Avven so pred leti prodrli na slovensko metal sceno z relativno unikatno fuzijo folk rock in folk metala. Besedo relativno sem uporabil zato, ker je bila šesterica oziroma takrat sedmerica vokalno precej podobna velikemu bratu slovenske rock scene, za slovenske razmere velikanskim Siddharta. Ta okoliščina se je z novim studijskim izdelkom spremenila, tako kot se je tudi povsem spremenil glasbeni pristop, kateremu je botrovala bandova odločitev, da skoči v povsem drugačne glasbene vode. Z modernizacijo Avven torej niso več folk rock/metal zasedba, temveč njihovi folklorni metalski ritmi zvenijo danes metalcorovsko.

Če ste ob zadnjem stavku torej dvignili obrvi, ker ste pri branju bili dovolj pozorni, da ste opazili, da je band kljub vsemu obdržal folk elemente v svoji glasbi, ki jih zdaj križa z metalcorom, in se pri tem čudite, kako hudirja pa to dvoje sploh gre skupaj, imam za vas na tem mestu dve sporočili: a) tudi sam sem si sprva postavil isto vprašanje in b) kombinacija je super, če glasbeniki vedo, kaj počnejo. Avven po mojem mnenju torej več kot dobro vedo, kako se streže stvarem, zaradi česar je EOS izdelek, ki hitro navduši in zna navdušenje obdržati. Plošček se začne epsko, in sicer s klavirjem in otroškim petjem »We are the red sun«, nakar po le nekaj sekundah udarijo tipični core ritmi. Že na tem mestu pa zasedba začne tudi s predstavitvijo fuzije folk metalcora, ki temelji vokalno na growlu, screamu in clean petju, kitare proizvajajo avvensko nalezljive riffe, ki jih band tipično prekinja z breakdowni, za folk vzdušje pa poskrbijo dude, ki so postavljene v zmeraj slišno ozadje. Zelo zanimiva popestritev so še klaviature, ki včasih bolj, spet drugič malo manj zvenijo iz prav tako dobro slišnega ozadja, s čimer so potemtakem kitare in bobni zmeraj tisti dominantni instrument, na katerem se gradijo glavni ritmi in melodije.

Medtem ko je glasbena izvedba oziroma riffovje zelo privlačno, bi osebno največji minus pripisal zvoku. Ta bi moral biti znatno polnejši, saj je band pred kratkim v živo v Mariboru pokazal in dokazal, da ve, kako morata zveneti dve kitari, kar recimo na ploščku skorajda sploh ne pride do izraza. Drugi primanjkljaj na področju zvoka pa je njegova čistost, za katero pa verjamem, da je večini všeč točno takšna, kot je. Metalec v meni bi si na določenih mestih pač zaželel malo več surovosti, medtem ko je recimo med baladnim Away tudi zvokovno vse na svojem čisto pravem mestu.

Če bodo znali Avven obdržati ta nivo pisanja tudi z naslednjim dolgometražcem, za katerega upam, da sledi kmalu, se nam obeta še kar nekaj všečnih uric zabave v njihovi družbi.