Tako rekoč zadnjo minuto, natančneje okoli desete ure dopoldan po krajevnem času, sem izvedel, da je vsem pogojem zadoščeno, da romam v sveti Tolmin. Dva dni sem že tako ali tako zamudil, kar je samurajski razlog za harakiri (for the sky), a moj ljubi Satan mi je dal priložnost v tretje in le zame skoncentriral stoner bande v isti dan. Sabbath je sicer v pogovornem jeziku definiran kot sobota, a strogo uradno po bibliji (Geneza 1:5) je sabbath čas med sončnima zahodoma med petkom in soboto. Po božji definiciji sem se Tolminatorja udeležil med sabbathom, what a time to be alive!

Kalibriran na lansko edicijo festivala sem ob dolgočasnih logističnih aktivnostih – vožnji v Tolmin, parkiranju, prevzemu festivalske vstopnice, nanosu otroške kreme za sončenje za občutljivo kožo ter hoji do Sotočja robotizirano zavil na kraj, kjer je bil lani »mali oder«. A ko sem prispel tja, ni bilo nobenih znakov življenja – ne odra ne ljudi, pravo mrtvilo. Pogledam časovnico, kjer piše »Beach stage«. Okej, izgleda, da je oder znova na plaži (kot se spodobi!), gremo! Vsaj stojnica z merchem je bila na istem mestu kot lani, v oko mi je padla majica Tankard z napisom »grd, debel, star«. Dejstvo, da sem bil kljub vsem dejavnikom, ki so se na vse kriplje trudili, da bi mi tega dne onemogočili obisk Tolminatorja, vseeno v tem kotičku kontinuuma prostora in časa, je dokazovalo, da vsaj star pa res nisem. Teroristi danes niso in ne bodo zmagali!

Na poti mimo glavnega odra mi je bil prizor nenavaden. Nekaj je drugače, hm … Kaj ni bil lani glavni oder na nasprotni strani? »Drži«, pripomni prijazna gospa na postaji za polnjenje vrednostnih kartic. »Bojda so se lokalci lani pritoževali zaradi nočnega hrupa, zato so obrnili oder. Zdaj pa meni hrup tolče iz odra direkt v glavo, saj je stojnica na isti lokaciji kot lani …« Zahvalim in nasmehnem se ji ter se ozrem na glavni oder, saj je bilo slišati všečen in znan zvok, karakterističen za Electric Wizard. In res so bili! Ujel sem njihovo tonsko vajo. Poleg riffa ali dveh Time to Die sem v celoti slišal Return Trip. Dobro se je začelo, ni kaj – komad bom danes slišal vsaj še enkrat. Ne bom pa verjetno imel toliko sreče kot na NOFX junija, kjer so v istem večeru Linoleum odigrali kar trikrat. (Ožbej)

BEACH STAGE

Patroness na Tolminator Metal Festu 2024
Kot oba dneva poprej sem tudi petkovo dopoldne pričela kar točno, a niti približno si nisem predstavljala, da bo dan prinesel toliko različnih momentov »what the fuck happened«, »to hell with it« in »yolo« momentov. Vseeno pojdimo od začetka. Za otvoritev odra na plaži so bojda poskrbeli blackened death metalci Patroness iz Belgije, a njihova glasba je zvenela veliko bolj kot moderni, corovsko (a do neke mere simfonični) death metal. No, očitno je njihova želja eno, a koncert, ki je imel zame precej motečih dejavnikov (srečanje s kolegom Ožbejem in potreba po debati o tem in onem, prvo pivo dneva, pa še ogled »predstave« od Brütalcev), je vseeno pred oder privabil nekaj deset ljudi. Sicer pa je zasedba luč sveta ugledala leta 2019, predlansko leto pa je izdala debitanski celovečerec Fatum. (Tina)

Nekrodeus na Tolminator Metal Festu 2024
Če mi Baroness niso bili prav znano ime, pa so bili njihovi nasledniki bolj znani meni in kar lepemu številu poslušalcev. Pred odrom se je znašel celo dvojec od Harakiri For The Sky, ki je na festivalu nastopil pretekli dan. In zakaj je tako? Nekrodeus je namreč black metal zasedba iz Gradca, katere člani so obenem člani kar nekaterih drugih (morda bolj znanih) graških black metal projektov –- Ellende, Karg in Harakiri For The Sky (bobnar Paul Färber). Čeprav smo v žgočem soncu vsi iskali senco, pa je do neke mere sedaj že skoraj klasični, krik vzbujajoči avstrijski black metal nekako prijal. Fantje skrbijo za mrtvilo in mrzlino že dobrih deset let, izdali pa so tudi dva studijska albuma (zadnji Asbest leta 2022). Sedaj, ko primerjam njihov nastop z nastopom HFTS s preteklega dne, razmišljam, ali ne bi slednji izpeljali boljšega in bolj intimnega nastopa na prav tej lokaciji? Nekrodeus so nam kljub vročini in večinoma plažni opravi poslušalcev pognali led po žilah ter nam pripravili več kot odličen black metal nastop. (Tina)

Brütalci na Tolminator Metal Festu 2024
Časovno okoli 12. ure pa je plažo v skoraj vseh dneh festivala zasedel še nekdo. Brütalci. Ekipa norcev iz Cerknice, z rdečim Tamčkom in tradicionalnimi cerkniškimi pustnimi maskami, ki so bile seveda narejene v stilu Tolminatorja. Vodja ekipe je Lenart Perko (Emberborn), kovač iz Cerknice, ki je z Brütalci razgrajal po Tolminu že lani. Sicer ne vem, na kakšen način je njihova »predstava« potekala v sredo in četrtek, pa vendar sem v petek dobila občutek, da jim ljudje niso posvečali največ pozornosti. Delež njegove ekipe je bil oblečen tudi v nekakšne srednjeveške oziroma vikinške oprave in se na plaži trudil uprizarjati mečevanje. Lenart je imel s sabo tudi kovaško nakovalo in ostalo potrebno opremo za prikaz kovanja železa. No, pri tej točki je imel celo nekaj sodelujočih. Med nastopom od Nekrodeus so s samokolnico kar naenkrat »vdrli« med publiko in dodatno zabavali še na ta način. No, naslednji dan smo jih med nastopom banda TLMNTR videli tudi pred glavnim odrom. Nekako mislim, da bi bilo treba Brütalce bolj izpostaviti, prestaviti na drugo mesto (morda celo v okolico glavnega odra) in poskrbeti, da ne nastopajo sami zase. Vsekakor gre za odlično obogatitveno dejavnost, ki pa potrebuje še malo piljenja detajlov. (Tina)

False Crown na Tolminator Metal Festu 2024
Med skakanjem od Brütalcev do odra pa v Sočo in nazaj so se na odru že pojavili nemški post-hardcore metalci False Crown, ki pa me žal niso prepričali. Njihova glasba je zvenela precej »žalostno«, od članov tudi nismo prejeli neke prevelike energije. Vsaj ne med tistima dvema ali tremi komadi, ki sem jim prisluhnila z obema ušesoma. (Tina)

Obup Tattoo na Tolminator Metal Festu 2024
Zarečenega kruha se največ poje. Na Tolminatorju se SIGURNO ne bom tetovirala. V tistem prahu in vročini, kaj ti pa je. No. In potem mi ženska intuicija ni dala miru. Eh, tale band je beden, kaj pa, če se sprehodim do Obupa, da vsaj pozdravim Nejca? Letos je bila ena izmed bolj premišljenih, profesionalnih in organiziranih obogatitvenih dejavnosti festivala tetoviranje pri paru iz ljubljanskega studia Obup Tattoo. In kaj sta ponujala? Samo in izključno Tolminatorja in z njim povezane motive oziroma slogane ter flaminga Joeja. Poleg motivov ste lahko izbirali še med barvno ali črno-belo varianto in načinom tetoviranja – klasično oziroma hand-poke. Njun tolminski studio je bil povsem zavarovan pred zunanjim vdorom nepotrebnega prahu in tudi ločen na dva dela – del za pogovor in dogovor ter čisto območje tetoviranja: za vstop je bilo treba tudi sezuti obutev oziroma obuti dodatno zaščito. No, moj pogovor z Nejcem se je odvijal nekako takole. »Zdravo, a lahko malo posnamem, da vaju malo spromoviram na Paranoidu?« »Ja, seveda, a tetovirala se pa nič ne bova, imam ravno zdaj čas, popoldne pa jutri pa imava čist polno.« »Uh, čakaj, da preverim, ali imam dovolj denarja na kartici« (tudi onadva sta omogočala plačevanje samo s kartico Tolminator). »OK, denarja imam dovolj, naredimo enega flamingota«. In čez 15 minut smo se pikali. Po pogovoru z Nejcem je bil njun studio zaseden ves čas, tetovirala pa sta od 11h do 16h (če se ne motim). Adrenalin in svoboda festivala je pogum v žile vlila tudi nekaterim osebam, ki sta jih z iglo razdevičila. Pred mano se je tetovirala punca, ki je na dan dopolnila 18 let in se odločila za prvi tattoo. Prvi Tolminator tattoo. How cool is that? Po tetoviranju je bil vsak tattoo zaščiten tudi s t. i. folijo »2nd skin«, in ko danes, dober teden dni po tetoviranju, pišem tale zapis, sporočam, da je celjenje potekalo brez težav. Ja nič, ne, zdaj imam zraven monster in morja še soškega flamingota. YOLO. (Tina)

Nemesis na Tolminator Metal Festu 2024
Tudi prizor na plaži je drugačen. Nekaj se je z ozirom na lani spremenilo, a nisem znal s prstom pokazati, kaj, Razširili so plažo ter na stičišče Tolminke in Soče nasuli prod, da je površina plaže mastno narastla. Privoščil sem si pregrešno drago pijačo, na dopustu pa res ne bom skoparil, in sem zatorej tvegal 6 EUR za pivo. Ker »pussy ain't free« (dober komad od Steel Panther, mimogrede!), si je žena privoščila koktejl za 13 EUR. Na odru so preigravale Nemesis, sklepam iz skupne bivše države. Neka vrsta death metala, vokal je bil zelo dober približek Angeli Gossow, bivši pevki od Arch Enemy. Hecno, ime banda je v bistvu (stara) pesem Arch Enemy. Glasba, ki so jo nudili Nemesis, pa nasprotno, čeprav doma v death metalu, ni bila dovolj melodična, da bi si upal iskati vzporednice z Arch Enemy. Tudi izkušnje so manjkale na odru, sem opazil. A ne v slabem smislu – enostavno potrebne bo še nekaj kilometrine, da punce izpilijo zvok, predstavo in najdejo svoj X-faktor. Ne glede na vse, pivo je ob njihovi predstavi laže teklo po grlu. (Ožbej)

Necrot na Tolminator Metal Festu 2024
Menjava na odru iz »novincev v veterane« je dvignila barometer. Ameriški death metalci Necrot so začeli nažigati s polno paro svojo verzijo death metala, da se je začel kar dvigati prah. Dobesedno. Nastal je mini-mosh pit, ki je neusmiljeno lomastil po plažnih tleh in ustvaril dimni oblak, da sploh ne bi bilo treba z odra spuščati umetne megle. Nabralo se je več radovednih in death metala željnih obrazov kot prej, saj vse do Suffocation ne bo slišati te podzvrsti – bliža se sončni zahod in sabbath. Necrot niso med mojimi ljubljenčki, a sem jih spremljal dovolj, da sem prepoznal komad(e) z aktualnega Lifeless Birth. Kot je bilo v lanski ediciji Tolminatorja v navadi, so mali oder zaprli nosilci dneva, danes je ta čast pripadala Necrot. (Ožbej)

TOLMINATOR STAGE

Dopelord na Tolminator Metal Festu 2024
Čeprav se Poljaki dokaj pogosto mudijo po naših krajih (s tem ciljam Ljubljano), je bilo bodalo realnosti (uganite, kaj s tem mislim) zame preveč ostro in sem zamudil zadnja rituala Dopelord. Davnega 2017, ko sem še živel v odročni regiji dežele Solnograške, kjer je ljubezen med brati in sestrami zelo cenjena, sem se na Dopelord odpeljal do Salzburga, ko so ravno promovirali takrat aktualni Children of the Haze (2017). Vizualno se gospodje, z izjemo neusmiljenega zoba časa, niso spremenili – še vedno vijolične 70s hlače na trapez in majica »Worship Sabbath«, obarvani retro kitarski kabli in še kaj. Novost mi je bila, da je growle prevzel kitarist, pevec/basist pa se je posvečal Ozzyjevskim čistim vokalom. Sonce je skoraj zašlo, vsaj pred odrom ga ni bilo videti, začel se je sabbath z velikim S! Intro Teda Lucasa »It Is So Nice to Get Stoned« je vabil vernike pred oder in naznanjal začetek obreda. Uvodni del seta je bil posvečen albumu Sign of the Devil (2020), in to kar lepo po vrsti – The Witching Hour Bell ter Hail Satan. Sledilo je ravnovesje od trdih klasik z zgodnjih albumov kot Addicted to Black Magick in Green Plague z Black Arts, Riff Worship & Weed Cult (2014) do novejših Night of the Witch z lanskega Songs for Satan (2023). Hja, glede na popularnost Satana je v bistvo stoner doom le na travi zadet black metal, kajne? (Ožbej)

Gutalax na Tolminator Metal Festu 2024
Pod odrom se je začel zbirati folk z »WC-opremo« – toaletni papir, ščetke, celo WC-školjka. Ker sem bil z mislimi še pri Dopelord, se mi v glavi še ni zgodil preskok in tega nisem takoj povezal s prihajajočimi nastopajočimi Gutalax. Ko so gospodje v belih kombinezonih začeli rajati na odru, se je veselje kot tiste dni Covid-19 preneslo na publiko. Toliko rekvizitov na metal koncertu že dolgo nisem videl – poleg straniščnih potrebščin še floatiji, Tall Boy in napihljive žoge. Eksorcizem je naredil prostor ekskrementom. Prizor me je spominjal na tipičen popoldan v vrtcu, ko podivjani otroci čakajo, da jih po službi poberejo utrujeni starši. Ampak … je bilo res tako za en drek? Vseh komadov, ki so jih igrali, si niti nisem poskusil zapomniti. Večina jih tako ali tako sodi v železni repertoar – Poopcorn, Vaginapocaslypse, Total Rectal, Diarrhero itd. Intro Ghostbusters, zaključek s češko verzijo Na kmetiji je lepo. Manjkala ni niti zahvala Dirty Skunkom (na tem mestu se zahvaljujem tudi jaz!), da so jih povabili v Tolmin in uspeli v drugo z izvedbo Tolminatorja ter povabilo na after party v poznih post-festivalskih urah v neki lokal v Tolminu. (Ožbej)

Stoned Jesus na Tolminator Metal Festu 2024
Drugi stoner vrhunec dneva. Podobno kot pri Dopelord zgoraj je preteklo prekleto veliko vode, odkar sem v živo gledal Stoned Jesus. Takrat sem na koncertu kupil majico in jo naslednje dni nosil, kakopak, v službo. Takratni zgledni muslimanski sodelavec iz Pakistana (ni mu bilo moralno sporno pretepati žensk, poročati (do štirih) mladoletnic ali zatirati nevernikov. Ampak jesti slanino, to pa je nedopustno!) me je z vso resnostjo vprašal, zakaj je bil Jezus kamenjan? So ga kaznovali? Ta kulturni nesporazum me je iz srca nasmejal in prijazno sem mu poskušal razložiti, da »moja« in »njegova« kultura različno definirata fraze »Getting stoned«, »Guys hanging out« ali »Taking shots«. Te neumestne misli pišem zato, ker je ta zelo ljubi dogodek v meni še bolj zacementiral Stoned Jesus, in da pišem v teh vrsticah o tem, je dokaz. Ko sem ga prvič spoznal, je bil Jezus kaznovan s kamenjanjem, ko je bila aktualna plošča Seven Thunders Roar (2012). Posledično je to moj naj album in vesel sem bil otvoritve seta z Bright Like the Morning. Minimalističen performans (brez toaletnih rekvizitov), le ukrajinska zastava za ojačevalcem in trije tipi, ki so uživali v igranju glasbe, ki se od tipičnega stonerja loči s tem, da v njega meša progresivne in 70s rock barve. Pevec se je pošalil, da je iz zakulisja odra spremljal Gutalax in si mislil: »Gotovi smo, kako lahko presežemo to?« V primerjavo je dal tudi dejstvo, da Gutalax v 20 minutah odigrajo 25 komadov, oni pa enega. Ta šala je bila uvod v poslednji I'm the Mountain, njihov de facto best hit. V »sendvič Seven Thunders Roar« so stisnili še te komade: Porcelain, Thessalia, Black Woods ter Here Come the Robots. (Ožbej)

Suffocation na Tolminator Metal Festu 2024
Stoner – ne stoner. Stoner – ne stoner. Stoner – ne stoner. To je bila poenostavljena logika današnje časovnice. Morda je bil smisel, poleg razgibanja glasbene palete (»za vse glasbene okuse/za vsakega nekaj«, mantra vsakega komercialnega radia), tudi nuditi intervale počitka dobrim domoljubnim policajem pod krinko. Ti so, sodeč po pripovedovanju, služili narodu s tem, da so delili globe (40 EUR prekršek plus 70 EUR sodna taksa) svojati, ki je med stoner nastopi brez sramu kadila posušeno neznano sivo-zeleno snov ter bila na dobri poti, da kmalu pristane na igli in vodi ponosen slovenski narod v propad. Na odru je bilo tudi turobno – neznana plastično-kovinska snov je botrovala k tehničnim problemom, da so morali Suffocation po prvem komadu že prekiniti z agresijo ter gasiti požare. Ko jim je uspelo, je bil zvok še vedno slab, predvsem pretih ter nerazločen (predvsem kitari). V upanju rešiti trenutek sem se odločil pridružiti circle pitu – s tem sem potrdil tolminatorski slogan »All I wanted was a circle pit«. V vrtincu sem ostal do zadnje note in nimam pojma, kaj se je dogajalo na odru. Spomnim se le izsekov naznanjanja komadov in posameznih besed, kot so »Ta je z naše nove plate Hymns from the Apocrypha (mislim, da so igrali dva nova komada) … To je Pierceeeeed … frooom within … To je prvi komad, ki smo ga napisali (Catatonia) … Effigy … of! … Funeral … Hvala, do naslednjič!« Prvič v življenju sem v circle pitu naletel na gole ženske prsi, kar mi je popolnoma uničilo fokus, in sledil je udarec na gobec iz vihre circle pita. Sam sem si kriv, kaj pa ne brzdam nečistih misli. Razbolel, prepoten in vesel sem pričakal konec seta. (Ožbej)

Electric Wizard na Tolminator Metal Festu 2024
Vse je vodilo do tega trenutka. Uradni nosilci večera, guruji stoner dooma, ki stavijo na grozljivke in okult iz filmov iz 70-ih, inovatorji žanra, ki so si večno slavo zagotovili s Come My Fanatics (1997) in Dopethrone (2001). Electric Wizard, eden izmed petih razlogov mojega letošnjega obiska in glede na to, da jih še vedno (wtf?) nisem videl v živo, glavni katalizator romanja v Tolmin. Vonj po sveti bilki se je vil pod odrom, vse je bilo nared za črno mašo. Posebnost nastopa je bila, da so se na platnu za bandom vrteli odseki grozljivk, ki sodijo med poglavitne muze Jusa Oborna: Psychomania, The Living Dead at Manchester Morgue, Witchfinder General, The Satanic Rites of Dracula, The Blood on Satan's Claw, Werewolves on Wheels itd. Žal nisem gledal nobenih in ne morem trditi, kam sodijo odseki. Kamor koli jih že umestimo, videti je bilo obilo golih žensk, predvsem prsi, priložnostno pa še kakšno kosmatinko, zaščitnega znaka 70-ih. In kri, okult, krste, lobanje, čarovništvo, pokopališče, sla, žrtvovanje (kjer golo žensko telo služi kot oltar), uboj in še kaj. Prizori so v popolnosti potencirali že tako samo po sebi težko glasbo. No, in to, da so moje roke posegale po lastnem ženskem oltarju, saj se pravi dec pač oženi s stoner čarovnico!  Drugič v istem dnevu sem slišal Return Trip, enega mojih osebnih draguljev (Jus se je sicer zmotil in napovedal pesem »Come My Fanatics«, kar je naslov albuma, na katerem je komad). Med komadi praktično ni bilo komunikacije s publiko – bodisi namerno zaradi teatralnosti bodisi so vsi na odru že plačali prekršek s sodno takso, kdo ve … Je pa Jus pridno pred vsakim komadom na sveže uglasil kitaro! Počasna glasba mi je kaj prehitro minevala in kar zmrazilo me je, ko sem slišal uvodni riff »največjega hita« Funerapolis, kar je nakazovalo konec seta. Vokal je začel pešati, Jus je izpuščal verze in se slišno mučil držati vokalno kondicijo. To je rahlo sfižilo epilog, saj sem si v zeitgeistu trenutnega stanja sveta v glavi naslikal zaključek koncerta tako, da bi v nedogled fanatično kričal poslednji verz Funerapolisa:

Nuclear warheads ready to strike this world is so fucked, let's end it tonight!
Nuclear warheads ready to strike this world is so fucked, let's end it tonight!
Nuclear warheads ready to strike this world is so fucked, let's end it tonight!
Nuclear warheads ready to strike this world is so fucked, let's end it tonight!
Nuclear warheads ready to strike this world is so fucked, let's end it tonight!
Nuclear warheads ready to strike this world is so fucked, let's end it tonight!
Nuclear warheads ready to strike this world is so fucked, let's end it tonight!
Nuclear warheads ready to strike this world is so fucked, let's end it tonight!
Nuclear warheads ready to strike this world is so fucked, let's end it tonight!
Nuclear warheads ready to strike this world is so fucked, let's end it tonight!
Nuclear warheads ready to strike this world is so fucked, let's end it tonight!
Fuck. (Ožbej)

Setlista Electric Wizard: Witchcult Today, Supercoven, Black Mass, Return Trip, Satanic Rites of Drugula, Time to Die, The Chosen Few, Funeralopolis.

Primordial na Tolminator Metal Festu 2024
Spet odklon od stoner doom doktrin. Primordial so želeli razbiti zateženo monotonost s svojo idejo mešanja black in folk metala. A je šlo vse narobe. Prvič, zvok je nagajal podobno kot pri Suffocation (morda je bil danes na delu stoner tonski mojster in ni znal nastaviti zvoka drugih odtenkov?). Drugič, folk je bil še vedno pod urokom črne maše in v pasivnem stanju. In tretjič, Primordial so netaktično začeli s How It Ends, naslovno pesmijo aktualnega albuma, ki je zelo nedinamičen in sonično nerazgiban. Kot sem napisal v recenziji – album stavi na monotono stopnjevanje napetosti. Vse to je vodilo do, milo rečeno, dolgočasnega (začetka) nastopa. Vsaj tako se mi je zdelo. Monotonost Primordial je bila drugačna od stoner-doomovske, saj so bili bobni še vedno prehitri za stoner-doom ušesa. Ne tič ne miš. Vztrajal sem še komad ali dva, nato sem se odpravil proti kampu, saj nič ni kazalo, da bi To Hell or the Hangman lahko rešila vzdušje. (Ožbej)

Če si izposodim stavek od Ožbeja, je četrtek na glavnem odru potekal tako. Stoner – ne stoner. Stoner – ne stoner. In kot ljubiteljica nestonerja sem nekako še najbolj pričakovala prav Primordial. Za to, da sem poslušala Electric Wizard, krivim že omenjene izseke grozljivk na velikem platnu, saj je bila zaradi slabšega zvoka glasba od EW kot nekakšna old school podlaga. No, Primordial pa sem pričakala z veseljem, ki pa je žal splahnelo. Prvi komad – žalost. Poslušalci, zadeti od neznanih sivo-zelenih rastlin, zadeti od preveč stonerja, utrujeni od petka. Niti dviga rok niso zmogli, vzkliki so bili slišati bolj kot izdihi razočaranja. Pa še zvok je nagajal. Po vsej tisti goloti pri EW smo želeli orgazem, a ga od Primordial nismo dobili. Žal sem tudi jaz po vsega skupaj treh slišanih komadih odšla do hostla, kjer pa sem doživela še »what the fuck happened« moment dneva. Neka metalska duša je »padla« z ograje v podhod, nekje štiri metre globoko. Ja, preživela je. In petek se je zaključil ter se počasi previl v soboto. Zadnji festivalski dan. (Tina)