Po zmagoslavni lanskoletni vrnitvi na koncertne odre v okviru turneje Madness Reigns Europe 2025 floridski heavy metal velikani Savatage trenutno osvajajo Evropo s turnejo Prelude to Madness European Tour 2026. Ta je ob izdaji koncertnega albuma Madness Reigns from the Gutter (1990) in napovedi novega studijskega albuma neizpodbiten dokaz dokončne vrnitve Savatage na sceno in daje njihovi legiji sledilcev ter bandu samemu super obete za svetlo prihodnost. Letošnja evropska turneja ima nekaj več datumov, prav tako je mešanica festivalskih in headlinerskih nastopov, med katerimi izstopa edinstven nastop z orkestrom v enem najbolj spektakularnih koncertnih prizorišč na svetu, amfiteatru v Pompejih.

Prvotno je bila želja obiskati ta koncert, a je odločitev potem padla na koncert dan kasneje blizu Padove, v manjšem mestu Este, v mogočni srednjeveški trdnjavi iz 14. stoletja Castello Carrarese, ki je obdana z visokim obzidjem, stolpi in zelenim parkom. Že takoj zjutraj so Instagram preplavili posnetki s koncerta v Pompejih, o prvih vtisih mi je poročal Pero(noid) Gregorc. Ob tem so me takoj prevzeli občutki fantastičnega lanskoletnega koncerta v Münchnu in »metal otrok« v meni je bil pripravljen na nov »Power of the Night«.
 

Že ob prihodu je bilo jasno, da je Castello Carrarese še eno izmed mnogih imenitnih open air koncertnih prizorišč z res prekrasnim ambientom. Umeščeno je znotraj grajskega kompleksa s parkom in vrtovi, oder je postavljen na konec zelenice in posredovan občutek je bil enkraten. Prostora je bilo dovolj in vsa infrastruktura (točilni pulti, toalete, merchandise …) koncerta na prostem ustrezna. V tem imenitnem ambientu so Savatage družbo delali dolgoživi italijanski progresivni power metalci Vision Divine.

Ti so se do minute držali urnika in na oder stopili ob 20.20. Vision Divine so nastali kot projekt Olafa Thörsena, kitarista Labyrinth, in predstavljajo premik od klasičnega italijanskega power metala v bolj progresivne power metal vode. Vision Divine so bili čisto solidni, korektni. Nedvomno gre za prvovrstne glasbenike, predvsem vodja zasedbe Olaf je tehnično izjemen kitarist in vokalist Michele Luppi, ki je bil kot klaviaturist član zadnje zasedbe Whitesnake, je pokazal, kako dober vokalist je. Vendar je pa tudi tu očitno, zakaj jim v treh desetletjih obstoja ni uspelo narediti nekega večjega preboja. Glasbeno se veliko dogaja, a ne zgodi se nekaj velikega. Skupina nima dodelanega nastopa in imagea, po drugi strani pa je bilo dobro, da niso izvajali nekega »bullshit« powermetalskega poziranja. Vsak je odigral svoje najbolje, kot zna, tudi Michele zna s publiko, je vzpostavil dober stik. Štirideset minut na odru so lepo izkoristili.

Setlista Vision Divine: A Clockwork Reverie, The Secret of Life, 18 (It Feels like Heaven), God Is Dead, Versions of the Same, Identities, La vita fugge.
 

Tudi Savatage so pred približno 2.500 ljudmi z nastopom začeli točno po urniku ob 21.30. Epska mojstrovina Morphine Child z albuma Poets and Madmen je bila otvoritvena skladba in v zvezi s to imam edino pripombo glede na celotno setlisto. Zakaj le? Ker so odigrali le njen uvodni instrumentalni del in ne cele. Ves preostali izbor je bil top, takšen, kakršnega si lahko fan od Savatage samo želi. Sploh tak, ki si ogleda nastope na različnih turnejah. Pa pojdimo lepo po vrsti. Dead Winter Dead ter Jesus Saves sodita v železni repertoar in naslovno skladbo leta 1995 izdanega albuma so na tej turneji uvrstili na začetek, medtem ko je bil Jesus Saves nekje na stalni poziciji. Začetek je že pričakal mrak, polna luna je ustvarila skoraj idealno kuliso. Je pa za manjše open air koncerte povsem razumljivo, da vzdušje ne more dosegati tistega nabito polne koncertne dvorane. Ozirajoč se na lanski koncert, je nekoliko manjkalo energije s strani publike. A nič za to, band je bil od samega začetka »in«, odlično razpoložen, izvedba je bila vrhunska. Tonight He Grins Again z albuma Streets je bil prvi izmed skritih bombončkov setliste.

Tu je bilo jasno nekaj, kar se je kazalo že na prejšnji turneji. Zack Stevens se je z nekoliko znižanim vokalom v Jonovih skladbah precej bolj približal vokalu »Mountain Kinga« in tudi kak spuščen krik je bil na njegovem nivoju. Tudi sicer je bil Zack zelo sproščen, še bolj komunikativen kot ponavadi, svoje komade pa je sploh odpel izvrstno. To je bilo očitno že pri rokerskem trenutku albuma Edge of Thorns, pesmi Lights Out. Ena največjih odlik današnjih Savatage je ta, da kljub odsotnosti Jona Olive delujejo kot pravi band. Med glasbeniki vladata izjemna kemija in uigranost.
 

Glede na prejšnjo turnejo so kar precej premešali setlisto. Nekaj komadov so sicer lani rotirali, to počnejo tudi letos, enak je ostal le železni repertoar, ki ga skorajda morajo igrati na headlinerskih koncertih. Album The Wake of Magellan je bil tako skoraj v celoti izpuščen, v največji meri ga je nadomestil material z Edge Of Thorns in, zelo presenetljivo, s Power of the Night. Po obveznem dvojčku z albuma Handful of Rain, torej naslovni in Chance, je sledilo največje presenečenje izbora, neposredna, energična heavy metal himna Warriors s Chrisom Cafferyjem na vokalu. Precej noro za fana Savatage. Če je bil lani nekako izpostavljen Al Pitrelli, si zdaj to več kot zasluži Caffery. Chris je nekako drugi frontman, iz ozadja, v prvi vrsti pa je seveda izreden kitarist. Neverjetno je, kako je Chris Caffery skozi leta zrasel v kitarista, ki ne poskuša posnemati Crissa Olive, temveč njegovo zapuščino nadaljuje na svoj način. Ob tem tudi zna stopiti v ospredje, soj luči žarometov mu kar godi. To seveda velja tudi za Pitrellija in basista Middletona, ki me na odru nekako spominja na Adriana Smitha pri Maidnih. Ne sili v ospredje, toda kadar stopi naprej, deluje popolnoma naravno, zna vzpostaviti stik s publiko, je izredno samozavesten, sproščen in suveren.

Zvok je bil perfekten, v ozadju pa so videoprojekcije na LED-zaslonu dodatno obogatele avdiovizualno podobo nastopa. Občasno, še najbolj pri komadu Handful of Rain, je bilo tudi nekaj tehničnih težav, ko je videa zmanjkalo. Trojček stare šole Sirens, Strange Wings ter Power of the Night je bil pravi balzam za dušo, potem pa je po obveznem This Is the Time ter instrumentalnemu delu sledilo še eno večje presenečenje v obliki čustvenega vrhunca, in sicer s pesmijo All that I Bleed z albuma Edge of Thorns. Končno slišati, kako Zack to odpoje, je bilo magično. Miles Away ter Unusual sta bila še dve redkeje slišani skladbi, potem pa je sledila impresivna The Hourglass. To je ena izmed tistih večglasnih mojstrovin, kjer sta svoje dodala še oba klaviaturista. Tudi tekom celega nastopa sta bila oba zelo dejavna, energična in vzpodbujala publiko. Jon je svoje oddelal pri nadbaladi Believe, ki znova in znova ostaja eden izmed vrhuncev nastopa Savatage. Fotografije Crissa ter obeh bratov Oliva v ozadju naredijo svoje.
 

»Kill the unicorn, just to have it's horn«. Huh, če bi moja najmlajša hči izvedla, kaj to za eno muziko posluša njen »stari«. Vprašanja o Eddieju ne ostajajo neodgovorjena, tole pri Gutter Ballet o samorogu bi pa bila debata z neskončnimi vprašanji in nezadostnimi odgovori. Pri tem ne bi tako užival kot pri vsesplošni katarzi ob izvedbi te klasike na koncertu Savatage. Sploh v povezavi z Edge of Thorns. Tu se je redni del zaključil in sledila je seveda še klasika vseh klasik, Hall of the Mountain King.

Po natanko dveh urah je bilo jasno, zakaj Savatage ostajajo ena najbolj spoštovanih skupin heavy metala. Njihovi koncerti niso le sprehod skozi bogato diskografijo, ampak tudi dokaz brezčasnosti njihove glasbe. Naslednja destinacija: Wacken. Za Savatage seveda. Meni ostaja upanje, da bodo te poletne turneje postale neka tradicija, legija oboževalcev Savatage ne bi imela nič proti. Lahko naslednjič kar z novim studijskim albumom.

Setlista Savatage: Morphine Child, Dead Winter Dead, Jesus Saves, Taunting Cobras, Tonight He Grins Again, Lights Out, Handful of Rain, Chance, Warriors, Sirens, Strange Wings, Power of the Night, This Is the Time (1990), Temptation Revelation, Prelude to Madness, All That I Bleed, Miles Away, Unusual, The Hourglass, Believe. Gutter Ballet, Edge of Thorns, Hall of the Mountain King.