So določene stvari, ki jih mora vsakdo imeti. Tako menim, da mora Paranoid zmeraj imeti recenzijo najnovejšega albuma od Darkthrone. Z ozirom na to, da gre že za dvajsetega v 35 letih delovanja, pa sploh. Noben ljubitelj black metala ne bi smel mimo tega, pa čeprav dvojec Darkthrone že dolgo ne proizvaja več izdelkov, ki bi bili posvečeni izključno temu žanru. Ali sploh izključno enemu žanru. Astral Fortress v tem smislu nikakor ni drugačen.

Najnovejši plošček najkultnejšega black metal dvojca nam v znani dolžini tokrat ponudi sedem komadov. Medtem ko so ti na predhodniku Eternal Hails...... dosegali rekordne povprečne dolžine, se Fenriz in Nocturno Culto tokrat poleg vpeljevanja zanju novih elementov konkretno poigravata tudi z dolžino komadov. Med najkrajšim, instrumentalnim komadom Kolbotn, West of the Vast Forests, ki predstavlja nekakšen intermezzo pred zaključnim Eon 2, in najdaljšim The Sea Beneath the Seas of the Sea je kar preko osem minut razlike. Če si podrobneje pogledamo samo te tri komade, bodo znane že skoraj vse novosti in posebnosti, ki odlikujejo ta album.

Kot prvo, noben album od Darkthrone do zdaj še ni vseboval intermezza. Sardonic Wrath iz leta 2004 je odprl zlovešč atmosferičen intro z naslovom Order Of The Ominous, ki nas je nato popeljal v poslednji blackmetalski plošček recenziranega dvojca, medtem ko znotraj njune diskografije ni dungeon synth komada v slogu Kolbotn, West of the Vast Forests. Del njegove melodije se nato prenese v komad Eon 2, ta pa samodejno spomni na original z bandovega death metal prvenca Soulside Journey iz leta 1991. Zaključni komad pa je vendarle povsem drugačen kot komadi pred njim, zato je uporaba intermezza, ki nas med drugim loči od komada The Sea Beneath the Seas of the Sea, več kot na mestu. Kombinacija black, doom in heavy metala, nadgrajena z dodatno dozo melodike, proizvedene s synth vložki in clean kitaro ter enkratnim clean vokalom v slogu Isengard je nekaj, kar doseže svoj vrhunec v omenjenem komadu. Vendar sem mnenja, da ta ne povsem zasenči ostale pred in za seboj, kajti zapomljiva riffaža je ponovno tista, ki posamezne komade potegne iz takšnega ali drugačnega povprečja.

V kontekstu misli, da na albumu ni slabega komada, če se zna poslušalec zadovoljiti s srednje hitrim do počasnim black/doom metalom, bi izpostavil svojega najljubšega, ki sliši na ime Stalagmite Necklace in me prepriča s svojo osrednjo melodijo. Tako je, melodijo, ne riffom. Tudi to je moralo biti prvič. In ko Astral Fortress po štiridesetih minutah izzveni, avtorja teh besed preganjajo misli o različnih albumih, ki bi si jih »moral« zavrteti. Vedno so v ožjem izboru že omenjeni Soulside Journey, prav tako mid tempo rušilec Ravishing Grimness ali referenčno zelo močni Eternal Hails......