A kej plavate čez ocean?

Nekako bo tale uvodnik malo drugačen od prejšnjih. Tokrat ne bom težil z novostmi na Paranoidu (ker jih tako ali tako sami vidite), niti ne bom našteval kaj bo novega (ker potem dostikrat iz kakšne ideje ni nič, pa še presenečenje pokvarim) in niti hvalil se ne bom (kar bo tistim, ki me poznate, malo težko razumeti). Tokrat bom malo razglabljal o...
Zadnjič me je ob poslušanje plošče nekaterih novejših bandov "made in USA" preletela in udarila po glavi misel o tamkajšnji sceni. Sej ni nič novega, da se tam pač navdušujejo nad drugimi bandi in drugačnimi podzvrstmi metala kot pa mi tukaj v Evropi, ampak včasih se pa zgodi kaj zanimivo čudnega, sploh pa me je začelo zanimati, kaj se tam dogaja sedaj.
Če se najprej vrnem nazaj v preteklost. Začetek osemdesetih Britanci pogruntajo in uveljavijo NWOBHM (New Wave Of British Heavy Metal). Seveda morajo biti Američani boljši in čez nekaj let pridejo na dan s thrashem in malo kasneje začnejo po floridskih kleteh žgati death metal. In da ne pozabim, cela osemdeseta gojijo glam metal, čigar bandi po prodajanosti plošč podirajo metalske rekorde po svetu. Malo za njimi thrasherjev ne manjka tudi v Evropi (sploh ko v igro stopijo Nemci), za evropski death metal zvok in bande pa skrbijo Skandinavci (ki začnejo malo kasneje doživljati hude napade melodike, predvsem iz Götteburga). In ko spet nekaj pride iz Anglije - doom metal namreč - se Američani gladko poserjejo na bande a la My Dying Bride, Anathema itd. Pri njih takrat vlada ekstremno brutalni death metal, označen za newyorškega. In je jasno, da so imeli poslušalci le-tega o britanski melanholičnosti mnenje, da je to kvečjemu za od dežja zamorjene "englishmane". Če že ne v Ameriki, pa postane slednja zvrst popularna po Evropi.
In zdaj me zanima kako je danes. Pač, kar sem opazil, prebral, poslušal... Na black metal se Američani očitno ne ozirajo kaj dosti. Sej se najdejo ameriški black metal bandi, ampak če nimajo za svojo osnovo death metala, so več ali manj kvazi. Preprosto - corpse painti in coca-cola ne gresta skupaj. Trenutno v Ameriki glam metal doživlja svoj veliki povratek. Reunioni in/ali turneje in/ali nove plošče v starem slogu bandov Poison, Warrant, Cinderella, Mötley Crüe,... Ampak vse po vrsti zanimajo samo domači logi, zadnjih nekaj let nihče od naštetih in še kakšen tič takega kova po moje ne pride v Evropo niti na turizem, kaj šele na turnejo. Zakaj, se ve. Ker imamo že nekaj let v prav lepem razcvetu pohod speed/power metala, seveda z evropskimi bandi kot so Hammerfall, Rhapsody, Grave Digger, Labyrinth, Primal Fear, Gamma Ray,... V USA pa imajo seveda svoj odgovor: ne primankuje jim bandov ki mešajo power, speed, thrash in progresivo v drugačnih razmerjih kot evropski predstavniki. In še zdaleč niso zanič. Nisem pa našel novega in velikega ameriškega metal banda, ki bi žel slavo tudi v Evropi. Mogoče pa prav zaradi tega, ker tam ni nobenega novinca, ki bi lahko celemu svetu pokazal, kaj je metal, saj tam razsaja kuga bandov, ki jih na vsak način hočejo stlačiti v metal. Aja, pa servira ti jih MTV, ki ima (vsaj v Evropi) za kakršnokoli omenjanje ali celo pomišljanje na metal predvideno kazen poslušanja umetnih nadomestkov glasbe (fora cukra in natrena).
A veste kdo, pa najmanj komplicira okrog tega? Japonci. Lepo sedijo na svojih stolih in poslušajo (tuje) nastopajoče, na koncu ploskajo in ostajajo pri tradicionalnih bandih ali inspiriranih od tradicionalnega metala. Mogoče gre pa res kdo še premalokrat na obisk k rumenim.