Po relativno uspešnem koncertu Arkone v Ljubljani je skupina zagrizencev sledila mnogobožnim bratom, ruskim pravljičarjem, še k severnim sosedom na dvodnevni festival Northern Lights 2010. Letos že (šele) drugič v idiličnem mestecu Reichenthal (Wacken plus grad Waldenfels minus 70.000 pijanih metalcev) v Oberösterreich, tik ob češki meji, kar na grajskem dvorišču. O ustreznosti lokacije bi se dalo diskutirati. Waldenfels naj bi datiral celo v 13. stoletje, v njem se prepletajo srednjeveški (trdnjavski), renesančni in baročni slog, preživel je številne plemiške (češka obleganja) in ideološke (husiti) vojne, turške vpade in sovjetsko okupacijo, nedvomno pa preizkušenj zanj še ni konec, saj se grad vedno bolj odpira različnim bolj ali manj kulturnim prireditvam.

Samooklicani »fest pagan in black metal undergrounda« je bil povečini vse drugo kot »podzemen«. Za pravo nordijsko vzdušje so poskrbeli silni vikinški bojevniki: podhranjeni mladoletniki s plastičnimi rogovi (kupicami), debeluhi v zgornjem delu damskih kopalk in glasbeniki z vuvuzelami (rogovi), katerih kapaciteta pljuč ni ustrezala razumni meri trobljenja. Prva kritika festivala leti na dejstvo, da je bil spored sestavljen na podlagi števila izdanih albumov in ne kvaliteti posnete glasbe. To je velikokrat kategoriziralo boljše skupine v jutranje ure. Druga kritika je prenatrpanost s skupinami, kar je začetek festivala pomaknilo kar na enajsto uro zjutraj, sam razpored pa je začetnim skupinam omogočil le slabih trideset minut igranja! To je tudi razlog za številne zamujene skupine … poleg dejstva, da smo se vozili na češko vsakič, ko nam je pošla zaloga mrzlega piva.

Obiski koncertov so se zame začeli v soboto opoldne, z nastopom Žrec. Zaradi ure je bil izjemno slab obisk pričakovan, udeležence si lahko preštel na prste. Ne pozabimo, da so v Ljubljani dvakrat napolnili dvorano. Zaradi borih trideset minut se je skupina skoncentrirala na nov material, predstavili so dve novi pesmi ter zaključili z obvezno samopromocijo, Lystoczku Czerwenyj, kjer so člani Hromovlad izsilili moshpit, Avstrijce pa so z njo tako navdušili, da so si v zadnji minuti priborili tradicionalni zaključek s Krev Predku. Sicer zrelemu nastopu je žal nagajal zvok, violine se na momente sploh ni slišalo, novi skladbi pa zaradi eksperimentiranja zahtevata kristalen zvok, ker drugače zvenita moteče psihadelično.

Nadaljevali smo s Slovaki Ancestral Volkhves, od katerih smo vsi na račun izjemnega albuma Perun do vas! očitno preveč pričakovali. Temu daje veličino sodelovanje z vokalistko Mašo, kar smo morda kar preveč naivno pričakovali tudi v živo, glede na to, da je Arkona nastopila le nekaj uric za njimi. Napaka v komunikaciji in nesposobnost organizacije, posledica česar je ad hoc frontman s popolnoma neizkušenim glasom za petje. Ker njegove sposobnosti kričanja v vseh pogledih (zlasti pa moči) le-to presegajo, je tonski tehnik ob kričanju zniževal glasnost in s tem situacijo še poslabšal. Zakaj ob polnem odru glasbene opreme niso uporabili dveh mikrofonov, mi ni jasno. In nenazadnje, osnovna napaka, ki jo poznamo še z njihovih prvih koncertov promocije albuma Son o Iriyi: navijanje visokotonske kitarske spremljave, ki s svojim cviljenjem dobesedno zaduši vse ostalo. Perun do vas! je vsekakor mojstrovina, katere pa trenutno lastni avtorji v živo žal ne dohajajo.

Folkstone so bili prijetno presenečenje. Nastop Italijanov je nedvomno med bolj profesionalnimi – od tod presenečenje. Na relativno majhnem odru se je gnetlo kar osem vrhunskih glasbenikov, od dud in ostalih pihal do harfistke. Folkstone ne skrivajo vplivov skupin In Extremo, Corvus Corax ipd. s to razliko, da je njihov zvok bistveno bolj udaren in vidno črpa svoj ritem iz metala, ne zgolj folklore. Nenehna komunikacija z občinstvom, divji in energični nastop – vredno ogleda.

Kdor je v Galo Halo prišel Arkono zgolj poslušat, bi si tukaj popravil vtis. Maša je prišla kolikor toliko k sebi, ozvočenje je bilo bistveno boljše. Seveda pa sem moral dvakrat pomisliti, če je na odru res skupina, ki sem jo prišel poslušat. Promocijo Arkone so zaznamovali majhni lokali in koncerti, ki so trajali tudi po dve uri in več – in to brez zadnjih dveh albumov! Na velikem odru pred maso ljudi postane očitno, da v živo celoten band temelji na eni osebi in matrici. Kot je bilo že v reportaži iz Ljubljane ugotovljeno: Arkona niso skupina za nastopanje, vsaj ne v taki obliki (svetla izjema je promocijski nastop Noč Velesova, kjer je bila zasedba na odru praktično enaka tisti na albumu). Pričakovani zbor je združen v en vokal (čeprav sta na odru še dva zdrava in vokalno sposobna člana skupine), ni sinergije med petjem in hm, ne-petjem, saj je Maša za oboje sama. Festivalom in velikim turnejam kljubuje Mašina polomljena ruska angleščina (v stilu Red Alert-a) ter omejen čas, ki je setlisto omejil na ožji izbor zimzelenih, te pa, odkrito povedano, zadnji album popolnoma povozi. Morda je bila prav to prednost v Ljubljani: da kratek koncert ni bil predviden in smo slišali bistveno več novega (in boljšega) materiala. Od vseh videnih nastopov (in ni jih bilo malo) je bil ta res najslabši. Kdor je bil v Ljubljani, je vsaj doživel kaos, ki so ga zmožni proizvesti le Slovani na kupu. Tukaj niti grajsko obzidje ni uspelo zadržati kančka energije, ki se je razgubila v noč.

Festival se je zaključil z Nargaroth in ko rečem zaključil, mislim dobesedno – po koncertu so bile stojnice zaprte in določena oprema se je že začela pospravljati. Kanwulf je z nastopom ponovno dokazal, kje je trenutno mesto Nargaroth. Točnost, profesionalen in energičen nastop, popolna uigranost banda in studijski zvok. Izvedba je bila vidno premišljena in skrbno načrtovana: kratke kitarske ali orgelsko-ambientalne uverture pod dimno zaveso so nabijale prostor z energijo, ki se je sprostila na udarnih avtorskih skladbah ali znanih priredbah. Setlista je ponovno bazirala na albumu Black metal ist Krieg, predstavili pa so še v živo neslišano legendo Seven Tears Are Flowing to the River, kjer je Kanwulf na barskem stolčku odigral uverturo in nato kar do konca skladbe obsedel na njem. Nemci so si na račun dnevnega natrpanega urnika res vzeli čas, katerega produkt je bil drugi bonus: predstavitev albuma Jahreszeiten. Če me je ljubljanski nastop pustil dokaj ravnodušnega, sem tokrat padel v svojevrsten delirij.