W.A.S.P.

Divji otrok na poslovilni ježi

W.A.S.P. Ime, ki že 40 let buri duhove ljubiteljev tršega rocka. Od samega imena (kaj naj bi pomenila kratica? Blackie je javno povedal zgolj »We are not sure, pal.«) do zmede predalčkanja – gre za glam metal ali heavy metal s šok rok šminko? Ob vseh teh vprašanjih je Steven Duren aka Blackie Lawless v 40 letih kariere posnel 15 studijskih albumov, pri čemer lahko za nekakovostnega označimo zgolj enega, odigral nešteto koncertov, branil svobodo rokenrola pred ameriškim senatom, se sprl s Cerkvijo in nato ponovno našel vero, zdaj pa po lastnih besedah teče zadnji krog. W.A.S.P. so baje na poslovilni turneji, na kateri so se drugič po oktobru 2006 in mariborskem Štuku ustavili v Sloveniji.

Koncert, ki je bil razprodan precej vnaprej in brez kart pustil kar nekaj znancev, je imel pravzaprav slabo popotnico. Po spletu so se širila poročila o Blackiejevem slabem zdravstvenem stanju, pa o skrajšanih – že tako kratkih – koncertih, italijanska datuma tik pred našim pa sta celo odpadla. A Blackie je balkanske fane pomiril že sredi tedna, ko je objasnil, da sta italijanska datuma odpadla zaradi zdravljenja posledic hernije, da pa ljubljanski koncert bo, pri čemer bo frontman primoran sedeti. Tako se je v nedeljo že ob 18. uri v Šiški zbralo lepo število vizualno pravovernih heavymetalcev, ki s(m)o ob raznih hmeljevih zvarkih čakali začetek koncerta. Ob domačih obrazih je prišlo veliko obiskovalcev iz sosednje Hrvaške, kjer ima skupina številne oboževalce, zadnji koncert zasedbe – in moje prvo srečanje z njimi – pa je bil tam daljnega leta 2004 v zagrebški Tvornici, na festivalu Burning Sea pa so famozno odpadli.

Ob 19.30 se je začela polniti dvorana, vrste za pivo so bile neskončno dolge, malo čez pol deveto pa so fantje prišli na oder. Blackie se je takoj usedel na stol, nastavljen pred legendarno stojalo Elvis, in šov se je začel. Oder je bil opremljen kot kaka stara cirkuška dvorana in temu primerno je bil v prvem venčku skladb tudi Inside the Electric Circus, ki so mu družbo delale delno odigrane klasike On Your Knees, The Flame in The Torture Never Stops. Za tem je Blackie nagovoril razgreto publiko, pojasnil, da gre za prvi sedeči koncert njegove kariere, sledila pa je nova bomba z L.O.V.E. Machine in nato legendarni Wildchild. Poudariti je treba, da je veliki ekran v ozadju odra predvajal izseke, stare posnetke in videospote igranih skladb. Ob 40. obletnici banda pa mineva tudi 30 let plošče The Crimson Idol, meni enega najljubših metal albumov sploh, in W.A.S.P. so se mu poklonili s trojčkom The Idol, epskim The Great Misconceptions of Me in udarnim »motorkarjem« Chainsaw Charlie (Murders in the new Morgue). Zvok je bil ves čas koncerta fantastičen, posebna pozornost pa je bila namenjena neverjetno ohranjenemu vokalu Blackieja Lawlessa. Tip poje tako dobro, da se pojavljajo ugibanja o playbacku, ampak te trditve lahko iz prve roke označim za bedarije – Blackie je pel v živo. Nasnete so orkestracije in določeni spremljevalni vokali, dejstvo, a Lawlessu glas služi kot le redkokomu v njegovih letih, visoki toni mu ne povzročajo težav, kar smo se lahko v prvih vrstah zares prepričali. Po trojčku »The Crimson Idol« je sledila še klasična Blind in Texas, nato pa se je band po slabi uri pobral z odra.

A ne za dolgo. Glasno skandiranje jih je lepo osušene ponovno priklicalo na oder, na ekranu pa so tačas povzeli zgodbo washingtonskih žena in organizacije PMRC, ki je sredi osemdesetih želela cenzurirati glasbo, vidna tarča pa so bili tudi W.A.S.P. zaradi kontroverzne skladbe Animal (Fuck Like a Beast), ki so jo nato fantje na presenečenje mnogih tudi odžgali. Komada Blackie ni igral že polnih 18 let, baje zaradi svojih novonajdenih verskih prepričanj, a za poslovilno turnejo je fanom le omogočil živo poslušanje prvega singla zasedbe, ki so ga nato pretopili v klasiko skupine The Who, The Real Me, ki so jo posneli na četrti plošči, The Headless Children. Zanimivo, da so W.A.S.P. to pot povsem ignorirali svoj obsežni arsenal odličnih balad (Hold on to My Heart, Miss You, Forever Free, Keep Holding on, če omenim le nekatere) in koncert zaključili s še eno nesporno klasiko, I Wanna Be Somebody, s katero so se dokončno poslovili od ljubljanske publike.

Kratko, a sladko, če na hitro ocenim. Koncerti W.A.S.P. so že dvajset let močno prekratki, sploh glede na odlično diskografijo zasedbe. A to se pač ve pred koncertom in vzame v zakup. Pa nam starejšim občanom to tudi ustreza. Dobro uro še lahko neumorno čupam, kasneje postane to že težavno.