Zanimiva mešanica thrasha, hardcora in groova! Prva stvar, ki sem jo videl in slišal z Artificial Revolution, je bil videospot za prvo pesem (single?), imenovano Reincernation. Okej, uvod je kopiraj-prilepi zloben Slayer uvod (na primer komad Deviance) ali pa Seasons in the Abyss), nato sledi nekaj v stilu Panterine Strength Beyond Strength. Proti sredini komada se pa že zasledi, recimo temu, »njihov lasten zvok«. Pri spotu me je motilo še to, da je neumen - nek nasilnež pretepa ljudi brez razloga. Morda se to zdi pubertetnikom kul, a prav taka vsebina spotov daje čredi vero v stereotip o sociopatskih in nasilnih metalcih (mimogrede, menda se nas sleherniki na ulici ustrašijo, ker smo na pogled vse prej kot mladi mucki).
Kakor hitro sem ugasnil video in le prisluhnil albumu, se je glasba slišala za nekaj velikostnih razredov bolje. Všeč mi je, da preigravajo, jaz temu pravim pester thrash, kar s preprostimi besedami pomeni, da ne utrujajo z enim in istim ritmom (kot znajo na momente npr. Slayer). Nekako sem v tej mešanici stilov videl vzporednico z Lazarus A.D., ki prav tako z groove elementi dušijo thrashevsko monotonost. Vokal mi deluje bolj kot Lamb Of God ali hardcore stil, kar pa še pripomore k identifikaciji njihovega zvoka. Blade In - Blood Out je morda zapuščina punk rocka, kjer včasih tudi radi začnejo novo zgodbo z bas kitaro. Sicer je to po mojem mnenju eden izmed najbolj udarnih komadov na albumu, morda zaradi pomanjkanja melodike? Točno, pozabil sem omeniti - občasna melodika (po finsko, kakopak!) pridno povezuje različne prehode v pesmi, s čimer zgladi ostre robove hardcora/thrasha. Tudi ljubezenska pesem se najde (Love Song). Na tem mestu mislim, da komentar ni potreben. In the Darkness je tudi zanimiv komad z zelo groovey čupavskim uvodom, ki se žal prehitro spreobrne v monotonost. Izjema potrjuje pravilo, kajne?
Da ne bo ostal v ustih grenak priokus, priporočam za konec Free Standing Nation ali pa Unchained!