Much too much

Zadnjič sem okrcal založbe, ki kot po tekočem traku izdajajo plošče novih bandov, ki so večinoma brez lastne identitete, oziroma xy-ta kopija znanih, uveljavljenih bandov. Da ne bi kdo narobe razumel, seveda novi bandi morajo nastajati, scena se mora razvijati. A vsako sranje le ne more priti na tržišče, poiskati je potrebno predvsem mlade, kvalitetne bande in jim dati priložnost.
A tržišče ni prenasičeno le od teh bandov, tudi velika imena niso tako nedolžne ovčice kot se zdi na prvi pogled. No, tu je spet potrebno biti previden, kajti bandi sami ne izdajajo albumov, ampak jih založbe. Odnosi na relaciji band – založba pa niso poznani nobenemu od nas. Če bi se dalo kupiti le navadne studijske albume, bi bilo vse lepo in prav, a temu ni tako. Posamezni izvajalci dosti menjajo založbe, kar je čisto normalen pojav. In kaj se zgodi, ko band zamenja založbo X za Y. Kar naenkrat v trgovinah izginejo prvotno izdani albumi in se pojavijo re-releasi celotnega bandovega kataloga (ni važno ali s strani založbe X ali Y; odvisno od pogodbenih določil) in to lahko pomeni tudi do 10 novih albumov. Ni je večje »nategancije« fanov, kot so re-releasi. Doma imaš vse albume najljubšega banda in nekega ljubega dne vsi ti ponovno izidejo z eno, dvema bonus skladbama, novim bookletom, če je možno še z novo naslovnico. Kaj naj sedaj naredi fan? Naj še enkrat kupi vse albume zaradi tega bonusa? Ali ne bi bilo dovolj, če bi vsi ti bonusi izšli na enem CD-ju? Mislim, da bi vsi bili bolj zadovoljni; razen založb, ki vseeno z re-releasi prepričajo prenekaterega fana. S tem pa mu onemogočijo, da bi spoznal kak nov band. Smiselni se mi zdijo edino re-releasi albumov, ki so pred mnogo leti izšli na LP-jih ali tudi CD-jih in jih je že dolgo nemogoče dobiti.
Neka založba je tako nekaj časa nazaj izdala re-release albumov, sedaj pa so na vrsti še paketi s po več CD-ji njenih bivših in sedanjih bandov ter še »best of« CD-ji. S tem smo prišli že na naslednjo vrsto v veliki večini nepotrebnih izidov. Band zamenja založbo, stara založba izda »best of«, band čez leto, dve razpade, pade naslednji »best of«, čez par let je reunion in to po možnosti z novim »best of« albumom. Včasih pa založbe te vrste CD-jev izdajajo kar tako, same si že izmislijo kak »genialen« razlog, zakaj. Kot nalašč si za datum izida izberejo čas, v katerem se nahajamo – predbožično-novoletni; torej čas daril. Kot da to še ne bi bilo dovolj, nas v tem času zasipajo z raznimi »tribute to bla, bla, bla« albumi in pa ne vem kakšnimi kompilacijami.
Ko potegneš črto pod vse to, potem prideš do spoznanja, zakaj prenekaterim založbam in bandom ne uspe. Zato, ker je trg prenasičen s polno, po domače povedano, bedarijami. VENDAR, za nas to ne velja v taki meri, kot za »metalsko razvitejše države«. Zakaj? Ker vsega tega v naših trgovinah ne moreš kupiti; na žalost pa to velja tudi za albume, ki bi se jih spodobilo dobiti. A to je že druga zgodba…