Najprej naj obrazložim, kaj me je pritegnilo k temu da predstavim album skupine, ki igra glasbeno podzvrst, ki mi osebno ni ravno blizu. Najprej me je v oči zbodla naslovnica, ki je v večini primerov (hočeš ali nočeš) prvi stik s skupino. Ta neizpodbitno asociira na umetniške slike, ki jih lahko občudujemo na albumih skupine Voivod. Drugi dregljaj k zanimanju za ta album pa je bila samopredstavitev skupine, ki se po poslušanju celo ni izkazala kot zvijača, čeprav vseeno malce dvomim v ustreznost oznake. Pravijo, da so »blues crust« skupina iz Oaklanda. To je njihov studijski prvenec, imenuje pa se Exitium.
Zaradi vsebine albuma in vseh predstavljenih okoliščin se zdi, kot da je bil album posnet v neki kalifornijski koči, globoko v gozdu, v »sodelovanju z naravo«. Brez negativnega prizvoka: »gozdarski metal«. Zvok kitar in predvsem basa je kot zvok bagra, ki ruši drevje, zvok bobnov pa kot (posledični) padec izruvanih dreves. Vse se odvija izredno počasi, a z zanosom, začinjeno je z doom instrumentalno atmosfero in death metal vokalom v spremstvu zanimivih besedil. Pri teh se pozna, da je angleščina njihov materni jezik, a jih je zaradi njihove izvedbe težko »dešifrirati«, celo ob prebiranju lahko mogoče kdaj izgubite sled. V prvi pesmi, Wolves In The Ruins, gre »petje« dejansko tako daleč, da zveni kot oponašanje volka. V ekstremnih dolžinah pesmi se dokaj redno prikazuje stari metalski duh, pa tudi blues dotik boste lahko občutili. Menim, da obstajata le dve možnosti, kolikokrat bo kdo poslušal album. Ali ne boste imeli težav z večkratnim poslušanjem, ali pa boste album poslušali kvečjemu trikrat. Prvič, zadnjič in nikoli več. Dandanes to ni težko preveriti, zato le prisluhnite, kaj imajo kalifornijski glasbeniki ponuditi poleg impozantnega thrash metal vala.