NAGRADNE IGRE
Traja do: 11. 12. 2022
Traja do: 8. 12. 2022
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

16. 4. 2013
Death Tyrant - Opus De Tyranis
Non Serviam Records, 2013

Kar nekaj časa sem kolebal, ali naj sploh napišem tole recenzijo, kajti po prvem poslušanju je bilo moje mnenje o prvencu švedskih Death Tyrant tako zelo negativno, da sem močno dvomil v lastno objektivnost. A ker zasedbo sestavljata dva bivša člana drugih švedskih underground velikanov Lord Belial, sem se le odločil, da prvotni srd in razočaranje požrem in se odpravim na pot odkrivanja idej in motivov za Opus De Tyranis. Nekaj svetlih točk sem na albumu našel, zato je srd kmalu povsem izpuhtel, a razočaranje je ostalo. Poleg tega pa še en velik vprašaj, ki se pojavi nad menoj vsakič, ko iz zvočnikov zazvenijo prve melodije tretje pesmi in se monotonija prične razvijati. Vprašanje, ki se mi poraja, se namreč glasi: Zakaj se glasbeniki s tako bogatimi izkušnjami in tolikšno odrsko kilometrino odločijo narediti album, ki v svetu metala ne ponuja nič novega, nič pretresljivega in povrhu vsega spominja na to in ono že slišano, imensko in konkretno npr. na legendarne Dissection in slavne Naglfar (oboji s Švedske). Če naj bi Opus De Tyranis predstavljal poklon prvoomenjenemu bandu, bi Death Tyrant to lahko naredili drugače. A ravno zato, ker gotovo vem, da to nikakor ni bil njihov namen, so me Švedi tako močno razočarali.
Pa naj se vrnem h glasbi. Pozitivna oziroma svetla plat albuma sta prva dva komada, in sicer The Awakening Of Sleeping Gods in Pandemonium. Toda po večkratnem poslušanju ne morem zagotovo trditi, ali sta ta dva resnično nekaj posebnega ali pa bi na njunem mestu lahko stala poljubna dva od skupno devetih komadov, saj poslušalec po dveh skladbah dejansko sliši vse, kar album ponuja – povprečen melodični black/death metal, ki ima z izvirnostjo ravno toliko skupnega kot stotič slišana slaba šala. Ali povedano drugače: vse, od bobnanja do kitar in vokala, je do največje možne mere povsem predvidljivo, tisto, kar pa nekako le prebije okvirje predvidljivega, pa je že bilo slišano in uporabljeno drugje. Torej še ena premalo posebna različica melodičnega black/death metala več, zato v CD-predvajalnik raje vstavim Téras, aktualni studijski album že omenjenih Naglfar, s katerim sicer tudi oni lani niso uspeli rešiti bolj klavrnega glasbenega leta, a Naglfar so vsaj sami sebi podobni.

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
2. 12. 2022
Heilung - Drif
Recenzija
30. 11. 2022
Ingested - Ashes Lie Still
Recenzija
24. 11. 2022
Exhumed - To the Dead
Recenzija
23. 11. 2022
Hei’an - imago
Recenzija
18. 11. 2022
Cronica - Ukony
Recenzija
16. 11. 2022
Buss - Aroused
Recenzija
11. 11. 2022
Iz Ropotarnice: Saturnus - Paradise Belongs to You
Recenzija
9. 11. 2022
Hangar 55 - Asylum
KONCERTI & FESTIVALI
8. 12. 2022
Seventh Station, Tiyris, Circle Creek
Club Wakuum, Gradec, Avstrija
9. 12. 2022
Seventh Station (release show)
Orto Bar, Ljubljana
9. 12. 2022
Divine Illusion, Pelhan
MCP, Postojna
10. 12. 2022
Kamra, Ensanguinate, Nefarious Vermin
TrainStation SubArt, Kranj
10. 12. 2022
Sarcasm, Metalsteel, Moshead
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka
10. 12. 2022
Metal Klavnica LVIII: Deformed Cadaver, Snøgg, Einschlog
MIKK, Murska Sobota