Prvi Metalcamp, 2004. Sredi belega dne iz zvočnikov Beach Staga zadoni hiter, počrneli death, metalci čupajo dobra dva metra od odra, bližje ni (skoraj) nikogar, saj se spredaj odvija enoosebni moshpit. Nabildan in zabrit Hrvat zgoraj brez s plesom riše osmice po celi površini in se ves čas v stilu Bud Spencerja tolče po glavi. Kasneje izvem, da je stalni član zasedbe, s katero se srečujemo po vseh koncertih doma in na Hrvaškem naslednjih 10 let. Koncert kot koncert, kjer nimaš pojma, na čem si pristal. Potem pa zadoni zadnji komad, Lucifer Incestus, in vse se spremeni. Ko pridem domov si nemudoma zloa… khm… kupim zadnjo, enako naslovljeno ploščo in grem vsako leto vsaj na en njihov koncert. Ni težko, ker kot kroži šala med slovensko metal srenjo, Belphegor igrajo pri nas v vsaki vasi in večkrat letno. Ta slovensko-avstrijska ljubezen pa se je le še bolj poglobila, ko so Belphegor začasno dobili še slovenskega člana, Roberta Kovačiča na bobnih. Ko več avtobusov Slovencev v Gradcu začne vzklikati »Robi! Robi!« in spravi cel band v zadrego, Robija še najbolj … nepozabno.

Belphegor so z leti izpopolnili svoj zvok in res napredovali produkcijsko, a hkrati ohranili »odjebi« odnos in zajebantska besedila. Ne vem, ali je pošteno do njih, da rečem, da so šli kasneje z zvokom v bolj »Nile« vode, kar je kulminiralo in orgazmiralo na albumu Blood Magick Necromance. Potem pa dve plošči, Conjuring the Dead in Totenritual, ki sta me pustili povsem hladnega in z Belphegor smo se skoraj razšli. V njihovo obrambo bi lahko rekli, da je padcu kakovosti botroval tudi Helmuthov boj s težko boleznijo, ki ga je skoraj ubila ter mu doživljenjsko zjebala glasilke. Ampak odkrito z »novim vokalistom« nisem imel nikoli težav, pač pa z vsem ostalim. Potem pa luč na koncu tunela, zadnji plošček, The Devils, ki smo ga tudi recenzirali, in predstavlja vrnitev k Blood Magick Necromance in vsem, kar je bilo prej.

Kaj pa lahko pravzaprav povem o letošnjem singlu Sanctus Diaboli Confidimus? Za začetek, da gre v bistvu za že prej napisan komad, ki so ga v kontekstu zadnje plošče že igrali v živo, le da ni bil dejansko na njej. Zanimivost: na pesmi je akreditiran le gospod Helmuth, soler. Da, tudi za bas, čeprav je Serpenth dejanski basist že od leta 2006. In največji šok: single je založila založba Reigning Phoenix Music in ne dosedanji Nuclear Blast Records. Ali single glasbeno prinaša kaj novega? Pravzaprav ne, gre za počasnejši spev, značilen za njihove »himne«, tokrat posvečen … da, uganili ste.

Pesem se začne »in medias res«, kot bi se nadaljevala od prejšnje (namig na novo ploščo?) in nam predstavi značilno dvoplastno osnovo – težko distorzirano podlago in potem kompleksnejšo visokotonsko melodijo čez. Ta forma le hip kasneje služi tudi refrenu, zborovskemu slavospevu s subtilnim Helmuthovim growlom zadaj. Nekje na polovici začne pesem upočasnjevati in seveda, kdor pozna Belphegor, ve, da upočasnitev pomeni, da v ozadju pedali pregorevajo. Potem pa stvari postanejo zanimivejše. Krajša operna uvertura nam odpre zadnje dejanje, žalno koračnico in potem še akustični vložek z ženskim vokalom. In sklepno dejanje: počasno stopnjevanje, zopet dvoplastno – kot zrcalo začetku – me nehote sila spomni na Batushko. Ta zadnji del je napisan v nemščini in sprašujem se, zakaj se je ne poslužujejo več, saj jim daje večjo unikatnost in nekakšno »faustovsko« težo – čeprav so še vedno komično enostavna besedila.

Na kratko, novi single ni ravno nekaj, o čemer bi na dolgo razpredal. Se pa lahko v kontekstu Belphegorjevega načina pisanja in izdajanja novega materiala ter zgornje (pre)dolge uverture upravičeno veselimo nove plošče.