Splet okoliščin je botroval temu, da sem moral lani junija v razprodanem Kinu Šiška v zadnjem trenutku odpovedati obisk zelo uspešnega povratka Pomaranče, pionirjev slovenskega heavy metala. Že takrat sem se odločil izkoristiti naslednjo priložnost jih videti v živo, če le takrat ne bi šlo za enkratni dogodek. Na srečo ni bilo tako, a slabo leto dni pa je le bilo treba počakati. Glede na aktivnost Pomaranče večjega dela njihove kariere je to kar kratko obdobje, a v njihovem taboru se je v tem času marsikaj dogajalo. Tako je na »veliki« oder vnaprej razprodanega Orto Bara stopila precej spremenjena zasedba. Ob Mijotu, kitarskemu kompanjonu Ediju Žoržu in frontmanu Maticu Nareksu so se na odru potili basist Jani Lah, klaviaturist Peter Smrdel ter bobnar Damjan Paljk.

Koncert je bil del jubilejne, 25. izvedbe kultnega Orto Festa, kjer je Pomaranča nastopila brez predskupine. Nekaj pred deveto uro je band ob zvokih Straussove Zaratustre brez posebnega pompa stopil na oder in vžgal na polno s Šminko. Ne za dolgo. »Štromausfal« jo je zagodel že po koncu prvega komada. Neugoden pripetljaj, ki pa ga je band na odru ob Mijotovem improviziranju dobro prenesel in ob katerem se je ob glasovni spremljavi enega od obiskovalcev zabavala tudi publika.

Po nekaj minutah so se zadeve uredile. Z besedami »Nič, gremo od začetka,« je Matic znova odprl koncert s še eno Šminko. Uvod je bil po notah legendarnega prvenca čisto peklenski, nadaljevanje pa je prineslo sklop pesmi z albuma Takoj se dava dol. Kljub izdatnejšim kadrovskim spremembam je band deloval povezano, uigrano, kompaktno. Novinci v bandu so na glasbeni sceni vse prej kot to. Kot neprecenljivo pridobitev bi izpostavil klaviaturista Petra Smrdela, poznanega iz nekaterih rock/metal zasedb (Pelhan, ShadowIcon, Divine Illusion). Z virtuoznostjo in energijo je nemalokrat stopil v ospredje in klaviaturam dal noto pomembnosti, kar pri njih ni vedno veljalo. Polnost, moč in naelektrenost dveh kitar v kombinaciji s klaviaturami izjemno prispevajo k celotni zvočni podobi banda na odru. Ob močnem ritmu sekcije je to podoba Pomaranče, ki bo nas, upam, v naslednjih letih popeljala do še častitljivejše obletnice.

Po že omenjenem delu iz albuma Takoj se dava dol je sledila najnovejša skladba, baladna Vse pesmi kličejo za njo, ki jo je z odlično izvedbo zaznamoval Matic Nareks. Po glasu definitivno idealen, »made-for-Pomaranča« vokalist, s karizmo in energijo, ki jo daje na odru, pa tudi frontman, ki ga tak band preprosto mora imeti.

Naslednji sklop repertoarja je predstavljala trojka Madbringer, ko je kdaj bolj v ospredje stopil tudi basist Jani Lah, ki je sodeloval tudi že z Requiem. Gre bolj za preblisk ali pobožne želje – na koncertu je bil prisoten Marko Slokar, še pred odhodom v Ljubljano pa so moje oči v totalnem paparaci momentu zagledale Marca Kavaša, ko vstopa v taksi. Na koncertu ga sicer nisem videl, a signalov, ki so sprožili željo videti Requiem še kdaj v živo, je bilo tisti večer več kot dovolj …

Kot rečeno, Jani se ni skrival več samo za Edijem, ob večnih klasikah slovenskega heavy metala, Goba zla in Soldat, pa se je dokončno prebudila tudi publika. Ob razprodanosti koncerta bi skozi cel koncert vseeno pričakoval močnejši odziv prisotnih, vendar glede na povprečni EMŠO prisotnih mogoče to tudi ni tako presenetljivo. Presenečenje pa so pripravili v dodatku z izvedbo Peklenske (oziroma Ne kliči hudiča na ples), ki je morda doživela celo koncertno premiero. Naj me popravi oziroma dopolni kdo, če jo je že kdaj slišal v živo. Na koncu je sledila še razturancija z Uniformiranci.

Ob dobro razpoloženem Miju Popoviču, eni najbolj kultnih figur slovenskega heavy metala, ter energiji in kompaktnosti celotne zasedbe si lahko od Pomaranče še kaj lepega obetamo. Koncert v Orto Baru je bil dober obet za to.

Setlista: Šminka, Smrkljica, Mora, Naredil je rock’n’roll, Moli, s kom si legla nocoj, Takoj se dava dol, Do neba iz pekla, Vse pesmi kličejo za njo, Your Eyes Call Me Back to Tokyo, Release, Got to Be, Goba zla, Soldat, Peklenska, Uniformiranci.