Metalkramp Open Air 2010

Če vam je konec avgusta popestril družinski piknik webzina Paranoid in ste morda pogrešali predvsem koncertni faktor, je Metal Kramp bil ta manjkajoči delček slovenske metal fest sestavljenke. Že drugi po vrsti (tretji nasploh), je Metalkramp, promoviran kot najbolj »tr00 slovenski metal fest«, zaključil sezono open air festivalov v Sloveniji za letos (če sem morda izpustil kakšen večer v okolici Gorice ali Vipolž, se seveda takoj oproščam) in to na čisto prijeten način. Odštevši hojo v hrib, je bil Metalkramp res super fest, poln prijateljskih fac, dobre hrane, skuliranih varnostnikov in slovenskih bandov, ki jih vsaj jaz že dolgo ali sploh še nisem videl.
V petek sem žal izpustil vrnitev zasedbe Chaosstar, pa tudi brežiške glemače Broken Arrow, ker ima šiht pač prednost pred poznimi popoldanskimi urami, ko se je festival začel. Sem pa uspel priti in končno videti meni fantomsko zasedbo Aperyon, o kateri velikokrat berem, a je nikoli nisem uspel videti v živo. A preden se potopim v njih nastop, bi rad napisal, da jim je na festivalu prvi dan nagajal tonski škrat (ne, s tem ne mislim brata od Primoža iz Chaosstar) in tako večini bandov pokvaril priložnost, da bi se predstavili v moči, ki jo v resnici imajo. Moram pa priznati, da se to ni pokazalo pri Aperyon, ki so imeli precej dober zvok, ampak pri vseh, ki so sledili. Aperyon so zanimiv poskus mešanja folk glasbe in metala. Folk elementi so podkrepljeni s flavto, violino in celo kontrabasom, kar daje muziki res pravi čar, saj vidiš, da stvar ni narejena s sempli. Kontra prej naštetim čudovitim inštrumentom, ki so igrani z mero okusa, strasti in »heaviness«', pa je predvsem obupno zveneča kitara (tisti res cheap pagan zvok kakšnega tretjerazrednega ukrajinskega »blekk« metal projekta). Trn v ušesu mi je predstavljal preveč operni vokal, ki po eni strani ni tako običajen v takem miksu (pomislite recimo na Arkono), je pa precej mimo, saj sem večino časa imel občutek, da slišim tisto operno mojstrico iz pesmi Barcelona, katere podlaga so Arkona in Skyclad. Stvar za dolgo debato. Band sam ni slab, a tisti vokal res moti … Pač.
Sledili so Infidia, ki so se na začetku tudi borili z zvočnim škratom, nato pa zmagali in predstavili pesmi s svojega prvenca tako, kot je treba. Tina je tokrat izgledala malce bolj zdelano (ne pij pred nastopom, ejga!) in nje glas ni bil tako poveljujoč, je pa ostanek banda dal več kot potrebno moč. Skupna ocena: superca, še posebej, ko ima človek v zadnjici kak špricer ali dva, he, he.
To Hate so si z Inifidio delili bobnarja in če na CD-ju zvenijo mnogo bolj ostro, so se tukaj v tonskem šundru precej izgubili, še posebej zaradi vokala, ki je v tistem šumu zvenel stokrat bolj prehlajeno in ne več ostro. Škoda.
Sweet Sorrow so imeli svoj profi road crew, ki pa jim ni uspel pomagati in je predstavitev celotne pošče 1000th Millenimu izgubila vso moč v zvočnem eksperimentu. Jebat ga, zvočna podoba je ukradla vso slavo izjemno delavnemu bandu, kateremu se je tokrat kot gost priključil čupavi Obleey iz »Eden Iz Pekla« (One Out Of Hell), ki je nadomestil veliko praznino basista Ragnarja Usa, ki se je drogiral in gledal gole tete v Amsterdamu. Zvok je tako ukradel moč predvsem hitom a la God Of War in I Am Pain, baje pa so kasneje skurili monitor (tribute to the gods!). Pri tem bi izpostavil, da se Mare kot vokalist/kitarist izkaže super, le delati bo treba na karizmatičnosti, ker je izgledal, kot da bi prvič spoznal starše svoje punce, ne pa vodil death metal enoto, katere brutalnost in determiniranost presežeta Vikinge iz filma 13. bojevnik. Smargroth žal nisem videl, ker je bila pot nazaj v Ljubljano »krieg«.

Sobota je poleg lepega vremena in večje alkoholne kome obiskovalcev postregla z boljšo zvočno podobo in precej bolj razgibanim razponom nastopajočih. Ker je tlaka državi »krieg«, sem zgrešil prvi band, ki ga je dr. Chop opisal kot dokaz, da so glamerji v 80-ih poleg izgleda imeli tudi znanje igranja inštrumentov, v slučaju Wild Child pa temu ni bilo tako. Kaj češ … Smo pa prišli na »peklensko-hrharski-zwij kanu« na buči »wina-blackened« thrash, Woli Wo, ki mi postavljajo predvsem eno veliko vprašanje: Kako za vraga tako pijani in zadeti igrajo tako dobro? Woli Wo so za razliko od vseh slovenskih thrash častilcev, ki masturbirajo na Forbidden in pazijo, da je vse skupaj namočeno v vodo iz Zalivskega področja pri Svetem Frančišku, takšen thrash, ob katerem gre človek pit. Oziroma gre v mosh pit in se znori do konca. Imajo tehniko, a tudi dušo. Pevec Beni ima prav »abathovski« vokal in super govore, basist Mlins igra kot Stipe Harris, medtem ko ima bobnar Opica res činele iz leta 1983, a ga »piči ko u priči«! Ne pozabljam na kitarista, čigar imena ne poznam, a žaga kot se šika. Woli Wo so zakon, zato jih podprite z dobrim »kanuonom«, še bolj kvalitetnim vinom in poslušanjem njih CD-ja, ki »trha hate, mona«!
Exsilium so bili folk atrakcija in so svoji duši primerno pripeljali dež, zato sem jih kot vremensko občutljiva pičkica žal spustil. Sledili so Divine Illusion, band, za katerega sem sprva mislil, da so še eni primorskih hevićev, a so bolj primorski progići. Če mislite, da so Divine Illusion »ripp-off« Nightwish ali pa Manowar, se motite. So bolj podobni kakšnim Dream Theater z barvo vokala, ki se bolj približuje vokalistu Helloween na plošči Dark Ride, kar je bilo kul. Super ritmi, smiselni klaviaturski vložki, res dober vokal in razgibane pesmi ter priredba Orel, leti svoboden (Eagle Fly Free) so več kot dovolj »muss«, da poslušate njihov CD.
The Scourge pa so definitivno band, ki je z vsakim nastopom boljši in boljši. Vsi člani so »muskontarji in pol«, pa še komade znajo narediti. Komade z dema, ki so ga delili zastonj, so predstavili prav lepo, še posebej pa je do izraza prišel basistov kruleči vokal, ki ustvarja super kontrast kitaristovemu glavnemu vokalu. In tokrat brez Panterine priredbe! Komaj čakam ploščo!
Dickless Tracy bom težje opisal, ker sem sedel na bobnarskem stolčku, vem pa, da je bilo veliko humorja, podkrepljenega s precej brutalnim igranjem in nesmrtnim hitom Željka. Šuus!
Eruption so mi med vsemi častilci ameriškega thrash zvoka najbolj pri srcu in njihova ponovna predstavitev albuma Lifeless Paradise je bila popolna zmaga – odličen zvok, uigran nastop, če pa vzamete v zakup, da je vokalist »Paul Bucoff« imel prehlajena »zvočila«, a uspel ne samo peti, ampak se še na veliko šaliti, je to samo še dodaten razlog, da si nabavite plošček in se znorite magari doma, če že ne na kakšnem njih nastopu.
Po dolgem času sem videl Lady's First, ki si s Sarcasm delijo kar tri člane – bobnarja (novega, ne Kacina), basista, ki zaradi čupice zdaj izgleda kot DJ Musto z bullet beltom, in kitarista Blaznika. Torej smo gledali Lady's Sarcasm, katerih glasba ni slaba, a je preveč dolgočasna.
Lulek mi je definitivno bolj stal na Sarcasm, ki jih nisem videl že od tistega daljnega nastopa z Benediction kakšni dve leti nazaj. In kakšna vrnitev je to bila – možje zvenijo bolje in močneje kot kadarkoli in znajo ustvariti »razfak« kot se šika. Easy Mucy je še zmeraj gobčen, a tudi sposoben kričati in peti ter izraziti veliko zadovoljstvo ob odzivu publike. Kitarista Aleš in Klemen delujeta popolnoma usklajeno in ni lepšega kot tisti tek Blaznikovih prstov, ne glede na to, ali gre za peklenski riff ali pa polnomastno solažo. Bobnar Dime je definitivno močnejši od Zmagota (saj je tudi za pol mlajši), hkrati pa doda tisto pravo moč hitom a la Road Warriors, Liter Na Mizo, Crematory, Do You Wanna Thrash Tonight itd. Basist Jure ni tako lušten kot Ema, a je vseeno pravi »Sarkazmovec« in res dobro igra. Nastop je bil vrhunski, čeprav mi je tisti komad o Jamesu Bondu »čist' mimo«. Welcome back, boys!
Dalkhu sem izpustil zaradi splošne utrujenosti in vse močnejšega prehlada, prav tako pa nisem videl striptizete, ki je baje bila uresničitev vseh »oberkrajnerskih« sanj. Lahko pa povem, da sem odšel domov dobro nahranjen in napojen, z deodorantom Neutro Roberts, ki sem ga sunil našem basistu (torej sem tudi dobro dišal), z novimi CD-ji On Parole distribucije ter navdušen nad izdelki Šlosarta in nad dejstvom, da Woli Wo res lahko toliko spijejo in kadijo, pa igrajo do jaja! Kdo ve, mogoče se spet vidimo naslednje leto. »Kumare sind krieg!«