Švedska melodic death metal skupina Dark Tranquillity nadaljuje svojo pot z že trinajstim albumom. Štiri leta po albumu Moment letos predstavljajo plošček z naslovom Endtime Signals.

V zadnjih petih letih so se v zasedbi zamenjali vsi člani razen klaviaturista Martina Brändströma in zimzelenega svežega abrahamovca Mikaela Stanneta, ki v vlogi frontmana, pevca in tekstopisca ostaja edini preostali aktivni ustanovni član zasedbe.

Na albumu Endtime Signals je dvanajst skladb in dva bonusa, že pred izidom albuma pa je skupina izdala tri single (The Last Imagination, Unforgivable in Not Nothing), ki smo jih lahko slišali tudi na letošnjem Tolminatorju, in tako dobili vsaj malo občutka, kaj nas čaka.

Uvodni skladbi Shivers and Voids in Unforgivable človeka navdata z nostalgijo po najbolj zlatih časih Dark Tranquillity. Pričneta se udarno in postrežeta z odličnimi melodičnimi kitarskimi riffi. Se pozna, da je glasba za obe skladbi prišla izpod prstov kitarista, tokrat Johana Reinholza. Obetaven začetek torej.

Pri tretji skladbi z naslovom Neuronal Fire je že opazna večja vloga klaviatur in zato bolj atmosferičen prizvok. Ne znam povedati drugače, kot da me je skladba pustila malo razklanega, saj se mi nenavadno pozitivno in opogumljajoče durovsko naravnana osrednja glasbena téma ne ujema najbolj z besedilom o notranjem nemiru in bivanjski tesnobi, kar je sicer osrednja tematika Mikaelovih besedil tudi na tem albumu Dark Tranquillity.

Sledita skladbi Not Nothing in Drowned Out Voices, kjer je tempo zopet hitrejši, kitarski zvok se skupaj z bobnarskimi vložki in jeznim Mikaelovim growlom na super način izlije v speven refren z ravno pravšnjim dodatkom klaviatur. Z lahkoto si predstavljam koncertno vzdušje in množico, ki navdušeno kriči refren: »Can you hear it, can you feel? Can you see behind the chaos and the noise?« Mikaelov vokal je skozi celoten album odličen in je definitivno dodana vrednost k bandovi glasbi.

Prvi del albuma se zaključi z najbolj čustveno skladbo v repertoarju – nežno in intimno balado One of Us is Gone. Pesem je pospremljena s klavirjem in godali, Mikael pa jo je posvetil pred par leti zaradi bolezni preminulemu Fredriku Johanssonu, bivšemu kitaristu skupine.

Druga polovica albuma pa … Če boste iskali presežke, jih tu ne boste našli prav veliko. Poslušajte na primer Our Disconnect, kako se sijajen atmosferični uvod, ki se mu po slabi minuti pridruži kitara, nikakor ne razvije v kaj več in skladba te na koncu pusti precej nepotešenega. Dark Tranquillity v tem drugem delu nadaljujejo z zadnjimi smernicami skupine s poudarkom na klaviaturskih atmosferičnih motivih, ki se prepletajo z včasih bolj včasih manj melodičnimi kitarskimi deli, precej tipsko in z manj presežki. Če vam je sicer všeč glasba z zadnjih albumov, vam bo verjetno všeč tudi skladba Wayward Eyes. Podobno kot prvi del se tudi drugi del albuma konča z balado, ki tokrat nosi naslov False Reflection.

Na albumu sta tudi dve dodatni, torej bonus skladbi: Zero Sum in In Failure. Predvsem prva je tipično darktranquillovska in z všečnim 7/8 uvodom vredna poslušanja. Zaslužila bi si mesto med prvimi dvanajstimi skladbami na albumu.

Moram priznati, da se mi je po nekajkratnih ponovitvah nekaj skladb iz prve polovice albuma usedlo v spomin. Gotovo ta album ni najboljša stvaritev skupine, je pa to čisto soliden album in v primerjavi z zadnjimi nekaj albumi zagotovo korak nazaj k malo temnejšemu zvoku, večji vlogi kitarskih riffov in glasbi s hitrejšim tempom.

Na njihovi jesenski evropski turneji skupaj z Wolfheart in Moonspell jih lahko letos slišite še enkrat, in sicer nam najbližje 21. novembra na Dunaju.