Navdih za to recenzijo je bila nedavna nedolžna šala, ki sem si jo privoščil nad nič hudega slutečim »mladim« fanom banda, ki pozna Arch Enemy ekskluzivno kot female-fronted band in zanj »old school« pomeni obdobje Arch Enemy z Angelo Gossow oziroma od albuma Anthems of Rebellion (2003) dalje. »Veš, Angela je trans ženska, Arch Enemy so v resnici v karieri menjali le dva vokalista. Pred zamenjavo spola in imena se je imenovala Johan Liiva. Zamenjava spola je poleg sekundarnih spolnih znakov vključevala tudi operacijo na glasilkah, zato sprememba v vokalnem stilu. Poslušaj debitantski Black Earth, to je pravi Arch Enemy!«. Dve muhi na en mah – s to šalo nisem le nehote postal progresiven in liberalen glasnik pro-trans modne muhe, ki je ameriške demokrate stala volitev, ampak sem še ozavestil nekoga o pozabljenem zakladu, recimo temu »prvi verziji« Arch Enemy.

Moja žrtev mi je čez nekaj dni pisala, da je poslušala Black Earth in da »Uau! Kaj takega! Ampak, moram priznati, da mi sodobni Arch Enemy bolj ustrezajo«. Tudi prav. Namignil sem, da te dni izide sveža izdaja z imenom Blood Dynasty ter da naj posluša glasbo in mi javi svoje mnenje. Da ne bi izpadel idiot, sem si kakopak sam vzel čas za Blood Dynasty, da bom ob debati s kolegom poznal vsaj naslov kakšnega komada ali dveh in znal komentirati odhod virtuoznega kitarista Jeffa Loomisa iz banda (ex-Nevermore).

Ne bom lagal, da me je naklonjenost do Arch Enemy že davno minila. Rise of the Tyrant iz 2007 je bil zadnji album, ki je v meni zbudil prijetna čustva in nemalodušje. Khaos Legions (2011) mi je deloval kot generičen in predvidljiv recept, kjer manjka avtentičnosti. In to je bilo konec ljubezni. Odhod Angele in zamenjava z mlajšo in bolj brhko kopijo tudi nista pomagala v meni vzbuditi občutka avtentičnosti, prej marketinško potezo. Linčajte me, če želite – band mi zadnja leta deluje pozersko, kot neki pop band, zato na zadnjih nekaj izdaj nisem niti trznil. A ker nas leta naredijo modrejša in preudarnejša, da ne sodimo dneva pred večerom, zdaj tipkam te vrstice, da morda prepričam še kakšnega bralca ali bralko, ki si deli moje predsodke o bandu, da mu oziroma ji da novo priložnost.

Če sem že zgoraj omenil kadrovske spremembe – Jeffa Loomisa je na kitari zamenjal Joey Concepcion, drugi so ostali »isti« – zimzelena ritem sekcija že od 1998 s Sharleejem D'Angelom na basu in Danielom Erlandssonom na bobnih, edinim ustanovnim članom in »šefom banda« Michaelom Amottom ter, zdaj že »staro«, pevko Alisso White-Gluz, ki bandu služi že več kot desetletje.

Dvanajst je zaporedna številka studijskega albuma, četrta z Alisso. In kakšen vpliv ima postava na glasbo? V bistvu nikakršnega. Četudi sem preskočil praktično celotno obdobje Arch Enemy z Alisso, je takoj prepoznavno, da gre za Arch Enemy. Produkcija je na zelo visokem nivoju, če slučajno koga zanima. Ne vem, zakaj mi je to takoj padlo v uho: razločno se sliši vse inštrumente, večglasja in večplastne melodije. Všeč mi je, da si je Alissa kot začimbo drznila vpeljati clean vokale – malo, a ravno dovolj, da popestri izkušnjo in popelje bandov zvok na novo evolucijsko stopnjo. Refren komada Illuminate the Path mi je s clean vokali priklical Alissin bivši band The Agonist (Poznate? Jaz sem jih poznal, še preden so bili kul …) in pomislil sem, le kaj se kaj dogaja z njimi … A to je zgodba za drugič. Istoimenski Blood Dynasty je komad za tiste še-bolj-melodične metalce, kjer »melodičen« potisne »metal« na zadnji sedež.

Paper Tiger odstopa od kataloga s tem, da ima zelo glam-speed-heavy metal ustroj, a z žigom Arch Enemy. Še večji čudak albuma je komad Vivre Libre, ki je priredba francoskega 80s rock banda Blasphème. Edina balada s 100-odstotnimi clean vokali za sproščanje močnih čustev. Liars & Thieves konča album z bolj thrashy pridihom in reče bobu bob. Komadi, ki jih nisem specifično omenil, so mi zveneli arhetipično Arch Enemy brez posebnosti in posledično nimam veliko povedati.

Zgornje pljuvanje po skupini vzamem nazaj, Blood Dynasty me je iskreno pozitivno presenetil – kot celoten paket. Po pol ure se resda začnejo komadi malo ponavljati, predvsem melodičnost in brutalnost, a pod črto nimam pripomb. Pripravljen sem za odprto debato s kolegom o albumu Blood Dynasty kot celoti kot tudi morebitnih izgovorih in argumentih, če me slučajno ujame na moji zgornji laži o menjavi le dveh vokalistov …