Spomnim se, kako smo včasih razglabljali, kako bi bilo dobro, če bi živeli v Münchnu ali pa vsaj na Dunaju. Zakaj? Odgovor se skriva v rubriki Koncerti. Preštejte, kolikokrat je kot kraj koncerta napisana bavarska prestolnica. Ni turneje, ki se ne bi ustavila tam. V radiju dvesto kilometrov pa si lahko vsak band ogledaš dva in tudi trikrat. Pride dan, ko morajo “ubogi Hansi” celo izbirati, kam se bodo tisti večer odpravili na koncert. Nič drugače ni bilo pred leti, medtem ko smo bili pri nas lahko veseli, če smo dvakrat na leto šli na koncert na Metelkovo.
Po posameznih “prebliskih” je prišlo čudežno leto 2000, ko so v našo preljubo deželo prišli Iron Maiden, Pantera in Dream Theater; to je bilo približno tako, kot če bi na lotu trikrat zadel sedmico. Jasno je, da se to ne more ponavljati, tako velikih bandov je le malo, pa tudi vsako leto se ne odpravljajo na turneje in zato naša pričakovanja glede koncertov tujih bandov ne smejo biti tako visoko postavljena. Zaenkrat so naša realnost (tudi zaradi tega, ker smo brez primernega koncertnega kluba) še koncerti na Metelkovi, v K4, Podlagi. A vseeno se je v zadnjih dveh letih situacija glede teh koncertov zelo popravila. Obiskali so nas številni odlični in znani (ne sicer take zvezde kot leta 2000) metal bandi. A zelo razveseljivo pri tem je dejstvo, da so za to poskrbeli različni organizatorji (vsaj štirje), da so ti bandi predstavljali različne zvrsti, kar je tudi nekaj novega; in da so bili koncerti večinoma zelo dobro obiskani. Le dobro obiskani koncerti pa so garant, da bodo organizatorji začeli ciljati na še večje bande; le kdo si ne bi želel pri nas gledati Helloween, Children Of Bodom, Hammerfall, Hypocrisy in podobne “kalibre”.
Seveda pa ne smem pozabiti številnih koncertov domačih bandov, ki so sedaj dobili novo lepo priložnost – metal večere v Hound Dogu. Prvi je na vrsti 19. oktobra, ko bomo priča novemu mejniku slovenskega metala – naši verziji “Metal for Muthas Vol. 1”.