Januar se je zaključil na edini dostojni način: s koncertom. Glede na začetno snežno pošiljko sem s koncem meseca iskreno pričakoval klasičen zimski srd – belo in mrzlo, 42 izrazov za mraz po immortalsko, ivje in pogubo, značilno za pokrajino, ki se razprostira za zidom Nočne straže in kjer blodijo Divježi in tisti zombiji; kako se jim že reče po slovensko? Resnični graški zimski srd je bil kot nek slab crossover band: moča, topljenje snega, umazanija na cestah in ulicah, megla, poledica ter skakanje temperature okoli ledišča. Razen fizikalnih kemikov, ki so lahko uživali v zdaj že bojda 19 polimorfnih oblikah ledu (jaz sem ostal pri namišljeni obliki »led 9« iz znanstvenofantastičnega romana), v vremenu zadnje tedne ni užival nihče.

Usoda je velela, da je bolezen odrezala enega od nastopajočih bandov, gotske doomerje Dog Head King, kar je privedlo do manjše razpoke v časovnici, saj sta morala preostala dva zapolniti vakuum (pun intended). Oba sta to opravila z odliko, začenši z melodičnimi death metalci Vûlom, sledili pa so jim post/blackmetalci Urschrei. O osebnih prigodah na koncertu bi lahko napisal maturantski esej, saj ne pomnim, kdaj sem nazadnje klepetal s toliko naključnimi ljudmi s tako pestrimi ozadji. Poleg zvestih avstrijskih podpornikov lokalne scene in kelnarice, ki mi zdaj že pregovorno ponudi zastonj pijačo, sem kramljal v svojem maternem jeziku s Poljakom, ki je včasih živel v Sloveniji in je zdaj v Gradcu, mlado študentko, ki je vzoren primer mešanja avstrijske in slovenske krvi, ter njenim fantom, ki se je iz Maribora pripeljal na koncert. Klub wakuum je bil tako poln in živ kot že »dolgo« ne (vsaj dva mesca, odkar sem bil prvič tam).

Očitno so organizatorji čutili dobro vzdušje in so morda namerno zamaknili pričetek koncerta za slabo šolsko uro. Naključje ali ne, tokrat se je izkazalo za dobro strateško potezo. Okoli devetih so oder zavzeli Hrvati Vûlom, ki plujejo v melodičnih deathmetalskih vodah in občasno nasedejo na doomerske čeri. Iskreno se opravičujem, ker sem pozabil slikati setlisto. Nekako mi je ušlo iz glave, a nič ne de – stavim, da vam, spoštovane bralke in bralci, setlista ne bi preveč koristila, saj so Vûlom relativno nov band na sceni in na tej točki premorejo dva albuma, Walls of Agony (2019) in A Step Closer to the Grave (2023), z gotovostjo pa lahko potrdim bandovo strast na odru. Odkar živim v ljubi Avstriji, kjer se izražanje čustev smatra za »neprofesionalno« in »neprimerno«, bolj jasno čutim razliko med nami jugoviči in njimi. Nam se s tem ne zdi nič narobe, tudi zdravo je! Zanikanje in tlačenje čustev vodi do prenekatere bolezni in zgodnjega groba. Morda pa zato živijo ženske dlje od moških? No, Vûlom so, na čelu s pevcem, iz sebe spustili vsa čustva, ki so jih premogli. Pevcu se je zdel oder utesnjen in na njem je iskal svoj prostor pod soncem, najsi je bilo to na kolenih, na bobnarskem podestu ali kateremkoli nekonvencionalnem mestu, ki se za frontmana »ne spodobi«.

Menjave na odru nisem doživljal negativno, saj sem se zapletel v debate s svojo pisano druščino. Iz zvočnikov je zadonel intro, da je publiko počasi zvabil pred oder in dal vedeti, da teče zabava dalje. Urschrei vizualno niso posebej presenetili, saj sem že tako vajen black metala z maskami, da iskreno ne bil imel nič proti dobremu staremu corpse paintu in obrnjenim križem. Ampak ajde, razumem poanto grajenja atmosfere, da pride glasba do izraza. Morda je bila odsotnost corpse painta simbolično zanikanje okornih žanrskih okvirov, saj je bilo slišati dosti post/blackmetalskih vplivov. Več melodike kot tudi intermezzi brez distorzije so zadeli terno, da se je dvorana skoraj do konca zabasala. Ko sem vmes na hitro skočil do bara, sta me presenetila prav tako nabit prostor in glasno čebljanje. Dobesedno ne bi bilo prostora za vse obiskovalce, če bi želeli vsi hkrati poslušati nastop. Urschrei imajo na moje presenečenje relativno skopo glasbeno ponudbo, saj glede na to, da obstajajo že skoraj dve desetletji, na Metal Arhivih nisem našel nič več od zastaranega in še vedno aktualnega albuma Dekadenz (2013), ki premore dobro uro glasbe. No, vsaj ni težko uganiti, kaj so igrali, kajne?

To je pa to. Čeprav sem si rekel, da moram v duhu predvolilnega časa napisati kaj pikrega čez naše vrle politike z vseh političnih polov, ki se z medsebojnim obtoževanjem in aferami res spuščajo na nivo opic, nimam pri roki kaj konstruktivnega, da bi jim nastavil ogledalo. Najbolj me zabava, da je trenutno v modi, da v imenu integritete radi uporabljajo ne eno, ampak kar dve piki na koncu povedi. Ker ena pika ni dovolj, potrebujemo očitno zdaj dve piki. Dokončno piko. Ker smo na glasbeno obarvani platformi, političnim strankam predlagam, da vse izdajo predvolilni single po vzoru avstrijskih svobodnjakov. Je Slovenija pripravljena na nov narodno-zabavni rock?

P. S.: Vas »Ein Song. Ein Ziel. Ein Klick.« morda spominja na retoriko nekega slavnega avstrijskega slikarja, ki je rad slikal nemške ovčarje?