Rok Klemše je bivši sodelavec portala Rockline.si, pričujočo tridelno reportažo pa je zapisal za oba portala.

Petkovo dopoldne je na Sátanu ponudilo enega izmed bolj zanimivih predavanj, za katero je poskrbel kolektiv Nornabrunnur (Giorgia Sottotetti in Kári Pálsson, sicer član domačih black/viking metalcev Fortið), ki organizira dogodke o islandskih mitih in legendah ter izdaja knjige s to tematiko. Tako Giorgia kot Kári imata magisterij s področja staronordijskih ved in religij, tokrat pa sta predstavila nedavno odkrito knjigo urokov Hexekver, ki jo je leta 1859 napisal islandski kmet Þorsteinn Guðmunsson. Na voljo je bil tudi ogled originalne knjižice, ki je velikosti paketka igralnih kart. V spodnjem videu lahko v originalni islandščini in angleškem prevodu na primer slišite, kako zveni urok zoper tatu, sicer pa sta Giorgia in Kári predstavila tudi uroke proti arktičnim lisicam, ki so kmetom kradle živino, pa vse do urokov za rast penisa (nekakšna vikinška viagra torej).

 
Možno si je bilo ogledati še kitarsko kliniko s Haukurjem iz Múr (več o njih v nadaljevanju, saj so igrali istega dne), zanimiva pa je bila tudi debata o tem, kako islandska pokrajina vpliva na glasbo, v kateri so razpredali Josh Rood (Nexion), Viktor (Forsmán) in skladatelj Gísli Gunnarsson (znan na primer po sodelovanju z Alcest). Na slednjega je islandska pokrajina vplivala povsem neposredno in brutalno, saj je živel v mestecu Grindavik. Tamkajšnji prebivalci so bili zaradi vulkanskih izbruhov, ki se na polotoku Reykjanes vrstijo od leta 2021, evakuirani, zaradi njihovih posledic pa se večina še danes ni vrnila domov. Zadnja debata dne je potekala o merchandiseu in kot predstavnik Tolminatorja sem o tej temi lahko tudi sam pristavil svoj lonček.


Glasbeno se je drugi dan začel z Barnaveiki iz Reykjavika, sicer drugim bandom Gústafa Evensena (bas) in Magnúsa Skúlasona (bobni) iz Misþyrming. V živo jima na kitarah pomagata kar kolega iz matičnega banda, Dagur in Tómas. Če Gústaf v Misþyrming poleg igranja baskitare skrbi še za močne podporne vokale, pa v Barnaveiki stopi v ospredje z glavnim vokalom, ki je mnogo bolj brutalen in grlen kot v Misþyrming. Barnaveiki namreč igrajo primitiven in umazan death metal, žanrsko blizu finskemu death metalu. Pri Barnaveiki torej ne gre za nikakršne lepe melodije, temveč zgolj bes in gnev, ki zvočno in vokalno prihaja iz najglobljih islandskih jam. Kljub slabšemu zvoku in tehničnim težavam super začetek drugega dne!


Drugi dan Sátana je bil skoraj v celoti obarvan v islandske barve, saj sta bila tuja predstavnika zgolj dva, čeprav so prav naslednji nastopajoči zamenjali žal odpadle sosede iz Ferskih otokov, Hamferð. Domače barve so tako kot drugi zastopali stoner/sludge metalci Sleeping Giant, ki so letos povili svoj studijski prvenec The Beauty of Obliteration, ki so ga (če se ne motim) odigrali v celoti. The Beauty of Obliteration je kratek in sladek, dolg dobre pol ure, in takšni so bili tudi Sleeping Giant. Kitarski riffi izpod prstov kar treh kitaristov so zveneli masivno in počasno kotaleče se kot islandski ledeniki. Čeprav so Sleeping Giant »oglaševani« kot stoner/sludge band, pa znajo tudi konkretno pospešiti in takrat zvenijo celo blizu death ’n’ rollu kakšnih poznejših Entombed. Lep primer je bil najbolj zasuširan komad, manj kot triminutni Venom Ripper, Gorgon Blaster. Všečno.


Prva banda sta tako bila lep dokaz, da islandska metal scena ne pozna zgolj black metala, pa čeprav, roko na srce, prednjači prav v tem žanru, ki si je zaradi visoke stopnje kvalitete in svojskosti že pridobil status à la švedski death metal. Eden izmed kronskih dokazov kvalitete islandskega black metal so tudi Nexion, ki so lani izdali svoj drugi studijski album Sundrung, po mojem mnenju album leta 2025. Black metal Nexion je namreč žanrsko razgiban (predvsem vplivi death metala so očitni), poln odličnih riffov, ki se zalezejo daleč v ušesnega polža in tam ostanejo, predvsem pa ga bogati vrhunska, pestra in precej unikatna vokalna predstava Josha Rooda. Ta namreč besedil ni zgolj surovo odkričal, temveč prikazal širok razpon vokalnega znanja, od death metal growla (ki mestoma spomni na Ulcerate), preko govorjene besede, čistih vokalov in celo grlenega petja, kar je v živo izpadlo naravnost izvrstno in Nexion v živo približa ritualni izkušnji, sploh ko back vokale doda še kitarist Óskar. Ta je v navezi z Jóhannesom s pestrim in spretnim dvojnim tremolo riffanjem ter solažami dokazal, da so Nexion kitarsko prava pošast, tudi sicer pa je band na Sátanu s komadi kot so Gandr, Hymn of the Valkyrjur in Rending the Black Earth zvenel masivno in mogočno.


Gavin Portland so bili še en dokaz pestrosti islandske glasbene scene, saj gre v njihovem primeru za kultne domače punkerje/hardcoraše, ki obstajajo že več kot dvajset let. O njih pred Sátanom nisem imel pojma, a so v živo prepričali s kratkimi, hitrimi in udarnimi komadi, ki jim poveljujejo apokaliptični kriki vokalista Kollija. Kolikor sem uspel izvedeti, je bil to njihov »come back« koncert, saj dlje časa niso bili aktivni, pa tudi sicer je njihova zadnja plošča, IV – Hand in Hand With Traitors, Back to Back With Whores, izšla davnega leta 2010. Fanom pravega HC bi Gavin Portland brez zadržkov zlahka priporočil.


S francoskimi Necrowretch se je rast krivulje navzgor malenkost ustavila. Če je njihova zadnja plošča Swords of Dajjal precej dober kos klasičnega black/death metala, pa v živo niso ravno prepričali. Vse skupaj je namreč zvenelo precej enolično in proti koncu ponavljajoče se. Nastopu Francozov sicer ne gre ničesar očitati, saj so svoje delo opravili tako, kot se od banda njihovega nivoja pričakuje, ravno za v anale pa njihov nastop tudi ni bil.


Rek, da knjige ne gre soditi po platnicah, bi zlahka preslikali tudi na velike upe islandskega metala Múr. Če pogledamo naslovnico njihovega istoimenskega prvenca, bi namreč hitro lahko rekli, da gre za nek indie rock. Nikakor ne, saj Múr združujejo najboljše dele bandov, kot so Gojira, The Ocean, Devin Townsend, Meshuggah in Opeth, a vsemu skupaj dodajo tako unikaten pristop, da je treba vplive drugih bandov iskati kot iglo v kopici sena. Glede na izjemno kvaliteten prvenec sem od fantov v živo pričakoval veliko, a so me popolnoma sezuli že v prvih trenutkih nastopa, ko je zatemnjen oder na sredini zasedel zgolj vokalist Kári Haraldsson pod sojem ene bele luči in na »keytar« (ko vidim, da ima band ta inštrument, me običajno sicer zmrazi, a verjemite, v Múr deluje absolutno popolno) odigral dolg, atmosferičen intro, ki je deloval hkrati čudovito in zlovešče. Káriju so se v uniformni podobi črnih tunik (le bobnar je zverinsko tolkel zgoraj brez) pridružili še ostali člani in izvedli osupljiv, učinkovit in do potankosti (a nikakor ne do te mere, da bi izpadel umetno) naštudiran nastop. Kraljeval mu je neverjeten Kárijev vokal, ki zna tudi konkretno zakruliti, sicer pa skoraj s čudovitim čistim vokalom operetno dolgo vleče posamezne verze. Njegova podoba z dolgimi lasmi in gestikulacijami deluje, kot da bi bil voditelj kakšnega kulta. Člani banda sicer ne štejejo še niti 30 let, pa oder obvladajo do potankosti, inštrumentalno so bili vrhunski (izpostaviti gre Haukurjevo brezhibno soliranje), glasbeno pa zvenijo tako zrelo, da nikoli ne bi rekel, da imajo za seboj šele eno ploščo. Piko na i so nastopu dodale psihedelične projekcije in učinkovita raba luči, ki so zaokrožile nastop Múr, bržda celo najboljši na Sátanu 2026. Z nekaj sreče in pravih potez so Múr lahko naslednja velika stvar v metalu in definitivno lahko le priporočam, da jih preverite jeseni na turneji z Oranssi Pazuzu (nam najbližje se ustavijo 31. 10. 2026 na Dunaju).


Od belgijskih (no ja, danes bolje rečeno internacionalnih) veteranov Aborted se točno ve, kaj od njih pričakovati, in nič manj in nič več kot to niso dostavili na Sátanu. Njihov nastop na islandskem festivalu sicer niti ni tako presenečenje, saj imajo že nekaj let v svoji postavi Islandca, kitarista Daníela Mánija Konráðssona (Ophidian I, Une Misère). Aborted so izkušen band z dolgo kilometrino in to se več kot dobro pozna na odru, saj so uigrani do potankosti in vse teče kot namazano (vključno z neslanimi Svenovimi šalami). Nastop kot se šika, Svenu pa samo globok priklon, da ta band brez usmiljenja in brez ustavljanja kot še edini preostali ustanovni član pelje že od leta 1995!


Čast zaključiti drugi dan je pripadal domačim Sign, ki veljajo za ene večjih domačih rock zasedb (nekakšna islandska Siddharta), katere ustanovitelj Ragnar Zolberg je znan tudi zunaj islandskih meja, saj je nekaj let igral pri švedskih progresivcih Pain of Salvation.



P. S.: Fotografije slabše kakovosti so zgolj za vzorec in grob prikaz tega, kaj ponuja Sátan.