Prav lepo je videti, da se še vedno da najti bande, ki so zanimivi, kvalitetni in katerih glasba ni sama sebi namen. Še toliko lepše je v tistih primerih, ko gre za relativno mlad band, kateremu undergound omogoča pogoje za neobremenjeno komponiranje glasbe. Prav to so Agalloch, katerim lahko nanizamo še marsikateri pozitiven pridevnik. Pa pojdimo lepo po vrsti. Morda bi na hitro Agalloch lahko okarakteriziral kot doom metal, vendar prefinjeno vnešeni elementi dark, black, gothic, pagan metala, pa tudi rocka dajejo jasno vedeti, da je okarakteriziranje tega banda lahko predmet razprave.
Ashes Against The Grain je tretji album te zasedbe, ki presenetljivo prihaja iz Oregona v ZDA. Presenetljivo zato, ker bi njihov slog zlahka pripadal tudi kakšnim Finskim ali Švedskim glasbenikom. Kakorkoli, Agalloch so doma nekje med počasnim in srednjim tempom, melanholični, a ne negativno otožni. Dolgi komadi delujejo monotono le do tedaj, ko se zares spustite v tole ploščo, saj Agalloch ustvarjajo odlično atmosfero in stopnjujejo dogajanje. Kitare pri Agalloch prakticirajo tekoče, čiste melodije, bobnanje skrbi zgolj za ritem ter lepo uravnava hitrost dogajanja celega komada, vokalist pa pokaže vse od black do clean vokala. Vokala v uri glasbe na Ashes Against The Grain ni obilo – od osmih komadov so trije inštrumentali, pri ostalih petih pa besedilo sestavlja le nekaj vrstic. Pri Agalloch so pač glavne kitarske melodije.
Na Ashes Against The Grain so Agalloch pokazali odraslo glasbeno ustvarjanje, neklišejsko, zanimivo, z dovolj dogajanja in nabito z atmosfero. Zelo priporočljivo za vse ljubitelje melodičnih in/ali počasnejših zvrsti metala.