Blackie Lawless je v štirih desetletjih kariere postal čistokrvna metal ikona. Od surovih začetkov, začinjenih s preprosto in udarno glasbo, ter teatralnim, kontroverznim odrskim nastopom, ki je pogosto šel tudi prek meje dobrega okusa (metanje surovega mesa v publiko, zažiganje z bencinom), pa je s ploščami, kot sta The Headless Children in The Crimson Idol, pridobil na svojo stran tudi bolj zahtevne poslušalce, ki se sicer za glamerske zadeve ne zanimajo pogosto. Tokratni koncert je bil namenjen prvemu delu kariere, saj je sama turneja namenjena 40. obletnici prvenca, ki je bil tako bistven del koncertnega programa.

Več kot dvajset let je minilo od mojega prvega srečanja z W.A.S.P., 19 let pa od njihovega prvega obiska naše dežele; 16. oktobra 2006 so namreč nastopili na odru mariborskega Štuka. V tem času sem jih sam videl še mnogokrat, ena stvar pa je vedno enaka – koncert W.A.S.P. je kratka zadeva, skoraj nikoli daljša od ure in pol, in tudi predskupine so redkost, tako da ima obiskovalec kratko okno, v katerem mora iz sebe iztisniti vso energijo. Glede na visok povprečen EMŠO obiskovalcev koncerta se to morda ne zdi slaba ideja, a stare mašine se težko zaženejo in tudi publika ni bila tako napaljena, kot bi lahko bila, ko so okoli 20.40 W.A.S.P. le zasedli oder in udarili na polno z I Wanna Be Somebody. Zakaj začeti s tako velikim hitom? Hja, ta je prvi na originalni izdaji prvenca in tega so ta večer fantje odigrali v celoti in po vrstnem redu. Zakaj omenjam originalno izdajo? Nekatere kasnejše imajo namreč kot prvi komad natisnjeno kontroverzno klasiko, W.A.S.P. prvega singla Animal (Fuck Like a Beast), ki pa ga Blackie kot na-novo-rojeni-kristjan (tule zavijam z očmi) ne igrajo več … No, nazaj h koncertu; fantje so uigrani in napaljeni. Blackie je spet močno shujšal in se brez težav spravi v znamenite spandex pajace iz osemdesetih, ki jih seveda kombinira z belimi »fuck-me-pirate« škornji z resicami. Oder je zaprt z ekrani in platni z vseh strani, vse je na platformah, v središču pozornosti pa legendarni Elvis, Blackiejevo petstokilogramsko stojalo za mikrofon/gugalnica/poziralnica. Vokal štima, igranje tudi, v refrenih pa že nekaj let na pomoč za bolj poln zvok priskočijo nasneti vokali in nasnete klaviature. Marsikoga moti, mene pač ne; pod črto zveni dobro. Nasploh je zvok zelo dober, vse se sliši čisto in natančno, tudi fuš ali dva, ki se bandu občasno pripeti; vseeno tu govorimo o starošolskem rokenrolskem heavy metalu, ne nastopu Dream Theater. Legendarna L.O.V.E. machine, The Flame, B.A.D. in School Daze kar zletijo mimo nas, nova utrgancija sledi s Hellionom, nato pa se zadeve umirijo s prvo iz serije fenomenalnih Blackiejevih balad, Sleeping in the Fire, med katero 69-letni prdec pokaže, da je njegov vokal res vrhunski – tako dober, da nas takoj zatem spravi na kolena (On Your Knees). Sledita še Tormentor ter The Tourture Never Stops in prvi del koncerta je končan, fantje pa se jadrno poberejo z odra … pa je minila komaj ena šolska ura.

Po ne preveč prepričljivem »we want more« se band vrne z venčkom Inside the Electric Circus/I don't Need No Doctor/Scream Until You Like It, ki končno le bolj razvname obiskovalce, podžge pa jih tudi priredba klasike The Real Me od The Who. Blackie je nekarakterno dobre volje in bistveno več kot v zadnjih letih komunicira s publiko. Med drugim razkrije, da smo bili priča točno stotemu koncertu turneje! (Morda je zato že davno zmanjkalo zaloge majic v normalnih velikostih.) Čas je za drugo balado in tokrat dobimo še eno s Headless Children, Forever Free, med katero se objamejo vsi parčki v dvorani, ogolele glave pa se s steklenimi očmi spominjajo zlatih časov MTV-ja. Nato pa edino pravo presenečenje večera: ugasnejo luči, Blackie zleze na Elvisa in s popolnoma drugačnim uvodom sam začne nesmrtnega divjega otroka, klasiko Wildchild, a publika kot da še nekoliko spi vokalno ne pritegne zraven in W.A.S.P. se oprimejo standardne verzije komada. Za zaključek še standardni Blind in Texas in W.A.S.P. so se ponovno poslovili, tokrat zares.

Vsi se staramo, tudi naši najljubši bandi. Ampak medtem ko se ti na odru še trudijo in iz sebe stiskajo vse kar gre, se zdi sploh ljubljanska publika vedno bolj anemična. Če sem v številnih preteklih reportažah koncertov W.A.S.P. pisal o norenju in divjanju v prvih vrstah ter napenjanju grl za vsako odpeto črko, se je tokrat zdelo vzdušje slabše. Predvsem mlajša publika v ospredju je zelo zadržana. Lepo je sicer srečati številne stare borce, s katerimi se vidimo vedno redkeje, a vseeno sem to pot pogrešal nekoliko več pokoncertne evforije. Blackie … se verjetno še vidimo, long live W.A.S.P.!