Ime intervjuvanca: Ramiz Derlić
Ime organizacije/društva: Društvo IndiJanez (sekcija Sindian)
Lokacije delovanja: Maribor, Ljubljana, Zagreb
Glasbena zvrst/žanr: večina nekomercialnih žanrov (metal, indie, HC, punk, reggae)
Kontaktna e-pošta: info@klub-mc.si
Spletni strani: www.sindian-underground.com, www.pekarna.net
Facebook: mc.pekarna.maribor & sindian.live
Član banda: ne
DEJAN: Kdaj si se začel ukvarjati z organizacijo koncertov?
RAMIZ: Začetki segajo v leto 1998, ko smo začeli s pripravo klubskih koncertov v MC-ju. Priključil sem se društvu in kmalu postal predsednik. Leto 2005 štejemo za začetek Sindian sekcije, ko smo organizirali Avulsed, kmalu zatem so se vrstili Dark Funeral, W.A.S.P., Korpiklaani ...
DEJAN: Kako se je vse skupaj razvilo? Načrtno?
RAMIZ: V alter sceni zadeve na začetku ne potekajo načrtno. Stvari nekako najdejo tebe. Ekipa, ki je delala do leta 1998, se je znašla v finančno-organizacijskih težavah in je prosila za pomoč. Takrat sem bil svetovalec v močnem računalniškem podjetju in sem si to izbral kot hobi. S časom sem se polno posvetil klubu in kulturi, kasneje pa smo v društvu razširili dejavnosti vse do danes, ko se ukvarjamo z zdravjem, socialnim varstvom, mladino ... Baza seveda ostaja, in sicer MC Pekarna in sekcija Sindian.
DEJAN: Kdo je ustanovil društvo in kako je prišlo do imena Kulturno društvo Mladinski center IndiJanez? Ima ime kakšen poseben pomen?
RAMIZ: Ustanovitelji so bili nadobudni alternativci, ki so sodelovali pri prvih vsebinskih zametkih KC Pekarna, tako da so leta 1994 odprli takrat imenovani Studio MC in dve leti kasneje ustanovili tudi naše društvo s takratnim imenom KUD IndieJanez. Neodvisni Janez bi rekel. Čemur smo zvesti še danes. Pa malo Indijancev zraven, takih slovenskih. Ime smo zdaj skrajšali na Društvo IndiJanez, ker trgovki v trgovini pač težko narekuješ toliko besed, prav tako pa predstavlja velik del dejavnosti z drugih področij, kot sta kultura in mladina.
DEJAN: Lahko na kratko opišeš ekipo, s katero sodeluješ?
RAMIZ: Ekipa šteje okoli 5 do 6 ljudi. Vsak dela neko svoje delo izven koncertov, potem pa se projektno sestajamo in delamo. Vsi smo nekako deklice za vse, v enem trenutku delaš administrativna dela, v naslednjem pečeš na žaru za nastopajoče. So pa sami zlati ljudje, nikomur ni vzgib denar. Vsak koncert nam je dogodivščina, danes temu pravijo team building. S psihedeličnimi debatami v kombiju, ko se vračamo domov ob jutranji zarji.
DEJAN: Delujete samo v Mariboru ali še kje drugje?
RAMIZ: Trenutno smo precej fokusirani na Zagreb. Tam načrtujemo v prihodnosti kar nekaj koncertov. Nekaj dogodkov tudi v Ljubljani, običajno z Veselimi Dihurčki.
DEJAN: Kakšna je tvoja vloga znotraj vaše ekipe?
RAMIZ: Moja vloga je sprejemanje odločitev, odgovornosti. In promocija. Delno tudi koordinacija ekipe, vendar v pretežni meri vsak ve, kaj je treba narediti, in vse poteka precej gladko.
DEJAN: Zlati časi metala so v Mariboru mimo. Medtem ko smo lahko v letih od 2006 do 2008 mesečno obiskali koncert kakšnega banda svetovnega formata, je tega vedno manj. Kaj meniš, da se je zgodilo in zakaj?
RAMIZ: Osnovni razlog je, da v Ljubljani pride na koncert več ljudi, ker je približno v geometrijskem središču Slovenije. Če k temu prištejemo še vse turiste in maso študentov, ki jim je vseeno, ali je koncert med tednom ali čez vikend, je razlog jasen. Kraj nastopa v večini primerov izberejo ali zahtevajo predstavniki nastopajočih. Velikost mesta je pri tem ključni dejavnik; več dobiš, več lahko ponudiš. Ko smo dogodke prenesli iz Štuka v Ljubljano, smo ugotovili, da je število Mariborčanov na koncertih skoraj enako, mnogim drugim pa smo zmanjšali stroške poti. Sam nisem tako velik lokalpatriot, da bi rinil z glavo skozi zid. Če uspemo dobiti kak dogodek v Maribor, je to srečna roka pri datumu, če pride na vikend.
DEJAN: Če bi bila lokalna podpora v Mariboru večja, bi si upal spet pripeljati band, kakršen je W.A.S.P., ali že takrat nisi računal kaj prida na mariborsko sceno?
RAMIZ: Pri teh stvareh ne razmišljam o lokalni podpori kot ključnemu dejavniku, je pa dobrodošla. V Mariboru se je scena začela, ker so nas nekateri organizatorji iz Ljubljane tam zavirali. Kasneje smo te stvari zgladili in smo lahko začeli razmišljati širše. Seveda bi z veseljem spet pripeljal velika imena v Maribor. Tukaj je produkcija za nas enostavna, vsi se poznamo, upravljamo z odličnim klubom MC Pekarna in še vedno smo v tesnih stikih s po mojem mnenju najboljšo klubsko dvorano v Sloveniji, in sicer Štukom.
DEJAN: Obstaja kakšna stvar, ki je pri organizaciji koncertov ne maraš?
RAMIZ: Če band pride pred dogovorjenim časom (smeh). Ne maram prazne dvorane in hladne publike. Če se zgodi polom, smo vsi nesrečni. Ne gre za denar. Pripeljemo band svetovnega ranga, pa se nekatere stvari pač ne poklopijo in ni pravega vzdušja. Delamo zato, da nasitimo glasbe željne duše, in če se to ne zgodi, smo vsi poklapani. Na srečo se to ne zgodi skoraj nikoli. Aha, pa včasih sem nesrečen, ker zaradi dela ne morem noreti med publiko. Kar pa ne pomeni, da se to ne zgodi (smeh).
DEJAN: Kaj te pa pri tem delu najbolj veseli?
RAMIZ: Neka kemija, ki je ne znam opisati. Organizatorji tovrstnih koncertov smo kot nekakšen medij, ki povežemo publiko in umetnike na odru. Če ti uspe, gre ta pozitivna energija skozi tebe. Seveda tudi veliko druženja znotraj scene, tako z nastopajočimi kot tudi obiskovalci. Pa saj smo sami prijatelji na kupu, kako bi me ne veselilo?
DEJAN: Ali pri bandih, s katerimi sodelujete, kar koli pogrešaš?
RAMIZ: Nimam pričakovanj, razen profesionalnosti, kar večina bandov, s katerimi sodelujem, izpolnjuje.
DEJAN: Kaj te je pri tvojem delu najbolj presenetilo?
RAMIZ: Da lahko pevec popije 2 litra vodke in nekaj pirov pred nastopom in naredi svoj najboljši performans ever. Finci pač.
DEJAN: Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor nisi želel izpolniti?
RAMIZ: Tudi to se zgodi, ampak v vsem času morda 2- ali 3-krat. O podrobnostih ne bi. V takih primerih uporabim sklenjeno pogodbo. Drugače pa je ravno moje delo, da izpolnim in realiziram neke nemogoče zadeve in zahteve.
DEJAN: Imaš na področju organiziranja koncertov kakšne konkretne razvojne cilje za prihodnost?
RAMIZ: Trenutno smo fokusirani na razvoj na Hrvaškem. Tam sodelujemo s številnimi deležniki in mislim, da nam gre dobro.
DEJAN: Imaš na svojem seznamu želja morda še kakšen band, ki bi ga rad predstavil mariborski publiki?
RAMIZ: Die Toten Hosen? Mah, saj mariborska publika zna priti z nami kamor koli. Moraš videti te objeme v Zagrebu in Ljubljani na vratih! Drugače pa delamo na obujanju dobrih underground bandov, ki ne nastopajo prav veliko. Take butične zadeve, kot so bili pred leti Avulsed, Månegarm itd.
DEJAN: Kaj bi priporočal mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?
RAMIZ: Ne bodi kopija in nastopaj z dušo.
DEJAN: Katere pogoje morajo izpolnjevati bandi, da lahko sodelujejo s Kulturnim društvom Mladinski center IndiJanez?
RAMIZ: Žal so v zadnjem času za bande slabe razmere za promocijske koncerte v živo. Manj je publike, ki bi raziskovala kot nekoč. Po drugi strani pa imajo številne možnosti, da se relativno poceni promovirajo po drugih kanalih in povečajo prepoznavnost. Rekel bi, da se pričakuje, da je band že naredil neke korake v smeri prepoznavnosti v našem okolju. Pa dober mora biti, seveda. Primer je zasedba Within Destruction. Lokalni bandi imajo pri nas vedno odprta vrata, velikokrat tudi kot support večjim skupinam.
Kar se tiče znanih imen, pa ne smejo širiti nestrpnosti, vzgib za njihovo delo naj ne bi bil denar, ampak zgodba, občutki, vizija. Ne delamo torej komerciale, bolj je posebno in ekstremno, raje smo zraven.
DEJAN: Kaj pripravljaš z ekipo v bližnji prihodnosti? Bi želel kar koli izpostaviti?
RAMIZ: Zaenkrat veliko klubskih dogodkov na domačem terenu, dosti izven metala, npr. Niet, Urban & 4, Brest ... Smo pa v dogovorih za nekaj večjih zadev. O tem boste zvedeli kmalu.
