Septembra pred dvema letoma je na svet privekal 15. opus veljakov švedskega black metala Marduk. Od takrat naprej nas zasedba z manjšimi premori nenehno opominja na minljivost, nam misel na smrt vsaja v podzavest, vedno znova obudi to pomnjenje ter nam kriči »Memento Mori«. V prenesenem pomenu gre za turnejsko udejstvovanje banda ob promociji zadnjega ploščka z neposrednim naslovom Memento Mori, ki traja sedaj že dobro leto in pol. Švedi so evropski del promocije tokrat razvlekli celo na tri dele, in če smo se za prvi del turneje morali odpraviti k našim severnim sosedom, nas je drugi val švedske black metal poslastice povsem obšel. A kot pravi vsem poznani rek »v tretje gre rado«, so tudi Marduk in druščina našli pot na sončno stran Alp.

20. februar je bil torej znova čas za švedsko blackmetalsko brezkompromisnost. Čeravno sem bil prepričan, da bom tokratni koncert Marduk izpustil, saj med tednom romanja v osrednji del Slovenije predstavljajo velik zalogaj in konec koncev terjajo tudi kar zajeten davek, pa je fortuna želela drugače. Tako sem se na mrzel februarski četrtek po spletu nepredvidljivih okoliščin znašel na poti v Kranj, kjer se je naznanjal peklenski mali petek.

Kranjski TrainStation SubArt je zdaj že lep čas po »ljubljanski centralizaciji metal dogodkov« druga najbolj priljubljena destinacija za obisk metal večerov (za kar bi na tej točki pohvalil dobro delo organizatorjev), in tako je  tokrat turnejska karavana z Marduk na čelu zaobšla prestolnico ter pripotovala v Kranj. Tokratni nabor je zajemal kar štiri zasedbe, ki so sledile naslednjemu voznemu redu:

18.30 vrata
19.00–19.30 Sumus Diabolus Incarnatus
19.45–20.15 Irae
20.35–21.20 Doodswens
21.45–23.05 Marduk

Naša karavana iz severnejših delov Slovenije se je tako na kraju zločina znašla, ko je svoje prve stihe na odru naznanjala francoska zasedba Sumus Diabolus Incarnatus. Kot navajajo metalski arhivi, je band pred tremi leti izdal prvenec Les louanges de Baël – Livre 1, glasbeno pa prisega na sinergijo med black in death metalom z dobro mero melodičnosti. Upam si trditi, da je večina v dvorani, ki je bila za relativno zgodnjo uro ter »neznanko« na odru solidno zapolnjena, dogajanje na odru spremljala anemično ravno zaradi dejstva, da banda predhodno ni poznala. Zato je bila prva polovica dvorane namenjena izključno fotografom. Band je v dobrih 30 minutah prednjačil s prej omenjeno mešanico death in black metala, k melodičnosti pa so svoj del dodali clean vokali ter občasno prehajanje iz trših v bolj atmosferične vode. Riffi so bili sterilni, menjavanje tempa predvidljivo, izstopali so le clean vokali, ki so osvežili monotonost nastopa. Francozi Sumus Diabolus Incarnatus so tudi mene pustili hladnega in niso odigrali pravih not, da bi zanetili blackmetalsko srce, ki je še mirno spalo, saj se je glava borila še s službenimi obveznostmi. Po 30 minutah in zaključni fotografiji s publiko je bil čas za prvi oddih na hladnem zimskem zraku.

Sledil je drugi band večera in tudi tokrat za black metal nekoliko bolj eksotični del Evrope. Iz Portugalske namreč prihajajo Irae, ki v primerjavi s Francozi diaboličnost svetu prinašajo že od leta 2002 in na plečih nosijo že šest celovečercev. Čeravno band deluje kot enočlanska zasedba, ki ji poveljuje Vulturius, na odru deluje kot trio in prisega na pristen starošolski black metal. Temu primerno so se ritmi gibali v mid tempu in v zdaj že bolj napolnjeni dvorani izzvali temu primerno pozibavanje ter premikanje glave v znamenitem gibanju naprej in nazaj. Žerjavica v srcu je začela tleti in tudi sam sem se zalotil, da glava nikakor ne želi ostati v negibnem položaju. Zdaj bi lahko na dolgo in široko razglabljali, v čem je razlika med prvim in drugim bandom, a za to obstaja tudi zelo preprosta razlaga. Irae so zadeli želeno potrebo navzočih, in to je publika sprejela s pravo mero odobravanja. Mešanje agresivnih black metal prijemov in poskočnejših black n' roll riffov je tokrat zame predstavljalo zmagovalno kombinacijo. Kot dodaten plus je treba poudariti, da kranjski TrainStation dosega izjemen nivo zvoka, kar je h koncertni izkušnji dodalo vsekakor pomembno težo. Tako kot Sumus Diabolus Incarnatus so bili tudi Portugalci omejeni na 30 minut, a so jih možakarji na odru izkoristili do popolnosti, saj so z osmimi komadi postregli s pristnim black metalom, ki sem ga bil prekleto potreben.

Po prvih dveh zasedbah pa je končno prišel čas za prvi vrhunec večera. Kdor je v zadnjih letih obiskal koncert velikanov black metala Gorgoroth ali se že pred tokratnim koncertnim večerom potešil z vižami iz hiše Marduk, je vselej naletel na Nizozemce Doodswens. Končno je zagorel plamen in zanetil ogenj v mojem blackmetalskem srcu. Ritual, ki ga otvori pevka in bobnarka Inge, je tisti pravi uvod v black metal poslastico. Ob počasnem prihodu na oder, prižigu sveč in raznih zelišč na oltarju, posvečenemu temačnemu vladarju podzemlja, ter celotnem obredu na odru že pred prvim zvokom iz ozvočenja v dvorani zaveje energija, ki te popelje v deveti oziroma najgloblji del pekla. In ravno ta teatralnost, dramatičnost, ki se ustvari že pred samim nastopom, dvigne merilo nastopa kar nekaj stopničk više, in čeprav band, ki mu za bobni ter svojimi huronskimi kriki poveljuje Inge, na odru deluje do neke mere statično, vseeno ustvari mističnost, prepojeno z bogokletnim black metalom. Ta te s svojimi kremplji zaobjame, reže in trga, para in počasi, a vztrajno pronica v najgloblje globine podzavesti. Čeprav je v osmih letih delovanja izdal le celovečerec Lichtvrees, band oboževalce že nekaj časa draži z novimi peklenskimi stihi in tudi tokrat ni bilo drugače. Tokrat sta me najbolj pritegnila Devils Stone s svojo razgibanostjo ter Vlaase Vloek kot odlični zaključni opus. To magičnost temačnih zvokov je pospremila zdaj že skoraj nabito polna dvorana, ki je bila omamljena od dišav ter mističnih zvokov. Svoje pa je napravila tudi odlična igra lučk, ki prinese tisti pravi drobec popolnosti celotnemu nastopu Doodswens, in po nekaj manj kot uri dolgem črnomašnem obredu so Nizozemci ob burnem aplavzu zapustili oder, najprej moški del ekipe in nato ob upihu sveč ter hipnotiziranem pogledu z odra še Inge. Upam, da bo band kaj kmalu obelodanil novo stvaritev, saj se mu po videnem in slišanem v temačnih vodah black metala piše svetla prihodnost.

Setlista Doodswens: Driven by Death, In mijn bloed, Het zwartewaterland, Dark and Dangerous, She Carries the Curse, Devils Stone, Vlaasme Vloek.

Nato je bil na vrsti malo daljši premor, a kljub temu je meniško petje iz ozvočenja vseskozi naznanjalo, da black metal večera še ni konec. Na tej točki bom uporabil misli Dejana, ki je zadnjo reportažo velikih Marduk otvoril s tem stavkom: »Ko pa so tehniki do konca navili napravo za meglo, je napočil čas za black metal po švedsko.« Z manjšo zamudo se je nato začel še drugi vrhunec večera. Tudi tokrat je tik pred samim začetkom nastopa kranjski TrainStation zavzela megla in brez ovinkarjenja, brez lepotnih dodatkov, brez blišča in kiča se je začel dokončni pokol množice. Glede na to, da je bil to že tretji del turneje Švedov za najnovejši opus Memento Mori, sem pričakoval še kakšen komad z nove plošče več, a je band setlisto tudi tokrat oplemenitil čisto zunaj okvirov pričakovanega. Tokratno koncertno izkušnjo mi je še dodatno polepšalo to, da so gospodje setlisto dodobra prečesali in ne kot večina bandov obstali na eni sami in se te držali kot pijanec plota. Tako me je že uvodoma po prvem komadu The Levelling Dust podžgala Warshau z zimzelenega dolgometražca Plague Angel. Nabito polna dvorana je lahko le opazovala rušilno moč Marduk, ki se je vseskozi valila in kosila vse pred seboj.

Album Plague Angel je potek koncerta krojil tudi v nadaljevanju, saj je band na setlisto uvrstil kar pet komadov s tega albuma in tako začrtal tempo samega koncerta. Mislim, da je ravno to tista lastnost Marduk, ki jih dela še kako edinstvene. In mogoče je bil tudi to razlog, da je bila v začetnih fazah nastopa publika še nekoliko sramežljivejša, neodločnejša, saj možakarji poleg glasbe v obliki brezkompromisnega švedskega black metala s svojo pojavo na odru ustvarijo mogočno prezenco, ki v mnogokaterem posamezniku vzbudi svojevrstno strahospoštovanje. In takšno spoštovanje si band kova Marduk vsekakor zasluži. Toda ta uvodna »prestrašenost« se je kmalu tudi polegla in publika je začela z bandom sodelovati, kar je v boljšo voljo spravilo tudi večino časa »nejevoljnega« Mortuusa. Pri takšni intenziteti je uro dolg nastop minil v trenutku in tudi po odigranem zadnjem komadu Blutrache publika ni imela dovolj in dobila je še zadnji, tokrat res zadnji komad v obliki The Blond Beast, ki je tudi mene podžgal do konca in dokončno zanetil požar v mojem blackmetalskem srcu.

Setlista Marduk: The Levelling Dust, Warschau, Shovel Beats Sceptre, Steel Inferno, Marching Bones, Blood of the Funeral, Cold Mouth Prayer, The Hangman of Prague, Perish in Flames, Throne of Rats, Womb of Perishableness, Blutrache; bis: The Blond Beast.

Marduk so tako znova pokazali, zakaj spadajo med gospodo žanra, in to je dokazal tudi nabito poln TrainStation. K odlični koncertni izkušnji so svoje dodali tudi Doodswens, in čeravno bi bil nastop teh bandov že več kot dovolj, so Irae ter Sumus Diabolus Incarnatus dopolnili mozaik v svojevrstno celoto.