Dolgo je trajalo, da smo prvič obiskali najhitreje razvijajoči se kulturni center v Škofi Loki. Ekipa že več kot eno leto iz meseca v mesec pripravlja pester program. Res, da smo do zdaj postregli zgolj z enim ali dvema (odvisno, kako sprejemate core zadeve) metal koncertom, kar pa je preslab izgovor, da sem se šele tisto soboto prvič narisal na vratih Name.

In ta vrata niso kar tako. Tudi če še niste bili tam, prostora ni težko najti. Da ste na pravem kraju, vam potrdi izložba, ki prikazuje program tekočega meseca. Prehod v notranjost mi omogoči samodejni odmik elektronskih vrat. Nobel. Situacija me zabava, saj ne vem, kdaj sem nazadnje v AKC vstopil skozi avtomatska vrata, da bi za tem poslušal grind bande. Po stopnicah gor, kjer me pričaka rediteljica/organizatorka/blagajničarka. 10 evrov za 4 bande – dober deal.

Vstopim. Notri že ropoče Drobovina. Na odru, ki je visok le 10 centimetrov, vidim četverico zamaskiranih mož. Sumničavo iščem drugega vokalista, saj sta bila nazadnje, ko sem band videl v živo, dva – oba vztrajno pod odrom, med publiko. Band se je očitno zreduciral na kvartet. Prihranili pa so tudi na pokrivalu basista, ki je tokrat uporabljal kar »vzemi-s-sabo« McDonald's vrečko z luknjami za oči. Skladno z imidžem, Drobovina igra DIY crust/grind. Med nastopom se člani medsebojno pošalijo, vokalist napove napačen komad, vsi se počutijo domače, skoraj tako, kot da smo prišli na javno vajo. Kljub relativno zgodnji uri jim je kmalu uspelo zanimirati dovolj publike, da je nastop izpadel zgledno.

Naj povem, da z glasnostjo v Nami ne »šparajo«. Ta je na nivoju, ki preprečuje ali vsaj otežuje obšankovske debate zadaj, tako da so te potekale bolj med pavzami. Zanimalo me je več o ponudbi centra, to je kratko in jedrnato povzel Martin, ta večer v vlogi glavnega natakarja: »Imamo vse, kar imajo veliki.« Lahko rečem, da vsaj za ponudbo ob šanku to drži. Pa tudi drugje ne zaostajajo dosti.

Naslednji band je bil Heihaizi. Band, zaradi katerega je marsikdo med branjem programa dvignil obrv, tudi jaz. Zakaj? Ker je oklepaj ob imenu, ki razkriva zvrst banda vseboval zapis: »Rapcore«. Ja, vem. No kakor koli, odločil sem se, da svoje neutemeljene predsodke postavim na stran in se pustim presenetiti. In kakšno presenečenje je to bilo. Med koncertom sem največkrat pomislil: »Ja, pa saj to je čisto v redu band.« Hrvaški trio namreč igra glasbo, ki dobro uspeva v tistih kombijih, iz katerih se vali vonj po travi in štumfih, njih lastniki po navadi prespijo na parkirišču, včasih pa zaidejo v kakšno bolj sumljivo ulico, kjer se lahko kupi kaj za pod nos. Oziroma, če povem drugače: kot bi poslušal Fu Manchu, ki se spogleduje z Beastie Boys, vsake toliko pa tudi Body Count. Vokale je prispeval večinoma bobnar, pomagal je kitarist. Količina rap komponente je med komadi variirala, včasih je šla nemoteče v uho, včasih je je bilo za moj okus preveč. Vsekakor pa lahkotnejša izkušnja, kot sem se je nadejal. Še največ, kar jim lahko očitam, je: »Fantje, zakaj se bojite luči?!« Kot fotograf med njihovim koncertom nisem imel kaj dosti početi, saj so bili osvetljeni zgolj z odzadnjimi LED lučkami.

Nadaljevali so Slugpit, od arzenala nastopajočih še najbolj deathmetalska zasedba. Band, ki sem se ga od vseh štirih nekako najbolj veselil. Nisem jih še videl v živo, nekaj na njihovi glasbi pa me je nagovorilo, da to čim prej spremenim. Poslušal sem njihov EP Mentally Unengaged, ki je kratek, intenziven in zgoščen. In tak je bil tudi nastop. Izkušena četverica je delovala uigrano. Fantje, zlasti vokalist, so vajeni odrov tudi iz drugih bandov. Svoje so odigrali rutinirano, nastop je izpadel skoraj nekako hladno profesionalno, saj veste, tisti »hvala« takoj, ko utihne zadnja nota, kitarista in činela še vibrira v zraku. Kakor koli: s slišanim je bila publika zadovoljna. Če sem prav ujel, smo slišali celoten EP in še en neizdan komad.

Po daljšem premoru so oder postopoma zasedli člani banda Glista. Zgleda res drži, da če črva prerežeš, ta preživi in se zvija naprej. Glista je v svoji dekadi obstoja zamenjala kar nekaj članov, tokrat sem zaman iskal njihovega ustanovnega člana Gašperja. Band zdaj deluje kot kvartet z zgolj eno kitaro. Delovalo je, kot da je odsotnost energičnega kitarista v celoti prevzel vokalist. Ta je vživeto uprizarjal bipolarno motnjo: skozi celoten nastop je stregel z maničnimi pogledi, ki so begali po prostoru oziroma njegovem stropu. Med nagovori pa je bil njegov ton bližje omikanemu spikerju radia Ognjišče, to podobnost je v drugi polovici koncerta podkrepil še z na čelo pritisnjeno nalepko »Jezus je bog«. Publika je odpustila nekoliko neoptimalno zvočno sliko, pograbila je kombinacijo hrupa ter norosti in kazali so se zametki tistega »metal žur občutka«, zmanjkalo je le še par razgretih glav. Kar je zvoku zmanjkalo pri kakovosti, je bilo nadomeščeno s kvantiteto in na tej točki se je to mojim bobničem že malo poznalo. Težko povem kaj tehtnega o glasbeni izvedbi zadnjega ansambla, in ko sem se ravno želel umakniti v ozadje, je frontman mirno oznanil zadnji komad in dodal »kličem asistenco«. To je pomenilo, da sta se odru približali dve mladenki v lateks rokavicah in mu skozi kožo vratu porinile 5 medicinskih igel. Zanimivo. Frontman je slekel še majico in s tem razkril še dodatne igle po trebuhu. Nenavadno. Poteza je dvignila intenzivnost, publika jo je odobravala. Sledila je še odstranitev igel in par kapelj krvi. Teatralno. Nisem se mogel otresti občutka, da bi tak vložek precej bolje izpadel na večjem odru, pred večjo publiko.

Glasbeni del dogodka se je končal le par minut čez 11. uro, kar je za tako DIY ustanovo pohvalno. Težko bi rekel, kdaj se je nabralo največ ljudi, saj so nekateri v koncertni prostor vstopili manj kot deset minut pred koncem koncerta. Ocenil bi, da se je na vrhuncu v dvorani nabralo kakšnih 50 ljudi, prostor pa ima potenciala vsaj še za trikrat toliko. Upam, da društvu prostor še dolgo služi, kot sami pravijo, se v naslednjem letu še sigurno ne bodo selili. Za program in pestrost dogodkov pa me ne skrbi, saj zanosa ekipi ne manjka. Za leto 2026 pa je dan po kulturnem prazniku že napovedana naslednja Pokalica.