Tri leta so minila, odkar so Opeth nazadnje nastopili v Zagrebu. In tudi če kdo ni vedel, da je koncert spet razprodan, mu je že pogled na zasedena okoliška parkirišča in množico ljudi, ki čaka, da se vrata dvorane odpro, nakazoval, da se bo tega dne v Tvornici kulture v Zagrebu trlo ljudi. Varnostnik je pred standardnim pregledom ob vstopu v dvorano verjetno slišal, da sem Slovenec, saj se mi je hitro pohvalil z znanjem specifik našega jezika in me z rahlo štajerskim naglasom vprašal: »A ti imaš denarnico, ne novčanik? Imaš čigumije? Pa mogoče rdečo peso?« Ne morem se odločiti, a je bilo to zanimivo ali bizarno, vsekakor pa dovolj nenavadno, da mi je ostalo v spominu.

Kakorkoli že, preden je oder zavzel glavni akt, so priložnost za ogrevanje občinstva dobili švedski mojstri progresivnega rocka, zasedba Paatos. Kot lahko sklepate iz imena, je v njihovih glasbenih izdelkih velik poudarek na globokih čutenjih. Švedi so po 12 letih mirovanja letos izdali nov album in nam v 45 minutah pokazali, kako zelo imajo radi 7/8 takt in glasbeno melanholijo. Zanimiv kontrast je med močnim instrumentalnim progresivnim rockom in krhkim, čustveno nabitim vokalom, ki spremlja instrumente v otožnih melodijah, ki se tekom skladb počasi razvijajo. Vokalistka in njen zasanjan, odmaknjen glas – čeravno ta večer pod odrom dostikrat ne ravno dobro slišen – sta me malce spominjala na Björk. Med koncertom je pevka uporabljala različne rekvizite, od ročnega bobna in tamburina pa vse do megafona, s katerim upravlja svoj glas v naslovni, najbolj zbesneli in psihedelični pesmi z zadnjega albuma Ligament. Je pa svoj glas na albumu za duet v Beyond the Forest posodil tudi nihče drug kot Mikael iz Opeth; v živo so skladbo razumljivo izvedli brez njega. Čeprav se je v dvorani nabralo že precej ljudi, so koncert spremljali zadržano – kot da so pod odrom predvsem zato, da si izborijo boljše mesto za glavno točko večera. Kdo bi jim zameril. Na odru so imeli člani skupine Paatos poleg glasbil postavljen tudi velik gong, ampak nisem zasledil, da bi ga uporabili, je pa res, da sem po dveh odigranih komadih malo odjadral na merch, ker ravno ni bilo gneče. Morda nam pa Opeth pripravljajo presenečenje z gongom v glavni vlogi? Ah, mogoče kdaj drugič. Med menjavo so gong odnesli z odra.

Setlista Paatos: Gasoline, Chemical Escape, Beyond the Forest, Ligament, Svart, Téa, Gone, Last Ones of Our Kind

Uf, kakšna gneča je bila pred odrom že pol ure pred začetkom, napetost pa je samo še naraščala. Vsak odhod za dotočit' ali odtočit' je pomenil izgubo težko priborjenega mesta pod odrom. Ob spremljavi recitacije Seven Bowls skupine Aphrodite's Child so se ob navdušenju publike člani Opeth končno prikazali na odru in nastop začeli z uvodno skladbo §1 z lani izdanega albuma The Last Will and Testament. Žal je naslednjo mojstrovino Master's Apprentices popolnoma skazil slab zvok, saj se razen basov v dvorani ni slišalo praktično ničesar. A že pri naslednjem komadu The Lepper Affinity se je zvok v celoti popravil in publika se je prvič res razživela. Vedno me impresionirajo die-hard fani, ki znajo vsa besedila na pamet.

Mikael ima rad nagovore in interakcijo s publiko, zato tudi ta večer ni bilo nič drugače. Po pol ure glasbe je bil čas za razmišljanje o tem, da heavy metal pravzaprav sploh ni več ekstremna glasba. Konec koncev ga med kosilom namesto Roda Stewarta menda posluša že Mikaelova mama. Hja, ne vem, ali ne živi morda mama v mehurčku?

Sledili sta najprej skladba §7 z novega albuma, nato progresivna The Devil's Orchard, potem pa je bil že čas za nov nagovor. Mikael se je razgovoril o splitu, ki sta ga leta 1989 izdala banda Napalm Death in Electro Hippies. Na splitu sta dva komada in na odru so zaigrali priredbi obeh: Mega Armageddon Death Pt. 3 in You Suffer (nisem preveril, ali je v Guinnessovi knjigi rekordov še vedno vpisana kot najkrajša posneta skladba v zgodovini) ter v dvorani poželi nemalo smeha.

Pred najstarejšo skladbo tega večera, The Night and the Silent Water, izdano pred kar 29 leti, smo se spet poglobili v razmišljanje. Tokratni nagovor se je osredotočil na to, kako se dojemanje skladb spreminja glede na čas, v katerem jih poslušamo, in na življenjsko obdobje posameznika. Proti koncu koncerta se je razvnelo še nekaj mosh pitov, tako da sem poleg tega, da se je edini dvometraš v dvorani postavil skoraj tik pred mano, prejel še nekaj udarcev v hrbet. Vse za Opeth! Vrhunec je koncert dosegel, ko smo iz zvočnikov zaslišali Ghost of Perdition in je prepevala cela dvorana.
Ko so se člani zasedbe vrnili na oder za bis, je Mikael izzval publiko z vprašanjem, kaj bi želeli slišati za konec. Moj sosed, ki se je po vsakem odigranem komadu na glas drl »Blackwater Park«, se je začel dreti še glasneje. In poleg njega še kup ljudi, vsak je želel slišati njemu najljubšo skladbo. No, Mikael je nazadnje odločil, da bodo odigrali kar tisto, ki so jo izbrali oni sami, in to je bila – surprise, surprise – Deliverance. Do naslednjič!

Setlista Opeth: §1, Master's Apprentices, The Leper Affinity, §7, The Devil's Orchard, Mega Armageddon Death Pt. 3 (priredba Electro Hippies), You Suffer (priredba Napalm Death), To Rid the Disease, The Night and the Silent Water, §3, Heir Apparent, Ghost of Perdition, bis: Deliverance