Marec, petek 13. Bil je eden tistih dni, ko se sesuva vse po vrsti. Karkoli primeš, prevrneš. Ko spregovoriš, raniš. Tisto, kar ljubiš, živciraš. Do zgodnjega popoldneva so bili najavljeni v bližini štirje metal koncerti. Namesto želje sem čutil bolj obvezo do obiska kamniške Kotlovnice, prvega nastopa sodelavca, bobnarja pri prerojenih Edge Of Sins, pa v resnici nisem bil za nikamor, še najmanj pa nek skromno obiskan koncert s tisto zoprno nedoživeto napetostjo v občinstvu, ki ga potencira odrska statika in negotovi vzkliki med komadi. Ampak ta nikamor, ta ničnost, nezmožnost obstajanja s samim s seboj je žulila enako intenzivno kot ideja, da bi se v svoji nejevolji obdajal z družbo. Nemir, ki s plitvim dihom obtežuje vsak trenutek, je ta dan imel močno osnovo.

Top tier produkcijski laptop je po pičlih dveh letih od nakupa že nekam utrujeno kašljal in škrabljal, okoli popoldneva pa zarohnel kot star Tomos z rjastimi svečkami, še zadnjič mehansko zarožljal, preden je popolnoma utihnil in ogrel procesor na 120 stopinj. Najprej je s sintetičnim prasketom ugasnil zvok, zatem slika, šum ventilatorjev je nadomestil zven pokanja sklerotičnih žil na vratu ter čelu in v očeh ob dviganju pritiska. Prekleto sranje, tajvansko ali katerokoli je te komponente metalo skupaj! Odvil sem zadnjo ploščo in izdrl šop mačjih dlak, ki so zavozlane skupaj v čvrsto nit dovolj privzdignile plastiko okoli osi, da so se permanentno poškodovali ležaji. Prekleta žival kosmata! Najraje bi ju oba sunil v rit, da bi odletela skozi vrata skupaj z njo, ki ju je privlekla! Po »razdlakovanju« sta ventilatorja nekaj poskušala z vrtenjem, pa potem hitro obstala in se po nekaj sekundah spet zagnala v negotov tek. Bzz brr resk! Kot bi poslušal na hrbet prevrnjenega hrošča, ki se v enakomernih presledkih skuša obrniti in postaviti na nožice. Delavnik sem nekako brez rezultatov, a vsaj s prisotnostjo pripeljal do konca ob programskem zaviranju procesorja na 10 % in ga tako ohranil na 80 stopinjah. Za kakšen tekst spisat bo že, vsi tehnični projekti, s katerimi zamujam tri in več mesecev, pa se zamaknejo kdo ve kam v prihodnost, v pi*** mate***, kam pa!? In ne sprašuj več, kdaj bo!

Iz volje, kakršna je pač bila ta dan, sem se iz mučnega stanja spet pogreznil po žlico dopamina na spletna občila, kot da bi s tem hotel vnesti nekaj potrebnih nutrientov in si ne cefral še dalje že tako načetega živčevja, zaradi katerega se okoli mene prasketajoče elektri ozračje. Tam med političnimi aferami, faco Goloba, faco Janše in drugih vsebin, ki jih niti slučajno nisem zavestno iskal, mi je vskočil še en koncert. V relativno novi AKC Nami so s Pokalico klicali The Canyon Observer in Stepa. Kliknil sem nekam stran, zamenjal zavihek ali kaj takega, in dogodek se je skril, preden sem uspel prebrati do konca. Band koncerta na svojem Facebooku ne oglašuje. Prav tako sem poklikal poznane člane banda in … nič. Prekleti polovičarji! Briga jih, zakaj bi sploh oglaševal lasten špil, saj je tako brez veze – odštevamo dneve, ko se naš ogljik povrne z atomsko detonacijo v izvorni prah. Pa sem to brezbrižnost vseeno vzel osebno in jo vrgel kot gorivo v peč gneva tega dne. Koncert sem javil uredništvu in dodali smo ga na seznam. Kakorkoli, kot da nimam dovolj nepodelanih dolgov, obveznosti do ljudi, ki sem jim nekaj obljubil, pravzaprav obljubil povsod preveč in premalo izpolnil, sem se spomnil pogovora s Tadejo na zadnjem ali predzadnjem Tolminatorju. Z The Canyon Observer je nekaj sodelovala, celo razširili so zvočni spekter banda s saksofonom, čelom in drugimi godali. Njej ali pa sebi sem obljubil obisk. Ahhhh. Prekleto prekrivanje! Prvotni plan obiska Kamnika je tako odfrčal kot figura ob nasprotnikovem naskoku pri »človek ne jezi se«.

V taki formaciji jih je pred nekaj leti v Mariboru ovekovečil Dejan. Kdaj pa sem jih jaz videl nazadnje? Pobrskam po Paranoidu. Reportažo sem pisal leta 2011, a zdi se, kot da je to bilo v prejšnjem življenju. Če se ne motim, je imel Hopsi takrat več bele kot od tatujev črne kože, dlake pa so se pred veliko selitvijo na hrbet še držale glave.

Proti koncu delavnika je med tolažljivim hranjenem iz konzerv ter nevrotičnim drsanjem po družbenih občilih, kot da si fokus ne delijo že bližajoče se vojne in politični podkasti domačih strankarskih prvakov, iz tabora Negligence priletela kot klofuta še vest o smrti basista Lipnika, s katerim smo si v življenju križali dovolj poti za popolno mentalno okupacijo. Na tistem zimskem koncertu, ki sem ga gledal in komentiral pred 14 leti, so igrali skupaj z The Canyon Observer. Sporočila, telefoni, cikel bajejev, mendajev, ki z vsako ponovitvijo utrdijo in rastejo v svoji diskrepanci. Jetra so odpovedala. Ne, srce se je ustavilo. Nekam ubogi je bil videti na koncu, šepal je. Ritual radovednosti se je kot blisk razpasel po elektronskem živčevju. Jezi se je pridružila bleda žalost, v že tako nabreklo glavo pa so se kot na indijski vlak ob konici med vse nedokončane projekte, kdaj, pi***, se jih bom odkrižal, skomolčili spomini na preminulega.

Gnev. Bes. Jeza. Žalost. Nemir.

Delavnik se je spričo neučinkovitosti toliko zavlekel, da je velel zamuditi zadnje izdihljaje sonca. Grrrr je****! Zaprl sem ta rohneči laptop in se hlastoma podal v iskanje miru v gibanju. Prekleto sranje od sistema. Kako smo pristali na to, da se človek grbi za mašino namesto da se predaja očiščujočim žarkom?! Pa še ti bodo skozi ozonsko luknjo žgali čez dva meseca, dokler vse ne zogleni!

V zavest se je rinila sla po goltanju sladkega vina.

»Kaj ti je? Kaj tuhtaš, o čem razmišljaš?« je vprašala.

»Nisem ta prav,« sem pustil v zraku nedokončano, nekaj, kar je velelo, da se več ne vrta … in potem je »grem ven« za zapahnjenimi vrati pustil skrb, kaj hudega kani ta živčni vozel sebi ali drugim ta večer storiti.

Bus v Škofjo Loko bi me odpeljal čez pol ure, vožnja traja 13 minut. Čakanja ob nezmožnosti početja česar koli uporabnega si tisti trenutek nisem zmogel privoščiti. Prazne roke hudiču pletejo pulover, pravijo. Trinajstih minut v zaprtem, zatohlem prostoru, potencialno z objestno mladino pa je dovolj, da poteče kemijska reakcija in eksplodira cel voz.

Pretežno zagrenjenost sem sklenil izgnati telesno in zajahal bicikel. Vroči bes se je nekoliko polegel, hladen piš je pomagal, kolikor je pač lahko. Na slušalkah sem si vrtel Figuro, zadnjo ploščo The Canyon Observer, in se tako pripravljal na koncert. Prašna cesta ob železnici me je na bolj urbano infrastrukturo pripojila v industrijski coni. Proti mestu so se vzdolž ceste poleg avtov pričeli pojavljati pešci in skiroisti. Gaserji. Prevladujoča oblika današnje mladine. Izpolnjujejo svojo primarno funkcijo preplavljanja in kazenja narodovega besednjaka z vsako novo generacijo. Jeza, ki sem jo skušal pokopati, se je spet zasvetila kot žerjavica. Temo noči je predrl zastekljen bar pri OMV-ju. Tam sem reptilsko ugledal neko mlado krasotico z gosto skodrano levjo grivo, kako svoja najboljša leta meče hijenam, plešastim in osivelim moškim glavam z nagubanim zatiljem, ki z nosovi sledijo polnemu pladnju zlato lesketajočih se pivakov. Do roba polni, s pravo mero dišeče penice in motnim kondenzom na površini stekla, ki se zbira v kapljice. Kaj ko bi se na hitro ustavil, zvrnil dva na dušek in potem še enega počasi z užitkom med sočasnim srebanjem mlade duše iz njenih oči? Kako podmuklo me skuša hudič! V gibanju je bilo nekako lažje, svet je zdrknil mimo ob nesprejetju hitre odločitve, z njim pa tudi priložnost skušnjave in polom, ki bi sledil. Za vogalom sem dosegel parkirišče pred Namo. Pred stavbo gruče ljudi, kdo drug kot spet gaserji. Tam skoraj uniformirani v tistih plastičnih šumečkah, ki so videti, kot da bi Michelinovo maskoto namočil v jantar, žonglirajo s tistimi šestimi besedami in tuhtajo, kako bi lahko šli meni in drugim čim bolj na jetra. Če pustim bicikel tam, mi ga bodo razstavili do zadnje matice, sem si mislil.

Kje ku*** je ta jeben AKC?! V izogib potencialni fizični konfrontaciji, s črnimi očmi in črnimi mislimi si nevtralne niti nisem skušal zamisliti, sem se stavbi približal z druge strani in tam ravno na čik pavzi med obema banoma našel svoje ljudi. Bicikel sem zaklenil preventivno, raje kar skritega v predprostoru. Lokacijo, videz in občutke ob prihodu v ta klub je nekaj Pokalic nazaj že mojstrsko popisal kolega Matija, ob moji zamudi pa pokomentiral tudi prvi band večera skupaj s svojimi poteškočami tega dne:

***
Utrujen od vseh novic in družbenih vlog, ki jih človek odigra čez teden, stopim iz avta, čez cesto proti glavni avtobusni postaji, kjer pred Namo uzrem manjšo skupino ljudi. Zdi se mi, da prepoznam glas, in že me nekdo pozdravi. Takoj se počutim domače in sem korak bližje tistemu preprostemu petkovemu cilju, ko bi rad spil pivo ali dve, se potopil v dobro glasbo in izmenjal par stavkov z ljudmi, ki ti jih življenje z vso vztrajnostjo oddaljuje.

Obisk je skromen, pred dvorano večinoma tisti, ki bodo malo kasneje na odru. Starost publike najlaže orišem s tematikami, ki so krojile debate: kdo ne spi zaradi otrok, kdo ima alkoholni post in tista najbolj grenka – kdo ne bo nikoli več stal med nami.

Kmalu po začetku kitarsko-bobnarskega ropota se prestavimo dve nadstropji više. »Na oder« sta prva stopila člana instrumentalnega dvojca Stepa. Brez komunikacije s publiko, obrnjena drug proti drugemu igrata … hm, »all core«? Že drugič imam v Nami težavo z žanrsko umestitvijo »core« banda, med komadi razmišljam o bolj smiselni žanrski opredelitvi. Kmalu opustim misijo in zgolj poslušam skozi objektiv. Disonantni uvodi, skoraj punkovsko preprosto zaporedje akordov, nato pa stopnjevanje proti kaotičnosti, pogosti ritmični preskoki. Zlasti bobnarju gre pripisati visoko tehnično dovršenost, saj ta ne izpusti priložnosti, da ne bi v pesem vrinil prehod, kjer je to le mogoče, hkrati pa minimalističnost personala zapolnjuje s surovimi vložki energije ob prelomih komadov. Skupina tako ne izpade dolgočasno, njen nastop pa je služil kot odlično ogrevanje »dnevne sobe«, kot je nekdo imenoval prizorišče. Naslovi komadov so ostali skrivnost, a mislim, da je publiki najbolj ostal v spominu štiklc, ki ga preseka disco beat in ob katerem smo povečini odobravajoče zazibali glave, nekateri celo boke.

****

Hvala, Matija. Prevzemam štafetno pero dalje.

Nekaj čez pol deseto se je na odru, ki ga od področja publike loči zgolj smer, v katero so obrnjeni tam postavljeni ljudje, prikazal sekstet moških z različnimi dlakavimi konfiguracijami. Levo in desno kitarski glavi Orange, na tleh paleta kitarskih in basovskih efektov, na katerih priležniki glasbenika še zadnjič pregledujejo, če vse deluje. O saksofonu, Tadeji s čelom in drugih godalih ne duha ne sluha, zadaj pa levo in desno od lepo narisanega logotipa AKC Nama kar dva bobnarja. Spredaj je pred približno 30-glavo publiko vokalist Hopsi kazal dlakav hrbet, čez katerega je ohlapno visela brezrokavna majica. Ker ni šlo toliko za koncert kot za odprto vajo v dnevni sobi, jim pomanjkanja marketinga nisem več zameril. Razjarjen kot sem ta večer prišel, sem postal pri šanku. Zobe je prekrila slana slina v pričakovanju alkoholne potešitve, pa sem spričo potencialnega srečanja s policijo nekako le pristal na izotoniku.

Skromna oprema dvorane ni obetala. Dva reflektorja, zvočniki – to je bilo več ali manj to, kar klub poseduje od odrskega inventarja. A navzlic temu je band na nas spustil zid zvoka neverjetne jakosti. Frekvence so se v majhnem prostoru od golih sten odbijale in med seboj ojačale ter prežarčile publiko iz vseh strani. Prva asociacija so Sunn O))), a bobnarja sta nase hitro vezala vso  pozornost.

V vsem zvočnem kaosu, ki je dajal občutek naključnosti s popolno metronomsko sinhronizacijo, sta delovala naravnost hipnotično. Činele na obeh setih so simultano risale loke prevrnjene osmice. Stroboskop, ki je med njima zredčil zaznane sličice, je upočasnil FPS na kinematično izkušnjo, pri kateri sta z mlatenjem po tomih bila videti bolj kot Mongola, ki v boj ženeta svoja konja in namesto palčk v rokah držita uzdo. Čutil sem, kako se je moj bes raztapljal v očiščevalnih valovih zvoka. Grrrr. Dlakavi mački. Grrrr. Ventilator. Grrrr .Gaserji. Vse se je luščilo od mene v centrifugi goste zvočne mase. Na izotonični radler je šla jakost skozi ušesa čisto do bolečine. Polovica prisotnih se je ščitila s čepki, druga pa s prsnimi flaškami.

Nekako se mi je cel koncert – ali bolje rečeno celo izkušnjo – vračala ta analogija divjih voda. Med hrupom je vsake toliko na površje priplaval kitarist Gašper na naši levi, kot bi kitaro podržal visoko nad glavo in s polnimi usti pene skušal zaklicati: »Pustite mene, rešite ta riff!« Nezavedno me je tok pripeljal vse do prve vrste, še bliže očiščujočim frekvencam, gromu, ki je sčasoma potihnil v tišjo kitarsko pasažo in se taktno umikal tišini. Med komadi je sledil skromen aplavz z nekaj poskusi tuljenja, ki niso dobili nekega hudega zagona, a tudi niso pustili v zraku tiste neprijetne tišine, ki me v normalnih okoliščinah še nadalje pobije. Nek brkač mi je ob preboju spredaj ponujal požirek iz prisrčnice. Ne, hvala (ti hudič, ki me takole skuša)!

Grrrr. Gaserji? Grrrr. Zamujeni projekti. Grrr. Lipnik? Grrr. Grrr? Na kaj se sploh jezim. Samo, da je vse v redu. Vse bo v redu. Bobnarja, ki sta v svoji sinhronosti vzbujala občutek podvojenosti, sta se mi v prvi vrsti približevala z navalom blast beatov. Nastavljal sem se udarcu kopita, ki bo predrl lobanjo in za vekomaj ugasnil ta žgoči bes, ki je pravzaprav skozi intenziteto počasi, zelo počasi, ugašal in naposled povsem ugasnil.

Nekje proti koncu seta se je proti publiki obrnil basist in odrenčal nekaj kitic – to je bilo tudi to, kar se da od vokala ta večer izpostaviti, saj je bil edina resna žrtev zvoka. Hopsija tekom večera nisem niti toliko slišal kot na momente čutil, kako s frekvencami, ki se skoraj zlivajo s kitarskimi, iz mene iztiska gnev kot tubo zobne paste.

Ura je bila 22.22, ko je hrup potihnil. Malenkost daljši aplavz in odsotnost kakršnekoli hitre prerazporeditve okoli šanka ali drugod po prostoru. »To je to, mi smo konc. Hvala k’ ste pršli. T’m mamo stvari, če hočte k’j kup’t,« se je oglasil Hopsi in razpustil zborovanje.

Setlista The Canyon Observer: Lacerations (NØLL), Entities (NØLL), Mirrors (NØLL), Nøll (NØLL), Fracture (NØLL), Neon Ooze (NØLL), Križ (Figura), My Will (Chapter I: The Current Of Her Ocean Brings Me To My Knees)

The Canyon Observer v živo. Nisem dobil tega, po kar sem prišel, saj ni bilo godalne izkušnje, ki sem jo obljubil ujeti v živo. Dobil pa sem to, kar sem potreboval: 40 minut zvočne kopeli namesto let terapij nadzora besa. V ekstremni glasbi zadnja leta iščem čutnejše stvari, ne nujno jeze. Za mosh pit mi ni mar, a tokrat sem zares doživel ta pregovorni glasbeni ventil. Hvala The Canyon Observer. Scena ima danes enega mrliča manj na duši. Napet živčni vozel se je razpustil v benigne mrvice.

Z jezo, utopljeno v valovih, in ohlajen z bistrim vetrom sem se vrnil malo pred polnočjo. Poljubil njo. Pobožal oba mačka. Projekte že dokončam nekega dne. Sodelavec je javil iz Kotlovnice, da je bila prodana 101 vstopnica. Doživet koncert. Vse je v redu. Nebo nad nami je naslednje jutro še vedno svetilo modro in se ni prekrilo z jedrskimi konicami. Krasotica je oblekla svoj pašček s kovanci in stregla pivo, da jo zaslužek pelje na Maldive. Lipnik se iz nebesne lože smeji našim zemeljskim prekucijam.