Z leti so se v svetu metal glasbe uveljavili bandi, ki zaradi svoje prepoznavnosti ne potrebujejo posebne predstavitve. Že ob omembi imena se pri poznavalcih žanra porodijo takšne in drugačne asociacije, Cradle Of Filth pa v tem primeru niso nobena izjema. Prav nasprotno, so band, ki ga zagotovo poznajo številni »ne(je)verni« starši, ki svojim pubertetniškim najstnikom kupujejo kratke majice, kratke hlače ali tople puloverje, kape, rokavice in še kaj s tipičnim logotipom, ki je lani – tako kot njegovi izumitelji – praznoval dve dekadi obstoja. Kontroverzni Angleži, zbrani okoli prav tako kontroverznega Danija Filtha, s polno paro in zagnanostjo nadaljujejo v drugem desetletju novega tisočletja in tako v letu dva tisoč dvanajst po izdaji Midnight In The Labyrinth (dvojnega ploščka z izbranimi skladbami s prvih štirih albumov banda v orkestralni različici) ponujajo že drugi studijski album, in sicer The Manticore And Other Horrors.
Dvopolne kontroverznosti, ki ločuje poznavalce tovrstne glasbe od skeptičnih in zaskrbljujočih moralistov ter podpornike banda od prisežnikov black metalu stare šole, Angleži z aktualnim studijskim albumom zagotovo ne bodo zmanjšali. Simfonični black oziroma gothic metal ekstremneži nadaljujejo v (dobrem) starem oziroma poznanem slogu, ki so ga razvijali vse od začetka devetdesetih prejšnjega stoletja. Z veseljem bi rad zapisal, da Cradle Of Filth z The Manticore And Other Horrors nadaljujejo tam, kjer so se s pozitivno sprejetim Darkly, Darkly, Venus Aversa iz leta 2010 ustavili. Toda žal je band z novejšimi izdajami komaj konec letošnjega leta pritegnil mojo pozornost, medtem ko so se v vmesnem času v domačem predvajalniku vrteli le njihovi prvi štirje albumi (med te zaradi dolžine štejem tudi Vempire Or Dark Faerytales In Phallustein, ki sicer velja za EP).
Skratka, Cradle Of Filth so se vrnili in proti pričakovanjem z The Manticore And Other Horrors naredili pozitiven vtis. Zagotovo ne gre za izdajo kategorije »album leta«, toda devet skladb (plus intro in outro) v dobri meri ponuja metal, s katerim je »Zibelka Umazanije« sploh zaslovela, začinjen s ščepcem tega in onega, ki spominja na filmsko »horror« glasbo. Cradle Of Filth niti niso pozabili, kako zvenijo dobri riffi. Dokaz za to so The Abhorrent, Pallid Reflection in For Your Vulgar Delectation (ki ga na aktualni turneji kot edini komad z nove plošče predstavljajo v živo, če odštejem instrumentala The Unveiling Of O in Sinfonia), medtem ko z zborovskim petjem na mestu refrena prepriča Manticore. Poleg tipične strukturne in zvočne podobe, ki seveda temelji na uporabi klaviatur, pa Danijev vokal še naprej ostaja zaščitni prepoznavni znak banda. Torej kar nekaj poznanega in preverjenega in čeprav je vse skupaj predstavljeno in zaigrano prepričljivo, ne bi škodili kakšni novejši, radikalnejši in (morda) bolj vznemirljivi prijemi. Kajti Cradle Of Filth so skozi leta nedvomno dokazali in z The Manticore And Other Horrors tudi znova potrdili, da so dovolj zrel in inteligenten band, ki zna presenetiti. Mene vsekakor so.