Uriah Heep. Band, ki me spremlja že desetletje in sem si ga res želel videti v živo, pa mi nikakor ni bil namenjen. Potem pa Koroška, zibelka slovenskega alpinizma in puškarstva. Idilična (slovenska, heh) vasica Možberk v predmestju Celovca je tokrat gostila britanski trio Nazareth, Bonnie Tyler in Uriah Heep. Končno!

Direktno s Tolminatorja se odpravim na drug konec Slovenije, iz doline v dolino, z bluesa na blues in pregovorno (a v bolj dobesednem pomenu) z dežja pod kap. Če je v Tolminu četrtkovo vreme zdržalo in sem se samo zbudil v jutro z mokro spalko (od dežja, pokvarjenci!), je bila napoved za zemljo onstran Karavank bistveno bolj pesimistična. Ampak nič nas ne ustavi! V zgodnjih večernih urah smo v Možberku in že ob pol šestih še sredi belega dneva lokalna skupina Tobacco Road Blues Band ogreva obiskovalce. No, večina se jih ogreva za šankom, v vrstah za šank ali pa v vrsti za vrata. Avstrijsko organizacijo prepoznam po odurnem lokalnem pivu, pollitrskih špricerjih in vonju po praženi čebuli in klobasicah čudnega izvora. Hkrati sem za slabo vreme po tihem hvaležen glede na zgodnje ure koncertov, drugače bi Nazareth igrali na žgočem soncu. Prizorišče je stisnjeno med vaško uličico in pobočjem pod pravljičnim gradičem. Travnato pobočje nudi dobro alternativo tribunam. Za odrom je videti manjši turn, ki vabi kake bolj strupene skupine.


Nazareth so otvorili zares in močno z legendarnim komadom Miss Misery in nato s še hitrejšim Razamanaz dokazali, da znajo res žgati in da še niso za staro šaro. Carl Sentance je na vokalih pravzaprav nedavno (2015) zamenjal legendo Dana McCaffertyja, in čeprav slednjega žal nisem imel prilike slišati v živo, si drznem reči, da Carl svojo zelo težko nalogo opravlja z odliko. Na trenutke celo zveni kot Dan – zavestno ali ne. S svojo energijo skupina drži publiko na trnih od–do in več kot očitno je, da za marsikoga Nazareth niso zgolj predskupina, temveč kar glavna jed. Pete Agnew kot še edini ustanovni član pri svojih 79-ih bluesovsko džema na bas kot mladec in izzivalno v daljavo pogleduje proti Geezerju Butlerju. Ne daje vtisa, da se namerava kaj kmalu posloviti (trkam na les). Da bom krepko znižal starostno povprečje, sem pričakoval, pa še vedno sem bil presenečen. Ampak nič za to! Staro in mlado je v slogi plesalo, nazdravljalo, čupalo in seveda glasno pelo. Zlasti pri kakšni legendarni baladi se poje celo v hitrem maršu za šank ali na WC – da, da, veste, kdo ste, vaša požrtvovalnost je bila opažena. Seveda je bilo moč videti tudi navdušene mlade perspektivce, tako da še obstaja upanje za prihodnje generacije! Ironično Nazareth niso največ pokazali na svoji skladbi, temveč priredbi. Koncert so zaključili s pesmijo s prvenca, priredbo Bonnie Dobson, ki je že na studijski plošči praktično neprepoznavna, v živo pa je polna džemanja in kitarskega soliranja. Fenomenalen zaključek!

Setlista Nazareth: Miss Misery, Razamanaz, Dream On, Holiday, Beggars Day (priredba Crazy Horse), Love Hurts (priredba The Everly Brothers), Morning Dew (priredba Bonnie Dobson).

Nazareth je v hitrem sosledju sledila Bonnie Tyler in nizala hit za hitom. Da je rokerici glas pošteno opešal, smo vedeli vnaprej. Lahko rečem, da je dala vse od sebe in da kot mnogi drugi enostavno mora iskati bližnjice, da lahko pripelje določene pesmi do konca. Koncert je tako na svojih ramenih nosil fenomenalni band ter seveda back vokali, brez katerih hitov, kot je npr. Total Eclipse of the Heart, ne bi bilo. Slednji je bil po mojem tudi vrhunec njenega nastopa, ko so se nekje na sredini pesmi oglasile glasne orgle in je v soju vijoličnih luči začelo na polno deževati. Bonnie je med drugim predstavila tudi svoj letošnji single Yes I can, ki je sicer moderniziran za sodobno pop sceno. Manjkalo ni niti klasičnih vragolij, kot so solaže s kitaro za vratom itd. (med priredbo legende Janis Joplin).

Setlista Bonnie Tyler: Have You Ever Seen the Rain? (priredba Creedence Clearwater Revival), Hide Your Heart, To Love Somebody (priredba Bee Gees), It's a Heartache, Straight From the Heart (priredba Bryan Adams), Yes I Can, Total Eclipse of the Heart, Faster Than the Speed of Night, Turtle Blues (priredba Janis Joplin) The Best, Holding Out for a Hero.


Po odhodu Bonnie je publika postajala že malo nestrpna, ker dež ni pojenjal, headlinerji pa so si vzeli ekstra čas za postavitev scene in svoj prihod. A v trenutku, ko je dobesedno zarohnel Grazed by Heaven, eden od novejših, a trših komadov, je bilo vse pozabljeno. In ko slišiš vokalista Bernieja Shawa v živo, dobesedno pozabiš na vse kikse in razglašenost, ki običajno težijo abrahamovske skupine. Shaw je res fenomenalen in z njim se je Uriah Heep premaknila iz klasičnega psihedeličnega rocka v bolj težkometalske vode. In čeprav veliko fenov nikoli ne bo prebolelo prezgodnjega odhoda Byrona, Shaw res ni neka poceni menjava, kot se to rado zgodi. Po kar nekaj neuspešnih menjavah je Shaw prispel v letu 1986 in je z nami še danes. Od originalnih članov je v skupini le še kitarist Mick Box, ki pa mu prsti ne pešajo. Poleg perfektno odigranih vseh komadov smo imeli priložnost slišati še kitarski solo, ki je bil delno sinhroniziran z bobnarskim solom – nekakšen glasbeni dvoboj. Ozvočenje je bilo popolno in koncert čisto prekratek – čeprav daljši od povprečja. Vrhunca njihovega nastopa sta mi bila nedvomno July Morning, ki je nekakšna Uriah Heep verzija vsem znanega psihedeličnega Child in Time (Deep Purple), le da v moderni preobleki orgelski psihedelični »solo« Kena Hensleyja zdaj zamenja kitarski solo Micka – si je le zaslužil ta privilegij – in je vse močno pohitreno in »metalizirano«. In seveda Gypsy s svojim res legendarnim introm v pesem in celotni prvenec, le da je tudi ta dobil svojo tršo preobleko. In kaka dramatična preobleka je to! Uriah Heep so se poklonili tudi legendarnemu albumu Demons and Wizards, ki je predstavljal vir navdiha številnim skupinam in botroval imenu istoimenske skupine (Hansija iz Blind Guardian in Jona iz Iced Earth), žal z bolj umirjenim Wizard in ne meni ljubšim Rainbow Demon kot v preteklih letih. Skupina z novim materialom in preoblačenjem starega več kot očitno stremi v težkometalske vode, kar jim nekateri nikoli niso priznali kljub njihovi tekmi z Black Sabbath v 70-ih. Ironično se je statistično največ članov Uriah Heep na koncu znašlo v Ozzyjevi skupini!

Setlista Uriah Heep: Grazed by Heaven, Save Me Tonight, Shadows of Grief, Stealin', Hurricane, The Wizard, Sweet Lorraine, The Magician's Birthday, Gypsy, July Morning, Easy Livin', Sunrise, Lady in Black.

Skratka, fenomenalen koncert, na katerega je bilo vredno malo počakati. Uriah Heep so pojasnili, da kljub imenu ne gre za poslovilno turnejo (čeprav so točno to dejali lani). Računam, da jih še kje ujamem. Rdeča nit tovrstnih koncertov je odsotnost originalnih članov, bodisi zaradi odhodov, smrti ali penzije. Skupine se tako pomlajujejo, kar je včasih slabo sprejeto s strani puristov. Debata je še kako aktualna z nedavnim odhodom Ozzyja v svetovnem merilu ali pa Mija v slovenskem. Osebno vidim take skupine in nastope kot neugasli ogenj – iskrico, ki prinaša veselje tudi prihodnjim generacijam, ne le tistim, ki so odraščali z njimi.