Bleeding Fist nadaljujejo z izdajanjem albumov pri ameriški založbi Moribund Records. Če izvzamem split Black Metal Mafia s Kurgaall, je Death's Old Stench že četrta zaporedna studijska izdaja četverice z Obale pri isti založbi, kar pomeni, da band na določen način stavi na poznano in preverjeno. In tako je deloma tudi pri glasbi. Nikakor namreč ne morem trditi, da spadajo Krvave Pesti med bande, ki so prepoznavni po svojem zvoku, saj je le-ta tako zelo generično umazan kot zvok vsakega drugega tovrstnega banda, glasbeno pa se tudi ne podajajo na ekspedicije odkrivanja neznanega terena. A kdor se ne more nasititi zasedb v stilu Urgehal, Koldbrann ali Krypt (oz. naj kar rečem starih Darkthrone?), ta bo zagotovo užival tudi ob tej glasbeni »umazaniji«.

Zdaj pa bolj konkretno o aktualni izdaji, ki presenetljivo ni album, temveč kompilacija, natančneje zbirka pesmi, ki jih je band ustvaril v letih od 2011 do 2013, le-te pa niso ugledale luči sveta na kateri od izdaj iz dotičnega obdobja. Glede na instrumentalne spremljave osrednjega dela albuma v obliki intra, intermezza in outra, ki lepo zaokrožujejo ali bolje rečeno združujejo pesmi, ki so očitno nastale v različnih fazah bandovega razvoja, vse skupaj vseeno deluje kot neka enota, ki bi si zaslužila naziv »album«. Zvok, kot že rečeno, je tipično garažno umazan, a še zdaleč ne tako zelo neposlušljiv, da ne bi bil vreden omenjenega naziva. Morda pa je band kljub vsemu menil, da so posamezne pesmi med seboj premalo povezane, in jih je ravno zaradi tega izdal kot kompilacijo? Iz tega vidika mu dam zagotovo prav.

Kot nerednemu poslušalcu recenziranega banda – odkrito priznam, da poznam le ne preveč prepričljivi Bestial Kruzifix666ion – mi je všeč, da je ta uporabil nekaj netipičnih elementov za tovrstni black metal, s tem pokazal »jajca« in pomagal k razbijanju tabujev, ki se tesno oklepajo žanra in preprečujejo njegov razvoj. Govorim seveda o uporabi ustne harmonike, ki je podobno kot Hoestov banjo na nevsiljiv način vpletena v dogajanje pesmi in ne poskuša avantgardno ali progresivno spodnesti osrednje glasbene teme častilcev teme in zla. Bleeding Fist kljub ustni harmoniki ostajajo Bleeding Fist, s čimer se vračam na začetek svojega pisanja in obžalujem, da tovrstnega eksperimentiranja ni več. Vsakič, ko se band vrne v znane stare okvirje, navdušenje in pozornost padeta, zaradi česar je poslušanje albuma zelo ambivalentno blackmetalsko popotovanje.

V kolikor pa je band na ta način želel vzbuditi pozornost, mu je to pri meni vsekakor uspelo. V bodoče mu bom zagotovo namenil kakšno minuto več.