Ker je dvojica iz glavnega mesta Bavarske na spletu bolj redkobesedna z lastno predstavitvijo, tudi sam ne bom preveč ovinkaril ali se trudil z dolgim uvodom. Zato: Fantastično! Čudovito! Prelepo! Melodični black metal, kakršnega si človek v modernem času želi. Prefinjena mešanica čustvenih melodij, depresivnih teženj, surove agresije in nalezljivih udarcev neposredno na nos. Med poslušanjem »polprvenca«, samonaslovljenega Dagnir En Gwann (kompilacija dema Verloren in novih komadov), so mi po glavi rojila naslednja imena (navedena po abecednem redu): Amino Aeger, Bergthron, Dornenreich in Nargaroth. Ker slednja dva brez dvoma poznate vsi, ki black metala niste pričeli poslušati včeraj, bom začel kar z njima.
Zagotovo bi lahko navedel še kakšen drug komad, a ker je »balada« Seven Tears Are Flowing to the River moj najljubši, bo to glavna in edina primerjava s tem odpičenim Nemcem. Skratka, osebna izpovedna nota, ki jo čutim pri Nargaroth in dotičnem komadu, je še kako prisotna pri Dagnir En Gwann, kjer vsak komad deluje kot neposredni govor iz globin duše. S subtilne čutne ravni pa se je treba spustiti na konkretno zaznavno raven za vzpostavitev vzporednic z Dornenreich. Uporaba akustične kitare v kombinaciji z energičnim šepetanjem, za katero se dvojica iz Münchna odloči nekajkrat, v meni vzbuja te asociacije. Od Bergthron je band »prevzel« tenkočuten in na basu osnovan groove. In končno še Animo Aeger. To primerjavo pa težje opišem, saj temelji izključno na tistem splošnem vtisu, ki poslušalca spremlja ob poslušanju celotnega ploščka in je povsem subjektiven. Iz tega razloga se sploh ne bom trudil, temveč le izrekel vabilo k poslušanju enih in drugih.
Ima EP potemtakem sploh kaj svojega? Da, vse. Vse našteto sem uporabil izključno za lažje opisovanje, saj Dagnir En Gwann že z uvodom postavi vse na svoja/lastna mesta. Drugače kot mnogi drugi uvodi s splošnim imenom Intro pričara ta na Dagnir En Gwann prav posebno vzdušje in tako poslušalca pripravi na nadaljevanje, kjer glavno vlogo igrajo kitarske melodije, ki se elegantno romantično in s kot solza čistim zvokom uležejo čez ostale instrumente, medtem ko bobni in bas kitara v ozadju enakopravno tvorijo ustrezno podlago. Ali, kot bi rekel kolegu: »Ej, stari, mor'š slišat komad Verloren od Dagnir En Gwann. A veš ka' dela tip tam na kitari!«
EP bo navdušil tako ljubitelje depresivnega in melodičnega black metala kot tudi ljubitelje black metala nasploh. Le zapriseženi zagrizenci umazanega in surovega old school black metala znajo vihati nos. A ti so si sami krivi, če so dopustili, da jih je zaradi lastnega ega povozil čas in zato zamujajo takšne mojstrovine.