Skoraj štiri desetletja po prvem nastopu v Belo Horizonteju in po neštetih preobratih, menjavah članov, slogovnih preobrazbah ter albumih, ki so zaznamovali generacije poslušalcev, so Sepultura leta 2023 naznanili upokojitev. Brazilska zasedba, ki sodi med najvplivnejše zasedbe v zgodovini ekstremnega metala, se je odločila za slovo v stilu. Najavili so še zadnjo svetovno turnejo in med srečnimi lokacijami njihovega postanka se je znašla tudi zagrebška ŠRC Šalata, lokacija pod odprtim nebom, ki poleti gosti ogromno koncertov. Vreme je bilo kot naročeno – ne prevroče, ne prehladno, ravno prav za večerni koncert v kratkih rokavih.

Dogodek, ki je potekal v organizaciji Los Angeles Agency, je torej presegal običajno koncertno izkušnjo. Pod odprtim nebom se niso zbirali zgolj ljubitelji thrash, death ali groove metala, temveč tudi tisti, ki so ob albumih Beneath the Remains, Arise, Chaos A.D. in Roots odraščali, oblikovali svoj glasbeni okus ali pa preprosto spremljali eno najbolj turbulentnih zgodb v zgodovini težke glasbe. Prisotnih je bilo več generacij ljubiteljev ekstremne glasbe in jasno je bilo, da gre za poklon velikanom, ki so pomagali oblikovati sodobno metal sceno. Čeprav današnja Sepultura že dolgo ni več ista zasedba, ki sta jo v osemdesetih letih vodila brata Cavalera, ostaja njeno ime sinonim za uporniško energijo, neukročeno ustvarjalnost in vpliv, ki ga je težko prezreti. Sicer sta bila brata na poslovilno turnejo tudi povabljena, vendar sta vabilo zavrnila – očitno zgodovina ni uspela zaceliti vseh ran 42 let dolge zgodbe.

Večer so natanko ob 20. uri odprli Evil Invaders, ki so nemudoma napadli oder in prebudili še zadnje zaspance pred njim. Od prve sekunde nastopa pa vse do zadnjega tona niso niti za trenutek popustili pritiska na pedal za pospešek. Neustavljivi blast beati, svetlobno hitri kitarski riffi in energični vokali karizmatičnega vokalista ter kitarista Johannesa Van Audenhova (Joeja) so s skladbo Feed Me Violence takoj razkrili glavne adute belgijske zasedbe. Speed metal brez usmiljenja, brez predaha in brez nepotrebnih okraskov. Odrsko podobo so zaznamovali kovinski emblemi in rekviziti z motivi rezil. Na skrajni levi in desni strani odra sta stala mikrofona kitarista Maxa Mayhema in basista Joerija van de Schoota, opremljena z velikima črkama »EI«, ujetima v jekleno konstrukcijo in obdana z vencem rezil, ki je deloval kot nekakšna trofejna, skoraj kraljevska kovinska krona. Joejev mikrofon je krasil polkrog rezil v obliki črke »D«, celotno podobo pa so dopolnjevali še številni kovinski detajli, verige in drugi emblemi, ki so dodatno poudarjali izrazito old school speedmetalovsko estetiko banda.

Nastop Evil Invaders je bil učbeniški primer energije v njeni najbolj surovi obliki. Divje kričeči vokali, izjemno tesna ritem sekcija, vratolomno hitre solaže in bobni, ki so ves čas delovali, kot da igrajo še korak hitreje od preostanka banda, niso dopuščali niti trenutka predaha. Vsak naslednji riff je deloval kot nov pospešek, Joe pa je besedila skoraj eksplozivno izpljuval proti občinstvu. Tudi komunikacija s publiko je bila povsem v skladu z glasbo – kratka, neposredna in učinkovita. Namesto dolgih nagovorov so prevladovali pozivi h kričanju, vabila v moshpit ter neizogibni »Let me hear you!«, ob katerih je bilo skoraj nemogoče ostati ravnodušen. Energija z odra se je brez težav prenesla med obiskovalce.

Čeprav so Evil Invaders nastali šele leta 2007, zvenijo kot izgubljen eksponat iz zlate dobe speed metala osemdesetih let. V najboljšem pomenu besede. Organizatorji turneje so zato težko izbrali primernejšo skupino za ogrevanje občinstva pred Sepulturo. Če želiš publiko pripraviti na večer ekstremne glasbe, je uporaba Evil Invaders kot predskupine skoraj zagotovilo za uspeh.

Setlista Evil Invaders: Feed Me Violence, As Life Slowly Fades, Hissing in Crescendo, Broken Dreams in Isolation, In Deepest Black, SledgeHhammer Justice, Die for Me, Raising Hell.

Sepultura so nastop začeli natanko ob napovedani uri in brez uvodov ter odvečnega nagovarjanja občinstva stopili na oder ter takoj udarili s klasiko Inner Self. Že v prvih minutah je postalo jasno, da se Derrick Green na poslovilni turneji ne predstavlja kot nekdo, ki zgolj nosi breme zgodovine skupine. Njegova odrska prezenca je bila od prvega do zadnjega trenutka skoraj živalska. Neprestano gibanje, neizprosni vokali in konstantna komunikacija z občinstvom so ustvarili vtis, da band niti po štirih desetletjih ne razmišlja o umirjanju tempa. Namesto da bi nato posegli po naslednji preverjeni klasiki, so brez oklevanja preskočili na All Souls Rising z letošnjega EP-ja The Cloud of Unknowing. Poteza je delovala skoraj manifestno. Sepultura so jasno sporočili, da ne želijo igrati vloge lastnega tribute banda, temveč, da imajo materiala za uporabo od samih začetkov vse do danes. Ob skladbah iz osemdesetih in devetdesetih so tako enakovredno sobivale skladbe iz kasnejših obdobij in vse do zadnjega ustvarjalnega poglavja.

To je bilo še posebej očitno v delu nastopa, kjer so se med klasike vrinile skladbe z albuma Against. Čeprav jih marsikdo ne povezuje z najodmevnejšim obdobjem skupine, so v koncertnem kontekstu delovale presenetljivo naravno. Namesto nostalgičnega pogleda nazaj je band ponudil širšo sliko lastne zgodovine in pri tem vztrajno poudarjal, da se zgodba Sepulture ni zaključila leta 1996.

Sredina nastopa je nato ponudila morda najzanimivejši vpogled v razvoj skupine skozi desetletja. Od zgodnjega thrasherskega naboja prek instrumentalne Kaiowas do kombinacije Dead Embryonic Cells in Slave New World je bilo mogoče skoraj v realnem času spremljati, kako se je Sepultura iz surove brazilske thrash zasedbe postopoma preoblikovala v eno najvplivnejših metal institucij. Pred Kaiowas je Andreas Kisser napovedal še prihod gostov, ki so se skupini pridružili na dodatnih tolkalih in kitari. Za nekaj minut se je neprekinjeni napad riffov umaknil bolj ritualističnemu vzdušju, ki je občinstvo spomnil na obdobje, ko je Sepultura začela v svoj izraz vse izraziteje vključevati brazilske kulturne vplive. Skladba še danes deluje kot povezovalni člen med zgodnjimi thrasherskimi koreninami in poznejšo globalno prepoznavnostjo skupine. Ko so gostje zapuščali oder, se jim je Green zahvalil s trkom pesti ali objemom, kar je predstavljalo enega redkih trenutkov, ko je brutalnost nastopa za hip stopila v ozadje.

Zadnja tretjina koncerta je bila rezervirana za material, ki je Sepulturo dokončno izstrelil med največja imena devetdesetih let. Territory, Refuse/Resist in Arise so si sledili brez odvečnih premorov ter ustvarili občutek, da se koncert postopoma spreminja v kolektivno praznovanje ene najvplivnejših metal institucij zadnjih štirih desetletij. Občinstvo je vsak naslednji riff pričakalo z navdušenjem, band pa je z brezhibno izvedbo dokazal, zakaj prav to obdobje še danes velja za ustvarjalni in koncertni vrhunec njegove kariere.

Za zaključek sta ostali še Ratamahatta in Roots Bloody Roots, skladbi, ki morda najbolje povzemata identiteto Sepulture in predstavljata ustvarjalnost, ki jih je ločila od njihovih sodobnikov. Skladbi sta vse skupaj zaokrožili in zaključili setlisto, ki je delovala kot recept vsega, kar je Sepultura premogla skozi več kot štiri desetletja delovanja. Setlista očitno ni bila kronološka, ampak jasno sporočilo: Sepultura je več kot brata Cavalera, več kot album Roots in več kot nostalgija po devetdesetih letih. Toda hkrati se svojim koreninam nikoli ni odrekla. Zato je bil zaključek z Roots Bloody Roots skoraj popoln – simboličen poklon koreninam, iz katerega je lokalna brazilska zasedba prerasla v institucijo, ki je preživela vse razkole, menjave članov in spremembe glasbenih trendov.

Odziv občinstva se je iz skladbe v skladbo le stopnjeval. Prve vrste so sicer že od začetka pripadale headbangerjem in ljubiteljem moshpitov, vendar se je z vsako naslednjo skladbo energija širila vedno dlje proti zadnjim vrstam in tribunam. V zraku je bilo vse več dvignjenih rok, vzkliki so postajali vse glasnejši, občutek pa je bil, kot da Šalata postopoma postaja eno samo veliko občinstvo. Ko so na vrsto prišli največji hiti, mirnih opazovalcev praktično ni bilo več. Po zraku so leteli kozarci, tribune so vstale na noge, množica pred odrom pa je delovala kot en sam organizem, ki je zadnje minute koncerta želel izkoristiti do zadnjega trenutka.

Takšen odziv občinstva navsezadnje ni bil presenetljiv. Sepultura na Šalati nikakor ni delovala kot skupina, ki odšteva svoje zadnje dneve. Ravno nasprotno. Energija, agresivnost in profesionalnost nastopa so ves čas dajale vtis banda, ki je še vedno v vrhunski formi. Tudi komunikacija z občinstvom je bila presenetljivo zadržana. Andreas Kisser je med posameznimi skladbami sicer delil nekaj zgodb in pojasnil o njihovem ozadju, prisotnih je bilo tudi nekaj zahval za desetletja podpore, vendar večer nikoli ni zares zašel v sentimentalnost. Namesto slovesa je vse skupaj delovalo kot praznovanje – ravno v slogu naslova turneje »Celebrating Life Through Death«. Morda je prav to največji paradoks poslovilne turneje. Sepultura ne zapušča odra kot skupina, ki ji zmanjkuje ustvarjalne energije ali koncertne moči. Nasprotno, z nastopi in najnovejšimi izdajami je pokazala, da bi lahko brez večjih težav nadaljevala svojo pot še vrsto let.

Zato zagrebški koncert ni bil zgolj še ena postaja na zemljevidu poslovilne turneje. Bil je opomnik, kako daleč je segla zgodba skupine, katere ime v portugalščini pomeni »grob«, a je v resnici pustila eno najtrdovratnejših sledi v zgodovini svetovnega metala. Pečat, ki ga pušča za seboj, ostaja edinstven. Prav preplet ekstremnega metala, brazilskih ritmov in izrazite kulturne identitete je Sepulturo dvignil iz lokalne brazilske zasedbe med nesporne velikane svetovne metal scene. Ne glede na to, kdaj bo odigran njihov zadnji koncert, je njihov prostor v zgodovini že dolgo zagotovljen.

Setlista Sepultura: Inner Self, All Souls Rising, Desperate Cry, Kairos, Means to an End, Attitude, Against, Choke, The Place, Escape to the Void, Kaiowas, Dead Embryonic Cells, Slave New World, Beyond the Dream, Territory, Refuse/Resist, Arise, Ratamahatta, Roots Bloody Roots.