Leto 2012 se je zame izteklo v znamenju odkrivanja novih, zanimivih bandov, ki igrajo »odpičen« (beri: avantgarden) simfonični black metal. Nazadnje odkritim Wallachia, ki sicer v podzemlju strašijo že od srede devetdesetih let prejšnjega stoletja, se tokrat pridružujejo »mladi«, leta 2007 ustanovljeni francoski Abstrusa Unde. Gre za prav poseben band, deseterico (!), ki na eni strani udarja klasično, hitro ter agresivno, medtem ko po drugi strani ranljivo dušo boža z nežnim klavirjem, čelom, violino in sopranom. A če bi bilo to vse, potem ne bi govoril o »odpičenem« odkritju, temveč samo o novem kvalitetnem bandu, ki je po dvajsetih letih razvoja tega podžanra še zmeraj sposoben ustvarjanja zanimivih in svežih komadov.
Pa naj začnem na začetku, pri strukturi albuma in uvodni pesmi. Introspection je instrumentalna skladba, ki temelji izključno na klavirju. Po prvem in še n-tem poslušanju vzbuja podobne občutke kot konec devetdesetih izdana pesem Torn z albuma Parody Of The Mass daleč podcenjenega norveškega glasbenega fenomena Morgul. Introspection posreduje močna čustva, ki jih poslušalec odvisno od razpoloženja lahko primerja ali interpretira z vso žalostjo in tegobami tega sveta ali nenadnim razodetjem oziroma odkritjem luči življenja. Ker se Abstrusa Unde zavedajo čustveno nabitega uvoda, z drugo skladbo ne udarijo kar z vso močjo po ranljivem poslušalcu, temveč prepustijo sopranu, da prebije instrumentalno zasanjanost in pripravi teren še za metalske instrumente. Simfonični black metal, ki sledi, je oplemeniten z jazz elementi, komorno glasbo in cirkuškimi melodijami, s kakršnimi so recimo zasloveli norveški Vulture Industries. Preko dveh skladb Francozi gradijo pot do vrhunca prve polovice albuma, skorajda desetminutne Carrousel, pri kateri že ime pove, kakšne melodije v njej prevladujejo. Sledi intermezzo, instrumentalna The Gutter, nato pa ponovno stopnjevanje vzdušja do zadnje metalske skladbe na albumu, nekaj več kot osemminutne Suune Kvalta. Obe pesmi, Carrousel in Suune Kvalta, odlikujejo vse že omenjene glasbene prvine, izpostaviti pa je treba še zborovsko petje in klarinet, ki se v black metalu ne pojavlja ravno pogosto, ter seveda še zlobni blackmetalski vokal, ki odlično podčrta metalski del albuma in predstavlja krasno nasprotje nežnemu ženskemu petju. Album se zaključi s še tretjo, in sicer dolgo moderno instrumentalno skladbo 4.12.12.12.1, ki pa tokrat ni samostojna pesem, temveč nadaljevanje Suune Kvalta. Torej: devet pesmi, od teh šest metalskih, trije instrumentali in dva vrhunca, ter en fantastičen album.