Minilo je že skoraj 28 let, ko so na odru takratnega kluba Rockhaus (kasnejši Planet Music) na Dunaju stali Zachary Stevens, Chris Caffery, Al Pitrelli, Johnny Lee Middleton, Jeff Plate in seveda Jon Oliva. To je bila moja premierna koncertna izkušnja s Savatage. Nepozabno! Takrat so koncertirali po izdaji albuma The Wake of Magellan, zatem je sledilo nekajletno zatišje, spremembe v zasedbi in povratek z albumom Poets and Madmen. Z Damondom Jiniyo na vokalu so intenzivno koncertirali v letih 2001 in 2002, nastop na Wacknu z Jeffom Watersom na kitari, šefom od Annihilator, je bil tudi eden zadnjih do daljšega odmora, za katerega niti Savatage sami dolgo niso vedeli, kako dolgo bo trajal. Vmes so leta 2015 s Trans-Siberian Orchestra odigrali neponovljiv spektakel, bili nekako pripravljeni na vrnitev, a smrt Paula O'Neilla ter COVID sta to preložila za nedoločen čas. Proti koncu lanskega leta pa se je le zgodilo. Od nikoder, čisto nepričakovano se je pojavila napoved, da bodo Savatage nastopili na brazilskem Masters of Rock. Kmalu so dodali še nekaj južnoameriških nastopov in sledila je še napoved za deset evropskih nastopov. Polovica od teh je festivalskih, polovica headlinerskih. Če me bo kateri band po petnajstih in več letih spravil na koncert v Nemčijo, so to Savatage. Karte so bile nabavljene takoj.

Že ob najavi turneje je bilo naznanjeno, da zasedba ne bo enaka v uvodu navedeni in da na tej ne bodo nastopili z mastermindom, »Mountain Kingom«, Jonom Olivo. Zdravstveno stanje mu onemogoča nastopanje na koncertih, kaj šele turnejah čez Atlantik. A Jon je zasedbi dal blagoslov za nastopanje ter bil 100-odstotno udeležen pri pripravah. Če je kdo zaradi tega ostal doma, »my bad« … V zasedbo sta se vrnila Stevens in Pitrelli, ob tem pa so Savatage z dvema klaviaturistoma na odru njegovo odsotnost nadomestili in obrnili maksimalno sebi v prid, če uporabim nekaj športnega žargona.


Koncert je bil zaradi velikega zanimanja kmalu po napovedi iz TonHalle prestavljen v dvorano Zenith. Lepo presenečenje, nisem si mislil, da bodo Savatage headlinerski koncert kdaj odigrali v tako veliki dvorani. To je le prizorišče, kjer nastopajo oziroma so gostovali Manowar, Black Sabbath ob reunion turneji 1999, Judas Priest, Motörhead in bandi podobnega kova. Dvorana ni bila razprodana, a zelo lepo napolnjena z nekje med 4 in 5 tisoč obiskovalci. Večji del teh je bil v dvorani ob nastopu predskupine, nemških power metalcev Induction. Gre za band, kjer brenka Tim Hansen, sin nemškega power/heavy metal boga Kaia Hansena. Nekaj malega sem si band zavrtel pred odhodom, a power metal, ki gre v smer trenutno popularnih, za moj okus zelo generičnih bandov, me ni ganil do te mere, da bi prijetno klepetanje zunaj dvorane zamenjal za njihov ogled. Kot ne kar številčne slovenske delegacije, ki si je pred tem oči pasla v bližnjem Motorworldu. Mimogrede, če imate kak evro ali bolje par sto tisoč njih odveč za nakup novega jeklenega konjička, toplo priporočam ogled tega salona.

Ob vstopu v Zenith je predskupina ravno zaključila z nastopom, takoj ob vhodu smo si začeli ogledavati merchandise. Šujo je hitro ugotovil, da je od Savatage ostala samo še konfekcija, ki ji levo od L-ja stojijo trije oziroma štirje X-i. Nekaj X-ov preveč. Je bilo pa obljubljeno, da med koncertom še dobijo nam primerne velikosti. Šujotovo »oko sokolovo« je to takoj ujelo in tako je vsak od nas le prišel do želenega izdelka.


Nekaj čez deveto se je začelo. Dobrodošli na predstavi! »The set is down, the curtain's flown away, to all you creatures of the night, I say it's time we play. We'll show you things that in your life, you'd never dreamed you'd know. So now before the ghosts arrive it's welcome to the show«, je zapel Zack in s tem napovedal, da bo sledilo nekaj čarobnega. The Ocean in Welcome s The Wake of Magellan predstavljata idealen uvod v koncert Savatage kot dvojna uvertura, ki preko atmosferičnega začetka preide v dramatično eksplozijo energije in kot krajše ogrevanje pripelje do prvega izbruha navdušenja. Potem pa takoj prehod v genialen riff v klasiko Jesus Saves s Streets: A Rock Opera. Vzdušje je bilo takoj noro. Očitno je bilo, kako težko je heavymetalska publika pogrešala Savatage in pričakovala njihov povratek. Naša pozicija je bila blizu mešalke in tam je bilo takoj jasno, da je zvok super. Še nekaj je takoj padlo v oči, in to je bila vizualna odrska spremljava z odličnimi videoprojekcijami na LED-zaslonu. Nič več klasične zavese z naslovnico albuma ali logom banda, tole je vrhunska nadgradnja in Savatage si lahko vsaj del spektakla, ki ga kreirajo s Trans-Siberian Orchestra, pripeljejo tudi na lastni koncert.

Adrenalinski začetni del je podkrepil uvodni rušilec albuma Handful of Rain, Taunting Cobras, potem pa se je malo umirilo z Another Way. Kljub dolgoletni odsotnosti z odrov je bilo jasno, da tu ni govora o kakšni zakrnelosti, neuigranosti ali čem podobnem. V tem času so možakarji, sicer ločeni v dveh ekipah, s Trans-Siberian Orchestra odigrali na stotine koncertov, in to se jim še kako pozna. To so prikazali tudi z naslovnim komadom albuma The Wake of Magellan. Kakšna perfekcija izvedbe komada, v katerem so Savatage izpopolnili svoje značilno večglasno petje. Tu se je pokazalo, kako dobrodošla in smela odločitev je bila vključitev dveh klaviaturistov, in sicer Paula Cuevasa in Shawna McNaira, v koncertno zasedbo. S tem so pridobili dodatni vokal pri večglasnem petju in refrenih ter več manevrskega prostora pri dodajanju orkestralnih elementov v komade. Ob tem je sinhrona tudi odrska podoba, bobnar Jeff je pozicioniran na sredini, klaviaturista stojita vsak na eni strani odra, kot tudi kitarista Caffery in Pitrelli. Zack in basist Johnny pa sta bolj dinamična med njimi.


Fantastično vzdušje se niti malo ni umirilo, že je Zack pel:

»But this is the time
And this is the place
And these are the signs
That we must embrace
The moment is now
In all history
The time has arrived
And this is the one place to be«

Točno tako in nič drugače. V dvorani ni bilo nikogar, za katerega ne bi končno prišel ta trenutek in si ne bi želel biti to sekundo na tem mestu in nikjer drugje. This Is the Time (1990) je tudi idealen komad, ki pokaže vso veličino Zackovega vokala. Možakar je v top formi. S starostjo se je njegov vokal v Jonovih komadih približal vokalu »Mountain Kinga«. To je opazno na primer pri krikih, kjer kriči Zack bližje Jonu, kot je to počel. To je bilo slišno pri naslednji Strange Wings, ki je bila poleg nepogrešljivih, obveznih klasik edina na setlisto uvrščena skladba iz obdobja do prihoda Zacka v band. Super izvedba.

Potem je v ospredje stopil fenomenalni Al Pitrelli, in sicer z instrumentalom The Storm z albuma The Wake of Magellan. Al je za Savatage definitivno dodana vrednost. Kakšen performans! Kot kitarist se nekdanji študent glasbene šole Berkley College of Music (ja, tam se niso šolali le člani Dream Theater) ne izpostavlja preveč, vendar so njegova tehnična brezhibnost, natančnost ter dovršenost, izredni občutek za melodije ter čustva, ki jih iztisne iz svojega instrumenta, kot ustvarjeni za zvočno podobo Savatage. Med instrumentalnim delom, kakršen je bil tu, so si določeni člani banda lahko vzeli krajši premor, drugače pa je bil to špil na polno. Tu ni bilo prostora za powermetalske nagovore tipa »Wie geht's euch? Seid Ihr gut drauf?«, ali utrujajočega spodbujanja publike s »Hey, hey, hey«, in sicer najprej na levi in desni, spredaj in zadaj, potem treznih in manj treznih, bejb in tipov, mladi in starih. Pavze so bile minimalne, ko se je končal določen komad, se je že začel nov.


Tako je energičnemu Turns to Me sledil impresivni dvojec s Handful of Rain. Po naslovnemu komadu so odigrali Chance s še eno demonstrirano perfekcijo večglasnega petja, kjer so se v ozadju prikazovale zastave številnih svetovnih držav. Glede na trenutno stanje sveta in v povezavi s tematiko pesmi gre za potezo polne simbolike v smeri upanja za boljši svet, lahko tudi kritike političnim sistemom. Naj si vsak ustvari svoje mnenje. Je bila pa to še ena vrhunska izvedba z nič manj vrhunskim odzivom publike.

V tem delu koncerta so si pesmi sledile kronološko in prišel je čas za komade z Dead Winter Dead. Starlight je prešel v I Am, kje je vokalne dele odpel večni mladenič Chris Caffery. Potem je sledila še ena intrumentalna mojstrovina Mozart and Madness ter za zaključek še naslovni komad albuma. Časovno zaporedje tega dela se je zaključilo z Hourglass s The Wake of Magellan. Vrhunce koncerta je bilo kar težko določiti, cel koncert je bil en sam skoraj dvourni vrhunec. Temu, kar je sledilo, je težko najti dovolj superlativov, ki bi opisali veličastnost slišanega do zadnje sekunde koncerta. Believe je že tako ena najbolj čustvenih balad, a ko se na ekranu pojavi posnetek Jona Oliva, ki odpoje prvi in zaključni del, in ko se v osrednjem delu na ekranu menjajo fotografije Crissa Olive, so prenekateremu v dvorani poleg »švica« po obrazu tekle solze. V svoji koncertni karieri se tudi sam ne spomnim tako močnega emocionalnega momenta, kot je bila tokratna izvedba Believe. Sledeča Gutter Ballet ter Edge of Thorns sta magičnost tega trenutka le še nadaljevala. Nepozabno in težko ponovljivo. Still the orchestra plays!



Končala se je emocionalna nevihta, Magellan je premagal vse morske nevihte in preplul okoli sveta, a vsi mornarji niso imeli te sreče. Pustili so se zapeljati sirenam. Sirens! Klasika stare šole Savatage, ki ji je za finale sledila še ena najbolj popolnih heavy metal klasik, Hall of the Mountain King. Madness reigns! Ja, to je bilo noro. Heavy metal svet brez Savatage ni enak in metal svet potrebuje Savatage. Kot napovedujejo, je to le začetek njihovega povratka, in le želimo si lahko, da bo tako.

Kaj še dodati? Na poti domov sem dobil vprašanje, kateri so moji top trije koncerti ever. Šujo je delno dobil odgovor, ne celotnega. Res je nehvaležno primerjati zdaj recimo temu skrbno izbrane obiske koncertov z nekimi drugimi časi, ko so bili koncerti tedenska stalnica, a dopolnitev odgovora s tem koncertom Savatage verjetno ne bi bila napačna.

Setlista Savatage: The Ocean, Welcome, Jesus Saves, Taunting Cobras, Another Way, The Wake of Magellan, This Is the Time (1990), Strange Wings, The Storm, Turns to Me, Handful of Rain, Chance, Starlight, I Am, Mozard and Madness, Dead Winter Dead, The Hourglass, Believe, Gutter Ballet, Edge of Thorns, Sirens, Hall of the Mountain King.