvari smo potrpežljivo čakali, kdaj bo nemški Kanonenfieber moč znova videti v živo. Priznam, da za njihov manjši nastop na lanskoletnem Tolminatorju nisem niti vedel, sem se pa po Močvari do ušes zaljubil v njihov zvok, energijo in prezenco.

Kdor Kanonenfieber še ne pozna: gre za stranski projekt in »one-man band« bavarskega glasbenika »Noise«, ki je po prepoznavnosti že prerasel in prehitel prvega – Non est Deus. Kanonenfieber svojo tematiko črpa iz grozot prve svetovne vojne, stalni live člani so oblečeni v nemške uniforme različnih zvrsti vojske, Noise pa na odru ne igra, temveč prevzame vodjo karizmatičnega frontmana, ki poleg glavnih vokalov z različnimi »skeči« tako ali drugače animira občinstvo. Žanrsko so se malo odmaknili od klasičnega black metala in tudi sami kot zvrst navajajo black/death. Ker v moderni družbi radi govorimo o nebinarnosti, se tudi mi ne bomo opredelili za dva žanra »ekstremnega« metala, ampak bom raje zaključil, da Kanonenfieber igra tisto zvrst, ki je najprimernejša za dotični trenutek, njun preplet pa postavi skupino na piedestal, ki si ga zasluži.

Po izidu nove plošče konec septembra, naslovljene Die Urkatastrophe, se je skupina podala na turnejo po Evropi s kanadskimi black metalci Panzerfaust. S kolegom Davidom sva se podala v Budimpešto na njihovo kultno prizorišče Barba Negra. Organizator do zadnjega dne ni podal nobene časovnice, le vrata ob 18.00. To običajno pomeni, da obiskovalci prej pridemo do piva, vsekakor pa ne, da že pred osmo zamujaš na (edino) predskupino. Če izvzamem festivale, je bil to moj najzgodnejši metal koncert. Barba Negra ponuja dve veliki prizorišči drugo ob drugem, pozimi pokrita s šotorom in ogrevana, poleti pa kot »open air«. Čeprav sta sočasno potekala dva koncerta, je bil šotor presenetljivo dober izolator in hkratno glasno nabijanje ni motilo nikogar ne zunaj ne notri. Sočasno na drugem prizorišču je bil koncert Dark Tranquility z Moonspell!

Panzerfaust sem poznal bolj po imenu in sem vstopil brez pričakovanj. Skupina igra black metal, včasih hudo »atmosferični«, ki me je takoj asociiral na Negură Bunget. Zvok na kitari in vokalih je bil fenomenalen, je pa pešal pri bobnih, saj so činele praktično preglasile vse drugo. In ko je zvok skupine tako odvisen od njih kot pri Panzerfaust, to postane hudo moteče. No, banda, toncev in drugih to očitno ni motilo in tako smo nadaljevali z glasnim razgrajanjem s pokrovkami. Vokalist Goliath (heh) s svojo dvometrsko pojavo večino nastopa preživi za bobnarjem v senci in meglici, kar daje celotnemu nastopu pridih mračnosti in ljudomrznosti (kar je med drugim tudi tema besedil). Njegov globok, nekoliko »čistejši«, a predirljivo glasen vokal se odlično prepleta s kitaristovim tradicionalno kričečim, kitarist pa s svojo studijsko natančnostjo in dolgimi, monotonimi seti potegne v nekakšen glasbeni trans.

Setlista Panzerfaust: The Day After 'Trinity', The Hesychasm Unchained, Occam's Razor, The Far Bank at the River Styx, Promethean Fire.


Pred Kanonenfieber se je že čutila napetost v zraku, in čeprav obiskovalcev ni bilo veliko (mimogrede, po domači Nemčiji in Avstriji so bile večje dvorane razprodane), je bil »fanbase« res močan in ... visoko motiviran. Glede na napovedano turnejo sem vedel, kaj lahko pričakujem, in na koncert sem šel z mešanimi občutki. Vedel sem, da band ne bo razočaral, vendar nisem pretirano navdušen nad novim materialom, ki je glasbeno velik odmik od prve plošče in EP-jev, ki so sledili. Nisem pa vedel, da je plošča ustvarjena za live nastope.


Koncert je otvoril nagovor tedanjega predsednika parlamenta ob začetku vojne, ki sta mu ob intenzivnem »moshu« v prvi vrsti sledila prvič igrana Menschenmühle in Sturmtrupp. Sledil je skok v preteklost najprej v EP Füsilier s poklonom padlim zmrznjenim pešakom, kjer nas je Noise tudi simbolično »zasnežil« s pirotehniko. S prve plošče smo slišali Grabenlieder, ki je najbolj znan po vmesni prekinitvi, kjer bobni in nato kitara oponašata mitralješki ogenj, srhljivo. Nato smo po krajšem premoru nadaljevali z novim materialom, najprej Der Maulwurf, kjer se je skupina slekla v spodnje majice in simbolično kopala jarke (no, Noise tudi po zraku z lopatko). Skladba je glasbeno kar velik odmik od tega, česar smo vajeni, je izredno počasna z vmesnimi solo kitarskimi vložki in zborovskim refrenom s čistimi vokali. Česar plošča ni dosegla, je dosegel performans v živo, saj so šele trije vokalisti v živo (in ne le studijska matrica) dali čar celi skladbi. Panzerhenker me je še najbolj spomnil na Dance Panzerchrist in ne vem, ali je podobnost v imenu zgolj naključna (hec). Ko se je band spet umaknil (le za kanček), nas je pričakal vsem znani pisk podmorniškega sonarja, ki sta mu sledili obe skladbi z EP U​-​Bootsmann, in po javnih komentarjih sklepam, da je to še vedno najuspešnejša in v živo tudi najbolj pričakovana »plošča«. Die Havarie je meni osebno tako glasbeno kot konceptualno najbolj kompleksna skladba, kar so jo spisali. In se zaključi z dih jemajočim delom, ko vsi člani skupaj s celo dvorano pojejo mornariški pozdrav »Ahoj«. Še en skok v preteklost s prvenca, Die Feuertaufe. Zaključili smo s trojčkom novosti, najprej izredno dodelanim Lviv zu Lemberg, nato Waffenbrüder, ki je meni osebno malo na prvo žogo, ampak glasna želja mnogih. In za zaključek še Ausblutungsschlacht (»krvava bitka«), oziroma za vse kar »Verdun«, o čemer tudi govori. Ta predstavlja vrhunec plošče in najprimernejši zaključek koncerta.


Skupina je dozorela in razume svoje poslanstvo. Z razliko od večine (black) metala vojne ne poveličuje in opeva, temveč jo slika plastično, kritizira njeno nesmiselnost, krvavost, grozljivost. Hkrati pa še vedno nastopajo pred ljudmi in feni. In če so v Zagrebu lani svojo dramsko vlogo na odru odigrali popolno na račun ne-stika s publiko, so jo tokrat odlično zlili s svojim glasbenim poslanstvom. Noise ni šel izven karakterja, a je vseeno nenehno nagovarjal publiko, jo podžigal, izval circle pit in wall of death celo skrbno načrtoval kar z zemljevidom! Ozvočenje je bilo fenomenalno in ni preglasilo neozvočenih elementov kot npr. paradni boben ali jurišno piščal.

Setlista Kanonenfieber: Grossmachtfantasie (intro), Menschenmühle, Sturmtrupp, Der Füsilier I, Grabenlieder, Der Maulwurf, Panzerhenker, Ubootsperre (Intro), Kampf und Sturm, Die Havarie, Die Feuertaufe, Lviv zu Lemberg, Waffenbrüder, Verdun (intro), Ausblutungsschlacht.