Vedno rad obiščem prestolnico »Lijepe naše«, ker me vedno znova razveseli, kako dobro imajo urejene (šanki, akustika in, da, celo varnost) prostore, kjer potekajo (tudi) metal koncerti. Po tem, ko se je Sloveniji zgodilo nekaj dobrih stvari, naj izpostavim izvedbo letošnjega festivala Metaljot Raspaljot Open Air, in obvestilo, da je barka oziroma festival »ne izgovarjaj njegovega imena po nemarnem in nepotrebnem« dokončno zapustil/a Slovenijo in odplul/a proti Zanzibarju¹, sem se odločil privoščiti si še hair metal šov, ki sliši na ime Steel Panther.

Njihov do popolnosti dodelan, vendar še vedno videz spontanosti dajajoči koncert v avstrijskem Gradcu me je toliko navdušil, da sem si res želel ponoviti izkušnjo. Pot v Zagreb je potekala prijetno, skazili so jo le prizori jumbo plakatov, ki so vabili na nastope Fahrete Jahić² (in drugo turbo folk svinjarijo) ter kvarili pejsaž Zagreba z jumbo plakati, ki so vabili na nastop Brucea Dickinsona. In potem je bilo tako:

Predskupino sem zamudil oziroma me ni zanimala, ker sem se dobil s svojimi zagrebškimi prijatelji, in smo si imeli veliko za povedati. Ob prihodu Steel Panther na oder je Tvornica kar pokala in bliskala od pozitivne energije (ter se tudi cedila zaradi vročine). Pantherji so začeli na polno in obetavno, vendar je že po prvi pesmi sledil prvi (dvo)govorni vložek … In slednji so mi ostali v spominu kot rdeča nit celega nastopa. Je že res, da je skupina odigrala nekaj hitov, ampak vse skupaj je dajalo vtis, da so pesmi le dodatek slabemu stand up nastopu. Ja, in potem se je band osredotočil na Dina…Who the fuck is Dino? In potem sem ugotovil, da gre za hrvaškega pevca skupine Bijela Zmija (oziroma White Snake). Res ne razumem (razen, če je šlo za zavlačevanje, da jim ne bi bilo treba zapeti kakšne pesmi več), zakaj so gospodiču posvetili toliko časa in besed, kot bi srečali samega presvetlega Ronnieja Jamesa Dia. V vsem tem je tudi  del nastopa, ko so prišla dekleta na oder in tam poplesavala, izpadel prazno. Umanjkali so tako tista lepa atmosfera njihovega (samo)ponosa na lastno telo kot tudi ženstvenost in pogum, kakršna se od fanic take skupine pričakuje (ja, na njihovem nastopu v »sterilni« Avstriji ga je bilo veliko več kot na našem »temperamentnem« Balkanu).

In potem je bilo vsega konec. Jekleni štirikolesni konjiček slovenskega doktorja powermetalskih znanosti iz Zgornjesavske doline nas je varno pripeljal v očetnjavo in tako je minil večer v mojem življenju, za katerega bi si želel, da bi izpadel boljše, kot je. Iz videnega in doživetega lahko brez kančka dvoma zapišem, da je večina obiskovalcev uživala, sam zase pa tega, res žal, ne morem reči. Doživel sem namreč šov brez glavnih dejanj, ki je deloval veliko manj pristno kot v Gradcu, z veliko preveč nepotrebne »nakladarije« in straniščnega humorja (no, slednjega vsaj niso zamazali s kakšno promocijo veganstva) ter veliko premalo glasbe. Bi tole ponovil? Ne, hvala.

Slišali smo: bolj znane in manj znane pesmi, priredbo in odvečne govorne vložke. SLIŠALI NISMO: Community Property, Party All Day (Fuck All Night), Girl From Oklahoma, Eatin' Ain't Cheatin, If You Really Really Love Me, It Won't Suck Itself, Goin' in the Backdoor.   


[1] Glede na vse, kar se je v zvezi z njo dogajalo in kakšno podobo je pustila na metal sceni, ne bi bilo nič narobe, ko bi barko nekje na poti obiskali ali zasegli pirati (Somalija ni tako daleč in tamkajšnji pirati so po nekaterih informacijah že obiskali Sejšele in Mavricij), ali da bi (kar je malo verjetno v tem delu Tihega oceana) zadela ob ledeno goro.
[2] Kot se imenuje oseba, ki jo večina pozna po imenu Lepa Brena.