Zagrebška Tvornica Kulture je 2. julija gostila DragonForce – prvič pred hrvaškim občinstvom – in koncert je bil vse, kar bi lahko pričakovali od banda, ki je svojo kariero zgradil na hitrosti, epskih refrenih in strastni predanosti videoigram. Če je obstajal kakršen koli dvom, v katero smer bo šel večer, je izginil v trenutku, ko sta se ob straneh odra zabliskali dve arkadni igralni konzoli. Na sredini? Bobni skoraj večji od samega odra. Vse to se je zlilo v skoraj dve uri trajajoč spektakel, ki je nihal med metalskim presežkom, geek humorjem in tehnično natančnostjo, ki presega človeške reflekse. Moshpiti, napihljivi zmaji, arcade soliranja in wall of death na Taylor Swift? Dobrodošli na koncertu DragonForce.

Po uvodnem instrumentalu so na oder stopili DragonForce z napovedanim posebnim gostom — kitarskim virtuozom Jaredom Dinesom, ki je ves večer prispeval ritmično kitaro in občasne solaže. Zaradi njegove prisotnosti so skladbe v živo zvenele izjemno podobno studijskim verzijam, saj si Herman Li in Sam Totman običajno delita solaže, medtem ko na odru pogosto manjka ritmična kitara in je Dines to praznino učinkovito zapolnil. Koncert se je zares začel z udarno Ashes of the Dawn, eno največjih uspešnic z albuma Reaching Into Infinity, in že ob prvih taktih se je pred odrom začel majhen, a odločen moshpit. Opazno je bilo, da pri refrenih sodelujejo skoraj vsi člani na odru, kar je posebej poudarila nova članica, basistka Alicia Vigil, ki je pomembno obogatila spremljevalne vokale. Sledila je (skoraj) koračniška Cry Thunder – sodeč po petju publike jo hrvaški fani odlično poznajo. Pri prvih dveh skladbah so bili bobni nekoliko preglasni, a je bil zvočni balans hitro popravljen. V tem kratkem času, ko so bobni dominirali, je bilo vendarle še bolj jasno slišati natančnost udarcev italijanskega akademika Geeja Anzaloneja. Strojna natančnost, vendar s subtilnimi človeškimi dodatki. Slednji se je pridružil bandu kot stalni član ravno po priporočilu prejšnjega bobnarja, Dava Mackintosha.

Po nekaj komadih so se DragonForce uradno predstavili hrvaški publiki in napovedali, da bo večer posvečen vsem, ki ljubijo videoigre, zmaje, bojevnike in fantazijske svetove. V smehu so obžalovali, da niso Hrvaške obiskali že prej — odziv publike je bil namreč eksploziven. Sledil je komad, navdahnjen z igro Legend of Zelda (priznam, geekovskim bralcem vnaprej povem, da nisem poznavalec iger, le povzemam, kar sem ujel iz napovedi). Osebno me ta skladba ni prepričala. Edini trenutek večera, ki je deloval nekoliko preveč »Žogica Marogica« za metalski oder. Na srečo se je ta občutek hitro razblinil. Pred naslednjim komadom so izzvali publiko z vprašanjem: »A si kdo želi hitrega komada?« Nekdo za mojim hrbtom je odgovoril z »What do you mean? A nismo zato tukaj?« In res – Soldiers of the Wasteland, skoraj desetminutna epopeja, ki je skoraj polovico dolžine zgrajena iz kitarskih solaž, je sprožila širši moshpit, ki se od tu naprej skoraj ni več ustavil. Bilo je jasno: večina prisotnih je prišla prav zaradi tega: hitrosti, virtuoznosti in popolne tehnične prezence. Med solažo so prsti Hermana Lija leteli po vratu kitare s takšno hitrostjo, da je bilo skoraj težko gledati. Mimogrede sem opazil, da med tem nosi poročni prstan – žena ga doma zagotovo pogreša. Sam Totman je popolno nasprotje: medtem ko pivo na odru redno izginja (pet sem jih preštel, pa nisem štel tistih pred koncertom ali po njem), njegova natančnost ostaja skoraj nespremenjena. Njegova tehnika je manj blesteča kot Lijeva, a še vedno daleč nad tistim, kar večina kitaristov doseže v življenju. Gostujoči Jared Dines, znan po YouTube virtuoziteti, morda ni videti tako elegantno, a ujame vsako noto in zveni, preprosto povedano, čisto. V trojici so ustvarili popoln zvokovni val, ki je nosil koncert naprej. Po eksplozivni solažni ekstazi je bil čas za novo poglavje v videoigričarski sagi. DragonForce so prešli v bolj atmosferično območje s skladbo The Last Dragonborn, navdihnjeno z igro Skyrim. Tempo se je umiril, zvočna podoba pa razširila, kot bi vstopili v vetrovno dolino severne domovine Dovahkiina (saj se tako reče, ne?). A le za trenutek. Sledila je Black Fire, ena prvih skladb z njihovega debitantskega albuma, z vso surovostjo in hitrostjo, ki jo pritiče zgodnjim DragonForce. Moshpit se je znova razširil, publika pa ni popuščala. Hitro je sledil še en udarni hit, Fury of the Storm, klasika, ob kateri se je množica že skoraj povsem raztrgala. Moshpit je prešel v circle pit, ki se je začel vrteti vse močneje in zajemati vedno več ljudi. Občutek je bil, kot bi bila celotna dvorana v pogonu prav tisti trenutek, zaradi katerega greš na koncert DragonForce.

Po eksploziji v Fury of the Storm so DragonForce nekoliko spremenili tempo in razpoloženje z bolj neobičajno skladbo Space Marine Corp, domnevno navdihnjeno s svetom Warhammer 40K. Pesem je zgrajena okoli skoraj marširajočega ritma, ki se v sredini prevesi v vojaško koračnico. Na tej točki so člani banda pozvali publiko, naj se med komadom loti sklec. Sprva je zvenelo kot šala – dokler jih niso dejansko začeli izvajati. Marc Hudson je z nasmeškom priznal, da jim je to prvič uspelo in se občinstvu znova zahvalil za neverjetno energijo. Žal je nato sledil edini pravi spodrsljaj večera: Doomsday Party. Komad z disco beatom in sintetično zvočno estetiko, ki sicer deluje pri bandih, kot so Nanowar of Steel ali Rumahoy, preprosto ni »kliknil« v kontekstu DragonForce. Banda ne poznamo po tem, da bi parodiral sam sebe. Medtem ko nekateri počasnejši komadi prispevajo k dinamiki koncerta, je Doomsday Party deloval kot zgrešena ekskurzija. Vrstica publike se je vidno razredčila in marsikdo je to izkoristil za čik pavzo. Sporočilo je bilo dokaj jasno: hvala, ampak prosim, ne več. K sreči so DragonForce hitro popravili vtis z epohalnim Valley of the Damned, enim njihovih najbolj znanih komadov. Dolga, emocionalna kitarska solaža v zaključku je ustvarila popoln trenutek, v katerem je Marc Hudson izkoristil čas, da predstavi člane zasedbe. Vzdušje v dvorani se je spet vrnilo na vrhunec.

Brez klasične encore predstave so Dragonforce takoj dali vedeti, da še ni konec. Na obeh straneh odra sta se pričela napihovati dva ogromna zmaja, eden z rdečimi, drugi z modrimi očmi. Nadaljevanje koncerta je bilo vse prej kot formalni dodatek. Postregli so s kar petimi dodatnimi komadi, med katerimi je Highway to Oblivion znova razplamtel circle pit, ki se je le še širil. Kaos je dosegel novo raven, ko je sledila power metal priredba My Heart Will Go On, baladne klasike Celine Dion iz filma Titanic. Zatem je Herman Li stopil naprej, se ponovno iskreno zahvalil občinstvu za izjemno energijo in ga pozval k največjemu circle pitu večera. A preden je povedal, kateri komad prihaja, se je množica že širila v wall of death – nekje je zašumelo v komunikaciji. Nakar pa presenečenje: naslednji komad bo priredba Wildest Dreams od Taylor Swift. Nek korenjak se je ob tem postavil na sredo dvorane v nastalo praznino kot prostovoljna tarča za wall of death. Nastal je trenutek popolne zmede: eni so hoteli circle pit, drugi wall of death, tretji oboje. Rezultat? Eksploziven moshpit, ki je ujel celotno dvorano.

Po kaotičnem moshpitu na priredbo Taylor Swift so DragonForce postregli še z eno poslastico za najbolj predane privržence. A Draco Tale, komad, ki ni izdan na nobenem albumu, temveč je bil ekskluzivno ustvarjen za promocijo videoigre Brawl Stars, v sodelovanju z razvijalcem Supercell. V skladbi je upodobljen lik Draco, kovinski bojevnik z vgrajeno kitaro, in ob tem so se poigrali z lastno prepoznavno identiteto, tj. visokooktansko hitrostjo, fantazijsko tematiko in ljubeznijo do videoiger. Finale večera je bil morda najmanjše presenečenje, a nič manj eksploziven zaradi tega: Through the Fire and Flames, klasika, ki je DragonForce pred skoraj dvema desetletjema izstrelila na svetovni metalski zemljevid, požela nominacijo za grammyja in zacementirala njihov status tehničnih ekstremnežev. Ob prvih taktih se je dvorana še zadnjič razdelila v moshpit, ki je tokrat požrl skoraj vse do zadnjih vrst. S kozarcem piva v roki sem sprva le opazoval. Ko sem ugotovil, da ga je ostalo komaj še za požirek, sem se prepustil toku.

S skoraj dve uri dolgim koncertom so DragonForce veličastno okronali svoj prvi nastop pred hrvaškim občinstvom in z nasmeški napovedali, da se bodo zanesljivo vrnili. Zvok je bil – z izjemo rahlo preglasnih bobnov v uvodnem delu – izjemno čist, instrumenti pa lepo razločni. Posebna pohvala gre inženirjem in organizatorjem, ki so s skrbno usklajenimi efekti (napihljivimi zmaji, hologrami, arcade kabinami, svetlobnimi animacijami) koncert dvignili še na višji nivo. Vzdušje je bilo ves čas izjemno, a velja omeniti, da se je izbor kar nekaj »počasnejših« komadov morda zdel nekoliko nenavaden. Ne gre za dejansko počasne pesmi, temveč za klasične power metal komade, ki pa v kontrastu z izjemno hitrim repertoarjem DragonForce učinkujejo precej umirjeno. A DragonForce so si svoje ime zgradili prav s hitrostjo, neprestanim virtuozizmom in unikatnimi priredbami. In ko tak band začne v set vključevati več »običajnega« materiala, se nehote primerja z množico drugih – v tem segmentu pa je konkurenca preprosto prevelika. V tem pogledu so z albumom Reaching Into Infinity dosegli svoj ustvarjalni vrhunec, medtem ko zadnji dve izdaji kažeta določeno ustvarjalno zasičenost. Tudi njihova odločitev, da se odzovejo na vzdevek »Gameoforce« z dodatno dozo videoiger, kaže na zavestno poigravanje z lastno podobo. Po svoje simpatično, a nevarno blizu pasti samoparodije.

A naj bo jasno: četudi so v zadnjih letih nekoliko popustili z avtentičnostjo v imenu geek estetike, DragonForce v živo ostajajo razred zase. Njihova tehnična dovršenost, energija in karizma so neizpodbitne. Upam le, da se bodo v prihodnje ponovno bolj oprli na tisto, kar so znali najbolje – ker resnično ni veliko bandov, ki bi to znali bolje.