Bere te vrstice kak ljubitelj Immanuela Kanta, nemškega filozofa, ki je na noge postavil tako imenovani transcendentalni idealizem? Kant je trdil, da realnosti ne dojemamo takšne, kot je, ampak jo vsak posameznik vidi in interpretira po svoje, skozi lastne čute ter lastno razumevanje in izkustva. Poenostavljeno rečeno, vsak od nas okusi isto pivo drugače, vidi isto zeleno-rdečo travniško bilko v drugih barvnih odtenkih ali razume iste besede na drug način. Če fonetično izgovorim besedo »kerion«, lahko nekdo to razume tako kot opolnomočen ženski ter pogumno-zreč-v-prihodnost glas Olivie Holt, kot tudi resigniran moški pogubno-sludgy-apokaliptičen trpeč krik Aortes. Pogumno je le ena črka stran od pogubno. Carry On je fonetično isto kot Carrion. Kanta bi ta prikladna zmešnjava zagotovo intelektualno stimulirala in bi jo vsekakor vključil v svoje klasično delo Kritika čistega uma.

Carrion je mrhovina, razpadajoče in gnijoče meso, neprimerno za uživanje. Mrhovina je znana in pogosto uporabljena prispodoba za trpljenje, agonijo, brezup, zapisanost koncu in podobna temačna občutja, ki jih opevata, med drugim, doom in sludge metal. In smo (spet) pri predalčkanju: Aortes se postavljajo med območja post metala, doom metala, blackened hardcora, noise and ambienta. Se strinjam, dodal bi še vse možne permutacije teh podzvrsti, posebej post hardcore, kjer je občutna raba disonance in drone elementov, ki kar prebadajo dušo. Na neki način mi Carrion deluje podobno kot Norna, a po doomovsko upočasnjenem tempu in dosti bolj apokaliptičnem odnosu do notranjega sveta.

Ob prvem poslušanju mi je deloval vokal preveč histerično, celo na moteč način. Kričanje na vse grlo, ki pogubi zapisane duše, se sicer sklada s sporočilom glasbe in po par minutah uvodnega Dying World predvsem ponavljanjem končnega verza »We will lose everything we love« v nedogled. Lirika je zelo usklajena z glasbo, istoimenski Carrion je dober primer. Naj citiram izbrane verze: »Carrion hung out to dry/ To watch as life burns/ To watch as time burns /To watch as all burns/ To watch as all burns«. Mokre sanje primerjalnih književnikov. Mrhovina, odrešena trpljenja tega sveta, visi nad propadlim svetom ter z mrtvimi očmi zre, kako je vse v plamenih. Genialno se mi je zdelo, da je band nekje med temi verzi dodal shizofrene drone zvoke kitar in celo saksofona, da so emulirali zvok, ki ga oddaja mrčes, ki brenči okoli mrhovine. Mrčes pospremijo pinkfloydovski »kriki v glavi« (beri: na polovici pesmi Echoes), ki čudovito poudarijo mentalno nestabilnost, ki jo protagonistu povzročata trpljenje in bolečina.

As you fall into oblivion
I hope you'll still hear me
I've loved you all
I've loved you all