»Ljubljanski klub Channel Zero bo jutri gostil tri black/death metal zasedbe, in sicer Vøidwomb iz Portugalske, Graufar iz Avstrije in domačine Ensanguinate. Prvi so kot varovanci Avantgarde Music predlani povili prvenec Spiritual Apotheosis, drugi so marca letos v samozaložbi izdali drugi album Via Necropolis, tretji pa februarja letos pri Soulseller Records drugi album Death Saturnalia (With Temples Below),« je bil zapis, ki ste ga lahko pred enim tednom uzrli med novicami na vašem najljubšem metal portalu. Kratek, jedrnat – pika, amen.

A pred za reportažo priročnejšim daljšim opisom samega dogodka bi nekaj vrstic posvetil samemu klubu, čeprav verjamem, da ga večina med vami že pozna. Kdor ga še ne, bo sedaj prejel svojevrstno underground razodetje. In prav underground ali po naše podtalje oz. podzemlje je tukaj ključna beseda. Channel Zero je namreč klub, v katerem underground dogodki živijo in dihajo že desetletja. Za nam najbližje metal dogodke ali pa tudi sorodne stoner, punk, hardcore ipd. dogodke že kar precej dolgo časa skrbi ekipa ljudi, ki se je kot organizacija preprosto poimenovala po klubu, v katerem ves čas prirejajo dogodke, če ne malodane živijo tam.

In prav tak klub je več kot primeren za dogodek, ki je v enem večeru gostil eno domačo in dve tuji zasedbi. Oder so najprej onečastili domači bojevniki metala smrti, Ensanguinate, to pa je bil njihov drugi letošnji nastop na področju Ljubljane (prvi je bil koncert nekje na obrobju glavnega mesta, ki se je zgodil aprila letos, ko je izšel njihov drugi studijski celovečerec). Ker jih, odkar so zašli v bolj watainovske vode, še nisem videl v živo, jih tokrat nisem hotel zamuditi. Sledivši jim na nedružbenih omrežjih sem opazil, da veliko igrajo v tujini, pri čemer živijo in dihajo svojo brezkompromisno glasbeno blasfemično vizijo. Zakaj sem uporabil vse te pridevnike, s katerimi zavajam bralca, da je moj besedni zaklad oh in sploh nadpovprečen? Ker so se vsi ti pridevniki, torej blasfemično, brezkompromisno (no, zdaj sem ugotovil, da nadpovprečno znanje pridevnikov zakriva neznanje rabe dvojine), uresničili na petkovem odru. Ensanguinate so odigrali dolg set, posvečen sveži plošči, pri čemer so zveneli odlično. Zasedba je uigrana in na odru suverena. Imaš občutek, da so štirje jezdeci apokalipse na odru isti, ko gredo z njega po nastopu. Čupe, zanikrn make-up, črnina, smrad po švicu in piru, uničevanje vratnih mišic, brezkompromisno ogrožanje sluha obiskovalcev s piskanjem kitar med komadi, občasni nagovori publike, ki se na srečo izognejo klišejem, ter setlista, ki sesuje vse, kar leze in gre – to so Ensanguinate anno Satani 2026. In prav ta nastop mi je pokazal in dokazal, zakaj gre za fenomen, ki ni in ne sme ostati omejen na področje naše preljube podalpske kneževine. Dodaten plus je vokal, ki ob stelarni opremi prepričljivo reproducira kvaliteto zvoka zgodnjih ameriških in skandinavskih death metal izdelkov.

Po takšnem tornadu zla in agresije so avstrijski Graufar predstavljali nekakšno nasprotje, a na dober način. Za razliko od Ensanguinate delujejo Graufar precej bolj spolirano – v smislu, da je zvok bolj razločen. A zato nič manj udaren. Če so Ensanguinate nezakonski otrok Watain in Repugnant, so Graufar nepriznani potomci Immortal, Enslaved in celo Akercocke, le da se zdi, da jim bolj leži počasnejše (a zato, kot sem že poudaril, nič manj intenzivno) igranje. Avstrijski kvartet je predstavil najnovejši studijski izdelek We Are Necropolis. Glasba sosedov je hladna, mračna in mestoma melanholična, preden postane pretresljiva. Na trenutke zna biti tudi predvidljiva in posledično monotona, a vsekakor je bilo videti in slišati, da gre tudi za skupino s precejšnjim potencialom. Dobro so odžgali svoj set, plus pa so  bile lanterne, ki so na odru pričarale mračno atmosfero 18. ali 19. stoletja, sploh kakega Londona, kjer si – prav ob primerni glasbeni podlagi Graufar – predstavljamo Jacka Razparača, ki se odpravlja na svoj krvavi pohod.

Zadnji band večera se je pripeljal s Portugalske, imenuje pa se Vøidwomb. Minimalna kostumografija, minimalna scenografija, samo gorje in zlo! Portugalci so odigrali dober, disonančen in precej mračen ekstremno metalski set, pri čemer so se osredotočili na še vedno aktualni opus mortis Spiritual Apotheosis. Hitri ritmi, grmeč vokal, dušo trgajoči kitarski riffi so na koncu že (žal!) precej razredčeno publiko spravili na kolena in pokazali, kaj se pravi ustvariti pravi ledeni hlad v času rekordnih poletnih temperatur.

Sam koncert je bil še en dokaz, da je underground še kako živ in močan, ter še en opomnik, da imamo v Ljubljani in v Sloveniji res srečo, da za glasbeno ponudbo skrbijo tako strastni in zagnani organizatorji, kot je ekipa KUD Channel Zero. V času pisanja te reportaže so organizirali še nastop dveh ameriških zasedb, Of Feather and Bone ter Civerous, apelirajo pa na nujen obisk trenutno ene najbolj aktualnih stoner zasedb v Evropi, če ne celo na svetu, Slomosa, ki se ima zgoditi na prvega oktobra dan.