Grob prednikov, kakor se v prevodu glasi ime skupine Ahnengrab, morda res najprej izzove misel, da gre po imenu sodeč za še eno generično nemško folk metal skupino. Že res, da so Nemci in ustvarjajo folk metal, vendar so vse prej kot generični. S folk metalom namreč združujejo nekaj prvin power in black metala. Na prvi pogled omenjeni zvrsti res ne sodita skupaj, a je peterici kljub temu uspelo uspešno integrirati nekaj elementov ene in druge v zelo poslušljive pesmi.
Akustični intro se po štiridesetih sekundah kar nadaljuje v prvo pesem Seeking For The Past, v kateri zaobjamejo bistvo celotnega albuma. Violine in clean kitare se na nekaj točkah harmonično izmenjujejo in dopolnjujejo, ritmična kitara nudi številnim solažam odlično podlago, vmes pa je še prostora za bolj mirne dele z akustično kitaro. Omenjena pesem je edina z angleškim besedilom, saj so druga vsa napisana v nemščini. Zaradi tega pride vokal že v naslednji pesmi Ruinen veliko bolj do izraza, saj v materinščini enostavno zveni bolj naraven. Večinoma je precej hreščeč in brez globine ter še najbolj spominja na vokal, kakršnega imajo Immortal, Behexen ali Darkened Nocturn Slaughtercult. Kljub ekstremnemu vokalu je do velike mere možno razbrati besedilo. Blackmetalski vokal se za kratek čas spogleduje tudi z drugimi vokalnimi tehnikami, vmes ga zamenja tudi petje, ki pa ne pride najbolj do izraza. Pevec nima pravšnje barve glasu, ki bi se ujemala z njihovo glasbo, se pa s slednjo toliko bolj ujema njegovo umirjeno govorjenje, saj z nizkim glasom snuje zanimivo atmosfero.
Med zapletenejšimi riffi je več bobnarskih prehodov, ki v vsaki pesmi vsaj enkrat vodijo v bolj baladno vzdušje. Bobnarjevo iznajdljivo in raznoliko bobnanje poživi še najbolj enostavne in počasne riffe, ki predstavljajo protituež večini hitro zasnovanih. Poleg tega imajo bobni močan zvok, ki pa ne zasenči drugih inštrumentov. Glasba je zelo razgibana, kar je dobrodošla sprememba v primerjavi z večino (bolj togih) nemških folk metal skupin. S pesmijo Die das Licht nie sehen werden na začetku takoj spomnijo na türinške Menhir ali Odroerir, skladba pa se seveda kmalu razvije v bolj energično in grobo smer. Takoj je moč potegniti vzporednice še z Minas Morgul, le da so Ahnengrab od slednjih bolj originalni in glasbeno gledano bolj podkovani. Na trenutke se zdi, da Nemci tempo in ritem menjajo še prevečkrat, a prehode večinoma lepo izpeljujejo. Občasno imajo tudi krajše Dissection trenutke, saj kakšen riff spominja na njihove starejše izdaje, kot na primer album Storm Of The Light's Bane, nekaj pesmi kasneje pa tudi na njihov zadnji album Reinkaos. V pesmi Feuer Kapitel I – Entfacht na začetku preseneti temen in močan zvok bas kitare, ki za kratek čas stopi v ospredje in začrta ritmični in tonski okvir pesmi, ki je tudi ena od enostavnejših na celotni plošči. Je bolj deathmetalsko osnovana, v svojem bistvu pa ostaja zvesta folk metalu s hitrimi in razgibanimi kitarskimi linijami, ki se razvijajo in nadgrajujejo skoraj do konca pesmi. V drugem delu Feuer Kapitel II – Flammenheer takoj spomnijo na avstrijske Dornenreich. Že začetek pesmi je zelo tipičen zanje, poleg tega pa je zadnji album Avstrijcev, Flammentreibe, tematsko osnovan na ognju (pesmi Flammenmensch, Erst deine Träne löscht den Brand), podobno kot oba omenjena dela pesmi Feuer. Proti koncu je nekaj pesmi precej generičnih, rešujejo jih bolj molovsko obarvane kitare, vzdušje postaja bolj turobno in težko, za kratek čas ga prekine pesem Wind. Izmed vseh dvanajstih pesmi slednja še najbolj izstopa, saj svetle in razigrane melodije violin že na začetku razkrivajo daleč najbolj živahno pesem na celotnem albumu. Pesem Omen, po kateri nosi ime tudi album, je skoraj osem minut in pol dolga pesem, ki sprva narahlo spominja na Primordial, nato pa za kratek čas, predvsem zaradi bobnov, na Bathory. Quorthon je močno zaznamoval že vrsto skupin, med drugim Hel in Ereb Altor, tokrat pa so se mu v spomin poklonili še Ahnengrab.
Ne glede na vse vplive je tako pesem kot celotem album Omen nekaj posebnega. Njegovih dobrih enainšestdeset minut mi je ob prvem poslušanju še prehitro minilo, res pa je, da se v ploščku ne bodo našli tisti, ki nikoli niso marali nemščine iz tega ali onega razloga. Tisti, ki so ob nemščini odraščali ali pa se navdušujejo nad germanskimi jeziki in nad skupinami, kot so Equilibrium ali Minas Morgul, pa Ahnengrab nikakor ne bi smeli spregledati.