Death Saturnalia (With Temples Below) 

Ko je sredi decembra prejšnjega leta na digitalne police prišel single Angle of a Thousand Poisons, prvi komad po intru s plošče Death Saturnalia (With Temples Below), sem po nekaj sekundah poslušanja postal togoten. »Kaj hudiča je z zvokom? To zveni bliže slabo posnetemu demu kot albumu,« sem besnel. Bas boben se ob navalu dvojne pedalke zlije v hrupno maso, ki se zažre še v ostali frekvenčni spekter, kitare ob dušenju namesto tistega mastnega »umpf« zvoka treščijo ob steno in se krušijo. Refleksno sem porogljivo komentiral objavo »zanimiva produkcijska izbira :)...« in prilepil sličico Reaperja (glasbeni program), v katerem zvočni »waveform« z rdečo označbo često prebija nivo, nad katerim zvok izgublja svojo naravno kvaliteto in se distorzira, kazi, popači.
 

Avtor, producent in frontman skupine Andrej Čuk je na komentar čisto v svojem vznesenem slogu odvrnil: »In to je po tem, ko sem se odločil stišati.«

»Vav, kakšen fleks! Jeben kreten,« sem si mislil. Uničil je album. Kakšna škoda, ker sami riffi so odlični in kompozicija je neverjetno okusna. Zaradi česar je škoda še neprimerno večja. Je kljukast križ, s sprejem potegnjen čez slikarsko mojstrovino, ki jo je dalo sto tisoče nanosov s čopičem, v vsakem desetletja študija. Je grade A5 wagyu steak, pečen do perfekcije, čez katerega se ti strese napol odvita solnica. Je vonj mokrega kartona ob odprtju drage buteljke hladno klimatskega širaza zaradi prisotnosti bakterije v plutovinastem zamašku.
Zdelo se mi je, da je človek tako globoko zabredel v ta svoj okultizem ali karkoli mu opravičuje tako ogabno vedenje in norčevanje iz poslušalca, da dela neumnosti, pa sploh ne ve. Kot regresivna študentka, ki z vsakim letom preučevanja moderne humanistike bolj radikalizirana zavrača svojo naravno lepoto in se v kljubovanju normam zavestno grša, pušča dolge dlake na gležnjih v odklanjanju vloge ugajanja patriarhu. Definitivno huda regresija, še zlasti v primerjavi s predhodnim albumom! Kako so to lahko sprejeli ostali člani? Kdo hudiča pristane na to, da se ure in dni in tedne in mesece in leta trudi s svojim inštrumentom, da se ga po tem v miksu ne razloči?

Ko so se novinarski kolegi pripravljali na recenzijo albuma, sem v iskanju potešitve tega gneva ščuval, da bi se kdo obregnil ob zvok. Pa se niso. Nekaj zadoščenja mi je dal Ivan v Tolpi bumov na Radiu Študent. Prima. Ker je treba povedati na glas. Produkcija je za en drek!

Nikoli v ta rdečo! Boš s pendrekom dobil! To je ponotranjila cela generacija devetdesetih z Letečimi potepuhi. »Nikoli v ta rdečo! Naredu boš nesrečo!« se nadaljuje pesem. Ne v prometu, ne v žensko v tistih dneh meseca in nikakor ne v produkciji! Gre za kršitev najbolj osnovnih pravil, dogovorov in načel, neupoštevanje katerih vodi v krvavo nezgodo, krvavo rjuho in krvava ušesa.

Nikoli v ta rdečo! Razen … razen kadar kot kolesar v prometu razumeš, da je celotna prometna ureditev prikrojena motoriziranemu prometu in potem ob zelenem valu drkaš tisti gumb za prosjačenje, ko želiš prečiti križišče. Vsa razlika je, kadar prekršek narediš zavestno in ne iz navade. Je protest proti in popravek transportne krivice. In v postelji je psihološko sprejetje krvaveče ženske forme v celoti razumevanje umazanije kot antipola očiščevanja. Nemara razvijeta celo fetiš na vonj železa in lepljivega trenja. In v produkciji je razumevanje zvoka, njegovih lastnosti ob kompresiji in omejevanju na celosten način, ki je z istimi principi sprejema distorzije kot načrtno izkoriščenega elementa rodil celotno zvrst. Spomnimo, zgodnji pojavi kitarske distorzije so bili zelo fizični – namerno poškodovanje open zvočnikov pred namenskimi komponentami in pedali. V rdečo. Rdeča. Kri. Latinsko Sanguis. Ensanguinate.

Medtem so Ensanguinate poobjavljali eno recenzijo za drugo, zavidljive hvale in čislanja, celo album leta, iz tujine so se vrstila sama visoka priznanja. Nikakor mi ni šlo v račun.

Hkrati mi ni šlo v račun moje vedenje. Album sem si na tej točki zavrtel več kot 20-krat, medtem ko prvenec le nekajkrat. Čuk je produciral oba in prvi zveni naravnost vrhunsko. Tudi tam so riffi in kompozicija povsem na nivoju. Začelo se mi je svitati, da se tudi z mojo psihologijo tu rokujejo sile, ki jih v celoti ne razumem. Čemu ta magnetizem? Kaj me vleče v smer sočasnega odbijanja? Album sem vzljubil kljub zvoku, ki mi je šel na jetra do same mržnje. Tisto prvotno svitanje se je, dlje ko sem zrl vanj, pričelo svetlikati, dokler mi ni dokončno zasvetilo in prebilo temo nerazumevanja. Death Saturnalie ne ljubim kljub zvoku, ampak prav zaradi njega! Z mržnjo in prvotnim odporom sem z albumom vzpostavil odnos, ki ga nisem povsem zavestno usmerjal. Imel me je v oblasti. Zadel me je s sunkom, do zamere, praktično do bolečine, ki je pekoče opominjala nase. Zapletel sem se v čustveno investicijo, mu odstopil prostor v duši, kamor se je lahko usedel in zorel v meni. Ker je zvok namenoma umazan in ne dokončno definiran, pušča prostor za lastno interpretacijo. Z vsakim naslednjim poslušanjem v njem slišim več, odstiram in odkrivam na novo nekaj, kar vsakdo vsakič sliši malenkost drugače, zakopano pa se nato ob najdbi občuti kot zaklad, mnogokrat vrednejši kot zloščen izdelek na stojnici, enak en drugemu v svoji najbolj bleščeči formi in prav zato enako ničvreden. Deluje kot ženska, ki s svojimi oblinami, vonjem, očmi, nerazložljivo privlačnostjo vabi, a nikdar ne pusti povsem zraven, draži, se odstira, a nikdar povsem, ne do zadnje krpice, s katero bi zavrgla tudi svojo neskončno vrednost. Živcira s tem, kako pred njo padaš na kolena. Težko preživljaš lastno ponižanje, ki ga terja iskanje naklonjenosti. Death Saturnalia te namenoma ne spusti zraven. Zvočno je zasnovana tako, da zmoti – če jo želiš slišati, se moraš s tem spopasti in se umazati. Namesto urejene knjižice s teksti Čuk pred bralca, ki želi razumeti besedila in s tem ploščo v celoti, razgrne kaotično nametane zapiske iz skicirke. Nemara me je prav s tem nalezel, navdušil, da sem tokratno dogajanje tudi sam dokumentiral na papir. Terja časovni in mentalni vložek. Samo s tovrstno investicijo si vreden užitja albuma v celoti. Kretensko do konca. A ta kretenskost je esenca vsega magnetizma. Lepa igra, Čuk. Priklon. Death Saturnalia je zavesten odklon od zvočne norme, tako kot je Picassov odklon od tradicionalne umetnosti v čačke tisto, kar ga je postavilo daleč nad sodobnike. Je left hand path – sledenje lastni trmi, identiteti in viziji.

In zato sem bil med prvimi kupci vstopnice za release event na Kozolcu.

Kozolec

V sredini februarja, mesecu po izdaji plošče, je band pričel s pol javnim vabilom na release albuma. Ni bilo klasičnega dogodka v Facebooku s štetjem interesentov, temveč smo lahko prek Bandcampa kupili vstopnico in po mejlu prejeli navodila za vstop skozi priprti portal, za posvečene. Igra se nadaljuje in Čuk ne opušča teatra niti za trenutek. Tako se je glasil začetek e-pošte:

»Priklic:
Hvala, ker prideš skupaj soustvarjat in souničevat ta večer. Naj bo od vseh nas.
V priponki imaš vabilo - lahko ga pokažeš, ni pa treba, ker Vemo, kdo Si.«

Vemo, kdo Si! Sunkoma sem pošpegal za hrbet ob slutnji voajerističnega opazovanja, kot da mi sledi Sova ali pa zel demon. V nadaljevanju je bila navedena skrita lokacija, Topol nad Medvodami, 650 metrov nadmorske višine, 10 kilometrov iz prestolnice in 350 metrov nad njo, le nekaj deset metrov nižje od Šmarne gore, a na nasprotni strani.

Koncert na prostem pod kozolcem. Kozolec. Simbol slovenstva. V skoraj vseh smereh soseščine je nacionalni simbol stoletja stara masivna palača, izraz bogastva, ki se steka iz periferije v centre imperijev. Madžarski parlament. Milanska katedrala s tisočerimi kipi in neskončno kompleksno ornamentacijo. Dunajski Rathaus, opera in vse ostalo.

In potem smo tu mi, narod brez večjih mest, na stičišču nekdanjih imperijev, kjer kljubujemo, ne z meščansko arhitekturo, temveč z dilami za sušenje sena in koruze na periferiji, pod streho katerih strežemo svoj višek kulinarične kulturne identitete, v lastna čreva povitega, zmletega prašiča. Kozolec in kranjska klobasa, temelja naše globalne prepoznavnosti.

Večina jih je v klavrni podobi, z avtocest se vidi njihov propad. Namensko so odsluženi, moderno kmetijstvo seno balira, tradicijo izpodriva industrijska kmetijska mehanizacija. Redki so tisti, ki uspejo zadostiti neskončnim pogojem spomeniškega varstva, od katerih je mnogo več predpisov in pravil ter novih stroškov in precej manj spodbud in financiranja. Danes opravljajo funkcijo poročnih in družabnih dogodkov. V punk/metal sceni je od leta 2003 do 2016 en tak kozolec v Železnikih gostil festival Krawal, vse dokler ga ni leta 2016 porušil najstnik, ki z nemškim vozilom ni zvozil ovinka.

Leta 2019 so vez s slovenskim simbolom spletli Dekadent z organizacijo celodnevnega mini festivala. Četudi se torej kozolec v metal sceni ne pojavlja prvič, tokratna edicija ni bila nič manj edinstvena in neponovljiva. Če že kaj, so prejšnje variacije kozolčnih eventov dale vedeti, da bomo priča odličju. Razlika je bila tokrat v višini in pripadajočem razgledu.

Za našo ekipo je bila edinstvena že sama pot. Pravzaprav prva pot po dolgi prenovi kombija, za katero smo konec leta 2024 zbirali denar. Ekipa se je ob koncu nekoliko premešala – nekaj odpovedi je bilo zaradi nenadnega udara sezonskih bolezni, prav tako je pričelo nekaj ur pred odhodom grabiti še mene. Iz udov mi je potegnilo moči, da sem se popoldne komaj odvlekel do postelje, že poiskal nadomestnega voznika za vsak slučaj, pa na koncu le toliko pognal sokove nazaj v telesno periferijo, da sem lahko vihtel volan. Če sem koga  ta večer nalezel, se opravičujem in častim rundo aspirinov.

Pot nas je malo pred Medvodami čez reko Soro obrnila nazaj proti Škofji Loki, kjer je ta večer v AKC Nama potekala tudi Pokalica z Dickless Tracy (poleg še pet drugih metal koncertov na Slovenskem) ter nato levo skozi grapo med priležnimi pnečimi hribovji, ob cvetočih češnjah in zelenečem aprilskem gozdu, ob potočku, ki smo ga večkrat prečili, preden smo zagrizli navkreber. Zadnja kilometra pred ciljem se pot tako strmo vzpne, da sem ekipo nekajkrat nerodno cuknil med prestavljanjem iz druge v prvo z naglo izpuščeno sklopko, z vonjem zažgane lamele zasmradil celo planinsko vasico in ob ostrem zavoju levo le poravnal vozilo s ciljno ravnino. Na vrhu planote je na desni mimo nas zdrknila gostilna Na Vihri, na stopnišču katere smo v pozdrav pomahali ženski, verjetno oskrbnici, ki je delno z radovednim nasmehom in delno v skrbeh premerjala zbirajočo se črnino pod kozolcem.

Parkirali smo na zgornjem parkirišču le malo nad kozolcem. Ob našem prihodu je bilo prostora še za kakšen avto ali dva, več pa ne. Spričo tega so Ensanguinate zaprli portal vabil pri nekaj čez 30 gostih. Ujeli smo zadnje izdihljaje dneva po sončnem zahodu in se ob osmih namestili pri vhodu v kozolec, kjer nas je pričakal sam Čuk. Kart nismo kazali. Vedo, kdo Smo. Na nastop se je tisti trenutek že pripravljala Kamra. V zadregi smo prestopili kablovje in se zasukali proti bandu, med člani katerega smo se trenutke prej na tesno zgnetli med publiko.

Pretežno moško občinstvo, povečini za svečani dogodek umitih las in skoraj uniformirano v usnjenih jaknah. Na ženskem polu prevladuje vinsko temno rdeča šminka, visoki salonarji so dovolj pogosti, da jih je nemogoče ne izpostaviti, saj poudarjajo obline tudi na posameznikih na spektru med obema binarnima nasprotjema ta večer. V ruralno okolje smo vstopili z vsem, kar je v preteklem mesecu politična kampanja pola, ki nagovarja primarno vaško občinstvo, označevala kot dekadentno in nezaželeno.
 

Levo: Trans salonarji.
Desno: Obiskovalec s kozarcem rujnega. (V originalu obiskovalka, ženske je težko narisati.)

Za našim hrbtom mize, okoli katerih se je kasneje zvečer razporedila množica, levo pod kozolcem ob publike šank na katerem vino strežejo v prave vinske kozarce.

Nekoliko desno od sredine kozolca tramovi na dve enoti ločujejo koncertni prostor. Del kozolca, kjer se je poleg šanka nahajala publika, na drugi strani tramov prekriva nadstrešek, ki je služil kot zaodrje in prostor za merch. Za mizo so bandove artikle povečini prodajale partnerke nastopajočih in časoma skupaj stiskale polne ustnice v trpkem zavedanju, da so s spolno selekcijo izvolile takšne kretene, ki v prvi vrsti sledijo svoji viziji, njihova vloga pa tako sestoji v večji meri iz čakanja in postopanja na mestu, obrnjene stran prav v trenutku, ko se z njihovimi moški hrani občinstvo. Oder krasijo sveče, stene so okrašene s košarami, grabljami in drugimi kmetijskimi pritiklinami. Celoten prostor osvetljuje le nekaj rdečih luči, ki največji efekt pustijo nad glavami. Strop je nekih 10 metrov nad nami in prepleten s tramovi. Vzorec ne deluje, kot da gre zgolj za konstrukcijsko funkcijo, temveč služita geometrija, preplet lesenih kvadrov primarno estetiki. Igra sence in rdeče luči daje misliti, da zremo iz spodnje ploščadi pekla skozi z lavo in ognjem obsijane balkone, na kateri vrag mrcvari trpeče duše. Skromen teater tega dne je s tako maloštevilnimi elementi pričaral tako neverjetno slikovito predstavo, da je dajal občutek ekstatičnosti onkraj zemeljsko mogočega.

Kamra

Nekaj minut čez osmo se je oglasil intro in Kamra so spokoj planinske vasi pregnali s soničnimi vibracijami trohnečega lesa. Celotna konstrukcija je v odsotnosti centralnega ozvočenja prevzela upodabljanje zvočne slike, kot da bi se nahajali znotraj gigantskega retro zvočnika. 
 

Kamra, bledokožni Nik z laterno.

Band se skupaj s Siderean, med katerimi si delijo glavnico članov, v začetku maja podaja na evropsko polmesečno turnejo (IT, DE, FR, CZ) in visoka uigranost ansambla je tako očitna – ne le v perfektnem instrumentalnem delu, tudi Nikov vokalni in telesni performans je vrhunski. Tako kot ritmična sekcija banda nastopa v dolgi kapuci, gostolasa kitarista Dole in Jan pa sta ovita v lastno roževinasto tkivo. Na basu zadnje tri koncerte in do nadaljnjega Lovra, ki je drugič povil naraščaj (čestitke!), nadomešča sodelavec banda, pravzaprav producent zadnje plošče Anže Čanžek.
 

Dole in Jan, ovita v lastni grivi.

Set je bil pretežno sestavljen iz zadnje studijske plošče Unending confluence, pesmi pa so si v pretežnem delu sledile kot na albumu. V primerjavi z release koncertom v Cukrarni je tokrat Nikov vokal naravnost blestel. Tako kričavi kot čisti deli so bili izvedeni perfektno, zelo blizu temu, kar lahko slišimo na zadnji plošči. Če primerjam Nika zdaj s še starejšim obdobjem prvenca, ko nam je bilo v teh čisto odpetih legah v publiki lahko malo neprijetno in nerodno, je sedanja predstava tako izpiljena, da ni česa pripomniti. O ostalih članih tudi lahko govorim le v superlativih. Dole, solaže. Ljubi Jezus, kakšna perfekcija. Kako elegantno k trupu privije inštrument ob zategovanju strun. Darian Kocmur z jazzovskim ozadjem – kako to delikatno plete, odpira hi-hat, posoli in popopra po ridu – nivo kompleksnosti in dovršenosti, ki jo daje celota, je nepopisen.

Tudi rokovanje s publiko je bilo odlično – tekoč nastop, brez čakanja med komadi in brez nagovorov – ko je bilo treba poseči, je bilo to storjeno z namigi – Nik je publiko, ki je spočetka bandu odstopila mnogo prostora in se zgostila v zadnji tretjini kozolca, pograbil  z ročnimi gestami in usmeril spredaj, kot da nam okoli vratu natika nevidne zanke. Odzvali smo se kot sprogramirani brez najmanjšega oklevanja ali ugovora.

Pri drugem komadu se je sivo-moder odtenek mraka umaknil čisti temi, ki ga je desno za bandom prediral soj belih pik, mestne luči Ljubljane. Na trenutke so se mimo banda zrinili posamezniki zamudniki in za milimetre ušli klofuti, ki bi jim jo Nik skoraj primazal med kriljenjem z roko, prosto mikrofona.

Nekje na sredini tretjega komada se je vhodu kozolca približal otrok in tam za sodom, ki razmejuje zunanji in notranji del, obstal kot uročen, široko odprtih oči in priprtih ust. Pridružil se mu je še mlajši otrok in zapopadel v enako hipnotiziran pogled in položaj. Za njima se je pojavil starejši moški, verjetno oče, se namestil med oba, za nekaj sekund srepo premeril dogajanje, nato pa z blagim, a odločnim stiskom okoli ramen potegnil oba otroka proč. Z enakomernim tempom so se povzpeli po klancu in izginili za ovinkom, pri čemer je prvi od otrok obračal glavo nazaj proti nam, kolikor mu je le dopuščal vrat. V naslednjih sekundah je hlastno pritekel nazaj, da bi užil še trenutek, in se nato sam vrnil v smeri odhoda, preden bi katastrofalno razjezil starše. Seme je v zemljo dno in v dušo rine korenine. Se vidimo čez 10 let, mali, v kolikor nas ne pokoplje rokenrol.

Predstavo sta nekje na sredini seta obogatili laterni – ena v rokah Nika, druga je krožila med publiko. »Where, where do I sleep?« zadene v takšnem okolju na prav poseben način. Na splošno bi priporočil, da se poslušalci v ta band poglobijo celostno, s prebiranjem besedil – le tako lahko konceptualen album polno zasije – narava, vokalizirana brez predhodne seznanitve z zgodbo, tekstovno vsebino le delno dovoljuje polno užitje.

Celotna pojavnost banda z Nikom na čelu, ta kot duh bleda koža na visokem masivnem trupu, odetim v brezrokavnik s kapuco, spod katere vsa oranžna, v čop speta brada spominja le nekoliko na rablja, odlično pa uprizarja slepca, ki dolga leta tava po neskončnih hodnikih. Osebni vrhunec sem doživel med krikom pri Weaver’s Bane.

Setlista Kamra: Unlightment, Cavernal Rebirth of Ends, Weaver's Bane, Of Pillars, Walls and Mutilation, Dreams of Veiled Veins, Death Eternal (Cerebral Alchemy), Owlgrowth

Ensanguinate

Množica se je med menjavo sprostila in razkropila po predprostoru kozolca. Že nekaj časa opažam, da je najboljši čas za izvedbo pravzaprav biti otvoritveni akt – vino tekom večera naredi svoje, beseda da besedo in mnoge od nje drugi val zvočnega napada ne odtrga več.

Ensanguinate so malo pred deveto udarili par akordov za line check, ravno ko je Andrej iz kitare  potegnil kabel in je band krenil v zaodrje dokončati svojo opravo, je deveto uro naznanilo donenje zvona cerkve Svete Katarine, 300 metrov izza odra, desno od razpotja, kjer smo uro poprej ostro zavili proti kozolcu levo. Baaaaaaam. Baaaaam. Cela planota je postala del večernega teatra. Magično. Napočil je trenutek. Ensanguinate so se pognali v telesno konvulzijo z uvodno pesmijo albuma, ki smo ga praznovali ta večer. Z identičnim zvokom kot na plošči. Neverjetno, kako se je vse skupaj usedalo na svoje mesto, kot da je celotna ideja produkcije bila preizkušena točno na tem mestu, še preden se je band zaprl v studio.

Enakovredno teatralno, a povsem drugače kot Kamra.

Band je ob izdaji plošče navedel:  »Our odes of devotion, our monument to the female form in occultism through the metal of death in its oldest and purest form.«
 

Levo: Grega in Krištof nažigata v rdečo.
Desno: Jaka stisnjenih zob.

In njihov nonstop je neke vrste občevanje. Živalsko suvanje, trganje, drgnjenje faličnih struktur kitarskih vratov. Grizenje in praskanje, penetracija do meje sladke bolečine. In potem … umiritev, poljub na čelo s počasnejšim ritmom, celo atipičnim. Nekaj takega, kar paše v Ghost ali The Devil's Blood in priležno čutno skoraj bluzovsko solažo. Iz enega dela v drugega je band sicer naletel nekoliko nespretno, cuknil kot prej kombi na klancu, se malenkost polovil v ritmičnem obratu, za trenutek prekinil nebrzdano slo z nerodnim gibom, a takoj spet vzpostavil ravnovesje.

Vsi člani so bili ves čas v elementu do konca in še čez – celota deluje kot eno, v izvedbi in prepričanju – stiskanje zob, besno mlatenje po bobnih – vse do konca, do rdeče. Publika se je zgnetla polkrožno okoli banda in se v več delih priključila orgiji, ki so ji napovedovali sunki zvoka.
 

Levo: Čukov markantni gobec med kričanjem.
Desno: Tuljenje v nebo.

Band s Čukom za markantnim rockabilly anahronističnim mikrofonom z rdeče osvetljenim ohišjem je videti kot uročen – possessed! Oči se obračajo nazaj gor v lobanjo, glava se suče k stropu in manično stresa, kosti, koža in hrustanec vsak s svojo upornostjo valovijo v lastnem ritmu. Rdeči peklenski balkoni so tako band kot publiko klicali k sebi s to, kot nalašč za ta večer zgrajeno kompozicijo, kot da bi stoletja čakala, da se tako obarva.
 

Zretje v lobanjo s ta belimi.

Ta manifestacija živalske spolne vneme se je za trenutek razpustila v namigu hipne erektilne disfunkcije pri nagovoru zbranih – tišino je od zadaj predrl zvok vinskega klepeta, globok govorjen glas, poskus naslovitve v slovenščini in angleščini se je nekako utopil oz. odvzel trenutku – kot da s tem, ko nasloviš posebnost in hvaležnost, za ta trenutek razbliniš del magije. Dejansko ni bilo treba izreči ničesar, saj smo ta obred vsi, ki se nismo zataknili zunaj ob pijači, čutili v vsaki celici.
 

Levo: Jaka v divjem struženju.
Desno: Gestikulacija.

Vse, kar je bilo potrebno, je bilo, da band zopet zažene, da sebe in nas odreši tega, kar je razvitega le pri človeku, in začnemo čutiti s pramožgani, prepustimo procese biološki podstati, ki si jo delimo z nižjimi vrstami.

In točno tja nas je popeljal uvodni riff komada Gloaming. Tovrstno suvanje v tem okolju enostavno nima primerjave. Poleg občevanja z inštrumenti je predstava zajemala gestikulacijo, neke vrste inverzno pokrižanje, signaliziranje zavračanja namesto ponižnosti.

Z Daughter to Cain smo sklenili venec plošče, Čuk pa se je vokalno izkazal tudi na področju čistega petja, po zvenu podobnem Bölzer. Na kraju so tempo umirili s clean introm Vile Grace s prejšnje plošče, Čuk pa je orgijo hipno ustavil z zadnjim pozivom raztopitve človečnosti v živalski orgiji in tokrat je v celoti uspelo. Edina žrtev zvoka ta večer so bile solaže spod Jakovih prstov.

Ob 21.56 se je band priklonil, med dolgotrajnim aplavzom in vzkliki odšel v zaodrje ter se v naslednji minuti postavil nazaj na položaj. Ura se je bližala zapovedanemu koncu – prekoračitev bi bila transgresija, ki krši krhek dogovor z ljudmi, ki so zastavili svoj ugled pri celotni soseski.

Vseeno smo tvegali, saj bi se umik čutil kot poraz. Band nam je za kraj predstavil, od kod črpajo ideje, in večer povil s Tormentor, priredbo Tormentor.
 

Čuk zre v lože pekla.

Množica se je po aplavzu razkropila po terasi za kozolcem, kjer so se v naslednjih trenutkih pridružili člani banda – orgija na vikend najbolj svetega krščanskega praznika je uspela, z vso obzirnostjo do sosedov in staršev, ki so nas naslednji dan čakali s pirhi. 

Po tem, ko je uro prej odbil zvon in v teater vključil celotno vas, smo bili deležni še enega presenečenja – desno nad mestom je v daljavi ob deseti ravno začela vstajati krvavo rdeča luna. Tik nad Šmarno goro jo je od strani delno prekril oblak, ki je ravno pod takim kotom pogoltnil zgornji del, da se je zdelo, kot da nam ponosno mežika sam satan. V teater Saturnalie se je vključilo celo nebesno stvarstvo.

Setlista Ensanguinate: Angel of a Thousand Poisons, On Wings of Bone, Rooted in Accursed Ground, Savage Hunger Far Beyond, Gloaming, Daughter to Cain, Vile Grace, Lowermost Baptisms, Tormentor (priredba Tormentor)

Navdušenje nad doživetim smo med seboj delili še dobro uro, nekateri še dlje, preden sem tisto pijano regljanje, ki se je razlegalo med nastopom, odvedel domov. Na vrhu parkirišča smo še zadnjič uzrli luno. Zdaj visoko nad nami, še vedno ogromna, je v bled lesk obdala kozolec in blago izrisala celotno dolino. Magično do konca.

Razkroj

K počitku sem legel nekaj čez polnoč in se do četrte jutranje ure prevračal, pa me spanje ni želelo pograbiti. Mnogo se je zgodilo ta večer, duh je terjal predelati vsaj osnovo.

Člani bandov, avtorji, ki takole domačemu občinstvu servirajo del svoje magije, imajo vražje težavno vlogo.

Ko mi takole pol metra više Čuk paradira z lisico okoli vratu in s samohvalo na jeziku, ne zmorem občudovanja; prej me grabi smeh kot kaj drugega. Te vrste transfer bi lahko leno pospravil v področje fovšije, tako se zdi na površju, še posebej, če dobivaš boljše odzive iz tujine. A obstaja boljša razlaga. Gre zgolj za odsotnost distance. Distanca je valuta, ki deluje v specifičnih okoliščinah, med bratovščino pa dobi negativni predznak. Za božjo voljo, svoje telesne izločke odvajamo v isto posodo in se težko pretvarjamo, da ne sestojimo iz iste mase. In ko ti nekdo iz bratovščine ponudi v posluh album, med stotimi drugimi, ki so izšli tega leta, ter s polno mero prepričanja in še večjo mero sebe trdi, da je med vsemi najboljši, potem bolje, da dostavi, kar naklada!

Mnogo ljudi take odnose odj**e brez pomisleka. Pa sem se pustil napeljati. Ugasnil svoj ugovor. In na koncu pokleknil. Čuk in ekipa, uspelo vam je. Saturnalia je album leta in ta ritual pod kozolcem se je zapisal v zgodovino.

Zjutraj sem po mejlu na gostilno Na Vihri najprej naslovil zahvalno sporočilo. Ni samoumevno, da se takole zberemo s črno mašo v ruralnem okolju.

Ko takole motrim lastno identiteto kot pripadnik zgodovinsko nepomembnega naroda pod lesenimi tramovi, s takimi dogodki čutim nek ponos, da sem tu, obdan s točno tem življem, da sem slovenski metalec, da imam do robatih kretenov dovolj tolerance, da je moj svet slikovit in da se z njimi lahko udeležim takega spektakla. Sto dolgočasnežev menjam za enega kretena!

Čuku in ekipi ter vsem, ki smo bili del tega večera, sem hvaležen za vso magijo, ki so jo s svojim umetniškim izrazom servirali ta večer. Pomežik krvave lune nam je bil priča. Zjutraj sem se počutil ozdravljenega vseh telesnih tegob, ki so me skoraj prikovale na posteljo prejšnji večer.

Sem med zadnjimi, ki bi se predajal raznim metafizičnim razlagam sveta in zaupal v okultistično medicino, pa se je večer odvil tako, da ga težko razložim kot niz naključij. Za trenutek sem postal vernik. Koncepti, ki so jih Ensanguinate skozi ploščo Death Saturnalia (With Temples Below), če ne razložili pa vsaj popularizirali, so starejši od krščanskega okvira. V ritualu tega večera smo si dovolili plesati z vsem grdim, zlobnim, zločinskim in ubijalskim, kar spremlja našo vrsto. Iz lastne duše gnali v peklenske lože tistega kozolca. In se tako očistili. Na sveti ponedeljek je vodja zahodnega sveta, ki prisega pri bibliji, grozil celotni civilizaciji z atomskim holokavstom. Svet rabi več metala.