"Strato-Gama-Ween-Fall metal"

Prejšnji teden sem se pogovarjal (beri: delal intervju) z Andy B. Franckom, Symphorce pevcem, ki ga nekateri bolje poznate kot Brainstorm frontmana. Po "obdelovanju" njihovega zadnjega albuma PhorcefulAhead (meni osebno eden najboljših power metal albumov tretjega milenija), je beseda nanesla na trenutno stanje v metalu, natančneje na izdajo novih albumov.
V zadnjem letu, dveh smo priča pravi poplavi novih izidov; teh je mnogo več kot v preteklosti. Zakaj je temu tako? Poglejmo najprej že uveljavljene bande. Ti ne izdajajo novih izdelkov prav nič pogosteje kot na začetku svojih karier. Prej nasprotno, sedaj si vzamejo še več časa, da naredijo svojemu imenu primeren izdelek (no, komu se tudi ponesreči). Po drugi strani je v zadnjih letih nastalo pravo morje novih bandov, ki vsak mesec na trg spravijo na desetine novih albumov. Trenutno taka situacija še posebej vlada na področju power metala, kjer založbe podpisujejo z vsakim bandom, katerih člani izpolnjujejo naslednje "zunajserijske" sposobnosti: 1. Kiskeja skinem "u nulo", 2. kar zna Hansen, znam tudi jaz, 3. ta trenutek lahko zamenjam Johanssona pri Stratovarius, 4. z mano bi bili Hammerfall še uspešnejši, 5. moje klaviature so bolj simfonične od vsakega orkestra. Več teh točk zbere posamezen band, prej bo njegova plošča v trgovini. Zadostiti tem pogojem pa je danes mala šala in nekatere založbe so prav specializirane v iskanje takih "talentov", katerih imena sploh niso važna. Že čez leto, dve, najkasneje po drugem albumu pa za te razne Strato-Gama-Ween-Fall klo(v)ne nihče ne bo vedel, da so kdajkoli obstajali. Krivdo, da je na trgu presežek takih albumov gre bolj kot bandom pripisati založbam. Ti poleg tega, da izdajajo vse (ne)mogoče, od bandov še zahtevajo, da zvenijo čimbolj kot Stratovarius, Gamma Ray, Helloween itd.
Danes je tako v power metalu, včeraj je vsak, ki je imel pet minut časa, izdal black metal album, jutri bo…
(nadaljevanje sledi)