Vrata zagrebške Tvornice kulture so se ob 19. uri odprla za vse, ki so nestrpno čakali na velikane nemškega power metala, Blind Guardian. Kot se za legende spodobi, je bil koncert popolnoma razprodan – vstopnic ni bilo na voljo že vsaj dva tedna pred dogodkom, ki so ga organizirali pri Hangtime Agency. Dolga vrsta je segala daleč po pločniku in kazala, da bo dvorana do zadnjega kotička zapolnjena. In res je bila – ko so obiskovalci počasi vstopili, je prostor postal gosto prepleten s pričakovanjem in rahlo tesnobnim navdušenjem, kakršno lahko sproži le nastop enega največjih imen evropskega power metala.

Ob natanko 20.30 so Blind Guardian dobesedno udarili v večer z nepričakovano izbiro za uvod: The Ninth Wave – skoraj desetminutnim, ravno toliko let starim epom z albuma Beyond the Red Mirror. Ob prvem refrenu je dvorana eksplodirala, in ko je skladba utihnila, je Hansi Kürsch v kratkem nagovoru pozdravil naše južne sosede kar v hrvaščini, z značilnim powermetalskim vzklikom: »Dobra večer, Hrvatska!«

Blind Guardian so zatem vsekali s hitrim in ostro zarezanim Blood of the Elves z zadnjega albuma The God Machine. Tempo se je nato nekoliko umiril z Nightfall z bistveno starejšega albuma Nightfall in Middle-Earth, a ravno tu je publika še bolj napela glasilke in v refrenih dobesedno preglasila Hansija Kürscha. Sledila sta Tanelorn (Into the Void) z albuma At The Edge of Time in Time Stands Still (At the Iron Hill). Zdelo se je, da velja preprosto pravilo: čim starejša skladba, tem glasnejši skupinski zbor. A ta teorija je hitro padla – ob novejši Violent Shadows (prav tako z The God Machine) je dvorana zazvenela še glasneje, kot da bi zborovsko petje premostilo generacije njihove diskografije. Nato sta se na odru pojavili dve akustični kitari in atmosfera se je umirila z A Past and Future Secret: dvorana je zasijala v svetlo modrem, Hansi je večkrat utihnil in prepustil vodilno vlogo občinstvu, ki jo je z veseljem prevzelo. Po tej skoraj ritualni tišini, prekinjeni z glasnim mirom, je množica spontano prešla na vzklike »Guardian! Guardian!«. Sledil je pospešek z Into the Storm, nato pa še temnejša, pripovedno zaostrena Mordred’s Song.

Zopet je sledil pospešek: Deliver Us from Evil iz aktualnega obdobja, v katerem so Blind Guardian pokazali, da novejši material brez težav parira klasikam. Nato pa Majesty – stari udarec s prvenca Battalions of Fear – ob katerem se je dvorana spremenila v en sam ogromen zbor in dokazala, da je komad še vedno nesporni koncertni temelj. Sledil je še en preklop na akustiko z Bard’s Song – In the Forest, med katerim je Hansi ponovno večkrat utihnil in prepustil refren publiki; klasična skladba je znova potrdila, zakaj ostaja obredni trenutek njihovih nastopov. Glavni del so zaokrožili z And the Story Ends, Lord of the Rings in Lost in the Twilight Hall – elegantna trojica, ki je povezala tri ključna obdobja diskografije (Imaginations from the Other Side, 1995; Tales from the Twilight World, 1990). Zatem so kar tempestivno odslovili publiko, se zahvalili in odšli z odra. Polna in razprodana dvorana Tvornice je pričela z močnim »We want more!!« in priklicala Blind Guardian nazaj na oder.

Na valovih »We want more!« so se Blind Guardian vrnili samozavestno in brez oklevanja. Najprej je dvorano zajela monumentalna Sacred Worlds – orkestralno razplasten uvod in eksploziven refren sta zvenela kot polnokrvni filmski finale; skladba sicer izvira z albuma At the Edge of Time in je nastala iz teme za igro Sacred 2: Fallen Angel, kar pojasni njeno kinematično širino. Sledila je Valhalla, večni zborovski adrenalinski pospešek, pri katerem je publika prevzela refren in ga v maniri tradicije raztegnila v skupinski klic–odgovor, medtem ko je Hansi dirigiral iz ozadja. Za zaključek pa še Mirror Mirror – himnični rezime celotnega večera, ki je s svojim koračničnim pulzom in zgoščenimi večglasji še zadnjič dvignil dvorano na noge.